Jedro

Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi trditve o materialnopravnem (predpravdnem) pobotu dopolnila in podala tudi pobotni ugovor v smislu 3. odstavka 319. člena ZPP (procesni pobot). Bolj specifične oziroma nove navedbe tožene stranke so zahtevale tudi bolj konkretiziran odgovor tožnika. Podana je bila torej situacija, v kateri je navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v (drugi) pripravljalni vlogi dopustno.

Kršitev 452. člena ZPP pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni zajeta v 2. odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke ne obstoji (I. točka izreka). V 1. in 3. točki izreka je zato obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 16016/2012-2 z dne 7. 2. 2012 (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 177,12 EUR tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in kršitev Ustave pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka pravilno opozarja, da v tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo posamezne faze postopka. Tako je res, da morajo stranke v takšnih sporih navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP) (1). Po tem ima vsaka stranka na voljo še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). V teh vlogah sme navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, v koliko je to nujno zaradi navedb nasprotne stranke (2).Tožena stranka je trditev, da je tožnikovo terjatev pobotala s svojimi terjatvami iz naslova škodnih primerov A. in E. K., res podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Na takšne navedbe je tožeča stranka odgovorila, da kompenzacija ni bila nikoli izvedena, saj terjatev, ki jo tožena stranka želi pobotati ne obstaja. Tožena stranka je nato v svoji prvi pripravljalni vlogi trditve o materialnopravnem (predpravdnem) pobotu dopolnila in podala tudi pobotni ugovor v smislu 3. odstavka 319. člena ZPP (procesni pobot). Bolj specifične oziroma nove navedbe tožene stranke so zahtevale tudi bolj konkretiziran odgovor tožnika. Podana je bila torej situacija, v kateri je navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v (drugi) pripravljalni vlogi dopustno. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da kršitev 452. člena ZPP pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni zajeta v 2. odstavku 339. člena ZPP. To pa skladno z izrecno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, da se prvostopenjske odločbe v sporih majhne vrednosti lahko izpodbijajo samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, v obravnavanem primeru ni dopusten pritožbeni razlog (3).

6. Neresnične so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je A. in toženi stranki izplačala odškodnino. Kljub temu, da takšne trditve izpodbijajo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (da je torej odškodnina bila plačana) in zato pomenijo nedopusten pritožbeni razlog, ni odveč pripomniti, da sta plačili izkazani s izpiskoma B. v prilogah A27 in A34. Glede na navedeno je tako sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je izvedbo dokazov z zaslišanjem prič E. K. in predstavnika A. kot nepotrebno zavrnilo. Pri tem velja dodati, da dokazni predlog po zaslišanju predstavnika A. niti ni ustrezno specificiran, saj tožena stranka sploh ni navedla imena in priimka priče, katere zaslišanje je predlagala (236. člen ZPP). Poleg tega ni podala nobenih trditev o tem, kako naj bi morebiten dolg tožeče stranke do omenjenih prič vplival na položaj tožene stranke oziroma zakaj bi lahko takšen dolg sama pobotala s tožnikovimi terjatvami. Četudi bi torej omenjeni priči potrdili, da jima tožeča stranka odškodnine (še) ni izplačala, to na odločitev sodišča ne bi moglo vplivati. Pomanjkljive trditvene podlage namreč ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov.

7. Nadalje niso resnične pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo, ker je tožeča stranka izkazala, da je terjatve, ki jih želi pobotati toženka, plačala. Ugovor je bil zavrnjen, ker tožena stranka v zvezi z njim ni podala zadostne trditvene podlage.

8. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti pavšalno zatrjevanih kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

10. Skladno s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) V postopkih, ki se na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi nadaljujejo v pravdnem postopku, pa vsaka v svoji prvi pripravljalni vlogi.

(2) N. Betetto in drugi: PRAVDNI POSTOPEK, ZAKON S KOMENTARJEM, 3. knjiga, str. 716. (3) Glej npr. sodbo VSL opr. št. II Cpg 389/2011 in J. Zobec in drugi: PRAVDNI POSTOPEK, ZAKON S KOMENTARJEM, 3. knjiga, str. 260, 261.