Jedro

Za presojo, ali je podan s strani tožene stranke zatrjevan oprostilni razlog je treba presoditi, ali je tožena stranka pri organizaciji in izvedbi celotnega predvidenega prevoza glede na vse odločilne okoliščine ravnala po pravilih stroke in v skladu z običaji v prevozništvu (z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, drugi odstavek 6. člena OZ). Torej, ali iz trditev tožene stranke in izvedenih dokazov izhaja, da je v konkretnem primeru upoštevajoč vse odločilne okoliščine pri organizaciji in izvedbi prevoza izvedla vse stroki in običajem razumne in primerne ukrepe, da bi odvrnila škodljivo okoliščino oziroma preprečila njen nastanek. Pri tem pa se v skladu s sodno prakso in teorijo ne pričakuje absolutne nepreprečljivosti ali neodvrnljivosti dogodka temveč ravnanje z skrbnostjo povprečnega prevoznika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.267,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111331/2011 z dne 2. 8. 2011 in tožbeni zahtevek tožeče stranke za povračilo zavarovalnine izplačane njenemu zavarovancu zaradi škode, ki je nastala s krajo (dela) tovora na mednarodnem prevozu zavrnilo (I. točka izreka). Presodilo je, da je podan oprostilni razlog po drugem odstavku 17. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju: CMR),1 ker je tožena stranka pri organizaciji in izvedbi prevoza glede na vse okoliščine primera ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka tako, da dogodka kraje ni mogla preprečiti ali odvrniti. Tožeči stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.923,46 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo ustrezno spremeni oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor izvira iz kraje (dela) tovora v mednarodnem prometu. Tožeča stranka je zavarovalnica, pri kateri je bil tovor (sedem palet vina in penine v skupni vrednosti 62.456,04 EUR) zavarovan, tožena pa prevoznik, ki je opravljal prevoz tovora. Tožeča stranka je zaradi kraje dela zavarovanega tovora svojemu zavarovancu v skladu z določili zavarovalne police izplačala škodo v skupnem znesku 41.408,00 EUR. V tem postopku je od tožene stranke vtoževala povračilo izplačane škode zavarovancu (963. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ),3 saj je prepričana, da je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka (prevoznik).4 Tožena stranka je zahtevku nasprotovala in zatrjevala, da za škodo ni odgovorna, saj je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do škodnega dogodka ne bi prišlo.

6. V tem primeru gre za odplačen prevoz blaga po cesti, pri čemer sta prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah pogodbenicah CMR (Francija, Srbija).5 Zato je pri odločitvi treba upoštevati določila CMR.6

7. Prvi odstavek 17. člena CMR določa, da je prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo blaga, ali za poškodbo, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve. Odgovornost prevoznika je objektivna. Drugi odstavek 17. člena CMR pa določa, da je prevoznik prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti, če ni dobil navodil zaradi napake ali malomarnosti, če je izguba oziroma zamuda posledica naravne napake tovora ali okoliščin katerim se prevoznik ni mogel ogniti, kot tudi ni mogel preprečiti njihovih posledic. Breme dokazovanja, da je izguba nastala kot posledica katerega od vzrokov navedenih v drugem odstavku 17. člena CMR, je na prevozniku (prvi odstavek 18. člena CMR).

8. Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno razporedilo trditveno in dokazno breme o obstoju razlogov za razbremenitev odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje ni nikjer v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka „nečesa“ ni dokazala, kot to v pritožbi trdi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je med postopkom izvedlo dokazovanje v okviru trditev in predlaganih dokazov strank, pri čemer je dosledno upoštevalo, da mora razbremenilne razloge zatrjevati in dokazati tožena stranka. To jasno in nedvomno izhaja iz obrazložitve celotne izpodbijane sodbe, še posebej pa iz njene 18. točke. V tej točki je sodišče prve stopnje pojasnilo, obstoj katerih pravno pomembnih dejstev je tožena stranka morala dokazati zaradi nasprotovanja tožeče stranke.

9. V kateri vlogi po vrsti je tožena stranka podala trditev o dotovarjanju v Metzu za odločitev v tem primeru ni odločilno. Vsaka stranka lahko namreč v skladu z določilom 286. člena ZPP navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze do zaključka prvega naroka. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično presodilo, da je imel voznik tožene stranke naslednji dan predvideno dotovarjanje v Metzu, ker je tožena stranka to trditev podala šele s četrto pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2014, ni utemeljen. Da bi tožena stranka s podajo trditve o dotovarjanju v Metzu v četrti vlogi kršila kakšno določilo ZPP, pa tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje.

10. Ne držijo niti pritožbe trditve, da je priča Z. R. (voznik) glede dotovarjanja v Metzu izpovedal v nasprotju s trditvami tožene stranke in izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke. Priča Z. R. je izpovedal, da je ustavil na parkirišču Saint Privat La Montagne 57, avtocesta A4, ker je naslednji dan imel predviden doklad kovine v Metzu ter carinjenje v Zac de Saint-Avolt v Franciji. Izpovedal je tudi, da je po opravljenih obveznostih na žandarmeriji šel na Renaultov servis od koder je poslal faks na firmo in nato šel na natovor kovine v Metz.

11. Ta izpoved po presoji pritožbenega sodišča ni v nasprotju s trditvami tožene stranke in izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke, da je zaradi zapletov oz. škodnega dogodka poslal v Metz na natovor kovine drugo vozilo. Iz izpovedi obeh prič in trