Jedro

Dejstvo, da dolžnika nista prevzela (dvignila) pošiljke z odpoklicem kreditne pogodbe, ne pomeni, da se je dolžnik s tem lahko izognil predčasni zapadlosti terjatve. Zadostuje namreč, da je odpoklic upnik dolžniku poslal s priporočeno pošiljko, v primeru, ko naslovnik onemogoči vročitev, pa je ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja in načela varstva upnikov šteti, da je sprejem opravljen že takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja, in ne šele, ko je naslovnik pisanje tudi dejansko prejel (odstop od siceršnje sprejemne teorije).

Upnik je določno navedel obveznost dolžnikov iz naslova neplačanih obrokov glavnice, pogodbenih obresti in stroškov in da je za svoje trditve predložil tudi obračune obresti. S tem je upnik, tudi po presoji višjega sodišča, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine terjatve zadostil. Breme zatrjevanja in dokazovanja neobstoja oziroma drugačne višine terjatve je tako prešlo na dolžnika, ki sta imela dolžnost v ta namen navesti konkretna dejstva, s katerimi bi utemeljevala drugačno višino terjatve in svoj (po njunem mnenju pravilen) način obračunavanja terjatve, ter zanje predložiti tudi dokaze. Ob dejstvu, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega ima pravico zahtevati izvršbo terjatve, ki jo izterjuje in katere obseg je konkretizirano opredelil, je namreč pravilnost izračuna te terjatve in upoštevanje morebitnih delnih plačil predmet ugovora zoper višino terjatve v izterjavi. Pri tem gre za dejansko vprašanje, na kar pa sodišče pazi le na obrazložen ugovor.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo kot neutemeljen (točka I) in dolžniku naložilo, da sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (točka II izreka sklepa).

2.Dolžnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep s stroškovno posledico. Navaja, da je sklep neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni kritično presojalo upnikovih dokazov, temveč je neobrazloženo sledilo upnikovim trditvam v predlogu in odgovoru na ugovor. Sporno je ravno dejstvo koliko znašajo obveznosti, s katerim naj bi dolžnik zamujal, sodišče pa bi moralo to dejstvo ugotoviti samo. Vsi predloženi dokazi upnika so objektivno nepreverljivi in se na te listine sodišče ne bi smelo opreti. Ker kontna kartica in druge listine ne predstavljajo javne listine, jih sodišče ocenjuje skladno z načelom proste presoje dokazov, iz sklepa pa ne izhaja nikakrkšna dokazna ocena predloženih enostranskih listin upnika. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem direktorja dolžnika, ker naj bi bil dokaz nesubstanciran, kar ne drži, saj je dolžnik v ugovoru navedel o čem naj bi izpovedal direktor. Tudi ni mogoče govoriti o odstopu od pogodbe na pravno ustrezen način. Sodišče se tudi ni izreklo do ugovornih navedb, da ni mogoče govoriti o fikciji vročitve domnevnega odpoklica kreditne pogodbe, saj se dolžnik ni imel možnosti seznaniti z domnevnim odpoklicem. Dolžnik priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV 00/2021 z dne 7. 5. 2021, katerega sestavni del je kreditna pogodba št. 0-000/2021 z dne 5. 5. 2021 (v nadaljevanju kreditna pogodba), ki sta jo sklenila prvi dolžnik in upnik, drugi dolžnik pa je kot solidarni porok dne 5. 5. 2021 v korist upnika podal poroštveno izjavo, ki je priloga kreditne pogodbe (priloga A2). Kreditna pogodba in poroštvena izjava sta sklenjeni v obliki notarskega zapisa, ki je neposredno izvršljiv, saj so vse stranke v notarskem zapisu, listini priznale pravno naravo izvršilnega naslova1 ter izrecno soglašale, da je notarski zapis, v skladu s 20 a. členom ZIZ (v zvezi s 4. členom Zakona o notariatu) neposredno izvršljiv. Notarski zapis ima namreč lastnost izvršilnega naslova, če je izvršljiv (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ).

7.V skladu z določbo 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je kvalificirana javna listina, na podlagi katere je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je v njem ugotovljena. Izvršilni naslov je tudi izvršljiv notarski zapis. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi notarskega zapisa, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (2. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 20.a členom ZIZ). Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisem, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Notar stranke opozori, da lahko, namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku. Pisna izjava upnika oziroma sporočilo notarja se vroča priporočeno po pošti.

8.Namen izvršilnega postopka je realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ), in v nasprotju z naravo izvršilnega postopka je ugotavljanje njene utemeljenosti. Tudi zakonodajna ureditev loči postopek nastanka izvršilnega naslova in njegovega izvrševanja. Tako je tudi v primeru notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) določa sam postopek nastanka izvršilnega naslova. V tej luči je treba razumeti tudi določbo 4. člena ZN, ki določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti in trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Soglasje z neposredno izvršljivostjo je tako enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Ko je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova.

9.Zoper izdani sklep o izvršbi sta dolžnika vložila ugovor, v katerem med drugim navajata, da je sklep nezakonit že zato, ker je neobrazložen in ga je nemogoče preizkusiti in da temelji na predlogu za izvršbo, v katerem upnik ni podal zadostne konkretizirane trditvene podlage glede zapadlosti terjatve in drugih predpostavk za upravičenost izvršbe in ker še ni pretekel rok za prostovoljno izpolnitev terjatve.

10.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. V skladu z načelom formalne legalitete izvršilno sodišče ne sme posegati v obstoječ izvršilni naslov (ki ni razveljavljen, odpravljen ali izrečen za ničnega) oziroma presojati njegove materialnopravne veljavnosti in pravilnosti. Za dokazovanje zapadlosti, po tretjem odstavku 20.a člena ZIZ, gre tudi v obravnavani zadevi, saj zapadlost terjatve ni odvisna od roka, ampak je posledica upnikove uresničitve odpoklicnega upravičenja in zahteve po predčasnem plačilu vseh preostalih obrokov kredita, ker je bil dolžnik v zamudi s plačilom obrokov (kot je to določeno v 14.1 členu sklenjene kreditne pogodbe). Ne držijo pritožbene navedbe, da ni mogoče govoriti o odstopu od pogodbe na pravno ustrezen način in da se sodišče ni izreklo do ugovornih navedb, da ni mogoče govoriti o fikciji vročitve domnevnega odpoklica kreditne pogodbe, ker se dolžnik naj ne bi imel možnosti seznaniti z domnevnim odpoklicem. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, da je zaradi zamud s plačili, potem ko je upnik zadnje plačilo prvega dolžnika po kreditni pogodbi prejel 6. 9. 2023, dne 29. 2. 2024 prvemu dolžniku, s priporočeno pošto s povratnico poslal obvestilo o odpoklicu kreditne pogodbe (priloga A5), s katerim ga je obvestil, da na podlagi 14.1 člena kreditne pogodbe, uresničuje pravico do odpoklica vseh terjatev iz kreditne pogodbe in zahteva takojšnje vračilo vseh črpanih in neplačanih zneskov kredita, plačilo pogodbenih obresti, zamudnih obresti, penalnih obresti in drugih pogodbenih kazni ter vseh stroškov, povezanih s kreditom, vključno s celotno glavnico in obrestmi in ker prvi dolžnik obvestila o odpoklicu ni prevzel, se je poštna pošiljka vrnila upniku dne 20. 3. 2024 z oznako "ni dvignil". Upnik je obvestilo o odpoklicu kreditne pogodbe s pozivom na takojšnje vračilo denarnih obveznosti iz kreditne pogodbe poslal tudi drugemu dolžniku, v katerem je zahteval izpolnitev denarnih obveznosti po kreditni pogodbi tudi od drugega dolžnika, kot solidarnega poroka, prav tako s priporočeno poštno pošiljko s povratnico, ki pa ga tudi drugi dolžnik ni prevzel.

11.Dejstvo, da dolžnika nista prevzela (dvignila) pošiljke z odpoklicem kreditne pogodbe, pa skladno z ustaljeno sodno prakso ne pomeni, da se je dolžnik s tem lahko izognil predčasni zapadlosti terjatve, kot je obširno in povsem pravilno (ter se višje sodišče na te razloge zato v izogib ponavljanju tudi sklicuje) pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zadostuje namreč, da je odpoklic upnik dolžniku poslal s priporočeno pošiljko2 in v primeru, ko naslovnik onemogoči vročitev, pa je ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja in načela varstva upnikov šteti, da je sprejem opravljen že takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja, in ne šele, ko je naslovnik pisanje tudi dejansko prejel (odstop od siceršnje sprejemne teorije)3.

12.Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je upnik določno navedel obveznost dolžnikov iz naslova neplačanih obrokov glavnice, pogodbenih obresti in stroškov in da je za svoje trditve predložil tudi obračune obresti. S tem je upnik, tudi po presoji višjega sodišča, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine terjatve zadostil. Breme zatrjevanja in dokazovanja neobstoja oziroma drugačne višine terjatve je tako prešlo na dolžnika, ki sta imela dolžnost v ta namen navesti konkretna dejstva, s katerimi bi utemeljevala drugačno višino terjatve in svoj (po njunem mnenju pravilen) način obračunavanja terjatve, ter zanje predložiti tudi dokaze (primerjaj, drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ob dejstvu, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega ima pravico zahtevati izvršbo terjatve, ki jo izterjuje in katere obseg je konkretizirano opredelil, je namreč pravilnost izračuna te terjatve in upoštevanje morebitnih delnih plačil predmet ugovora zoper višino terjatve v izterjavi. Pri tem gre za dejansko vprašanje, na kar pa sodišče pazi le na obrazložen ugovor. Ker pa dolžnika takih navedb nista podala, temveč sta zgolj vztrajala pri tem, da upnikov obračun ni pravilen, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njun ugovor zavrnilo, že iz tega razloga tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je, po izvedenem dokaznem postopku, ugovor dolžnika zavrnilo in svojo odločitev sprejelo na podlagi dokazne ocene, da dolžnik svojih ugovornih trditev ni dokazal, saj sta dolžnika le pavšalno zatrjevala, da v predlogu niso bila upoštevana vsa plačila prvega dolžnika, glede tega pa nista predložila nikakršnih dokazil o plačilih, niti svojega obračuna obresti, iz katerega bi izhajalo, da je obračun terjatve, ki ga je predložil upnik, nepravilen. Dolžnika sta sicer predlagala, da sodišče v zvezi s tem zasliši direktorja prvega dolžnika, vendar sodišče predlogu ni sledilo in ga je zavrnilo kot neutemeljenega, saj je predlagani dokaz nesubstanciran, glede na to, da dolžnika v predlogu nista navedla, katera dejstva naj bi se dokazala z zaslišanjem direktorja, poleg tega pa je predlagani dokaz tudi nebistven za odločitev, saj je sodišče že na podlagi navedb strank v vlogah ter priloženih listin ugotovilo vsa potrebna dejstva, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče.

13.Pritožbeno sodišče le še dodaja, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki jih stranka ne substancira, torej ne navede konkretnih dejstev, ki bi jih z njimi dokazovala. Sam narok za obravnavo ugovora ni obligatoren (29.a člen ZIZ); dolžnik pa mora že v ugovoru navesti vsa dejstva, ki so v okviru posameznega ugovornega razloga pomembna, in zanje predložiti dokaze, o čemer je bil poučen tudi v pravnem pouku sklepa o izvršbi. To pomeni, da mora dolžnik trditveno in dokazno breme v celoti izpolniti v pravočasnem ugovoru4. Glede na navedeno tudi sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom, da dolžnika s svojimi navedbami v ugovoru, v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, nista uspela izpodbiti utemeljenosti upnikove terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Vkolikor sta dolžnika višino terjatve upnika, ki jo je utemeljil s predloženimi dokazi, izpostavila kot sporno, bi morala predložiti najmanj svoj obračun terjatve ali pa predlagati izvedenca, ki bi ugotovil točen obseg in višino terjatve upnika, česar pa nista predlagala. Sodišče namreč ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da bi višino terjatve izračunalo ali preverilo samo. Izpodbijana odločitev sodišča, da se ugovor dolžnika zavrne, je tako pravilna.

14.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------------------------

1Skladno s 4. členom Zakona o notariatu.

2Kar je skladno z določbami Zakona o poštnih storitvah, to je na naslov, ki je kot dolžnikov naveden v kreditni pogodbi. Morebitne spremembe naslova pa dolžnik upniku ni sporočil in tega niti ne zatrjuje. V ugovoru in vseh vlogah se dolžnik na navedeni naslov tudi sklicuje, na navedenem naslovu je bil obema dolžnikoma vročen tudi sklep o izvršbi.

3Prim. VSL sklep III Ip 5039/2012 z dne 23. 1. 2013, VSL Sklep III Ip 362/2018 z dne 7. 2. 2018.

4Tako dr. Damjan Orož, Doktorska disertacija, Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, strani 59 do 61.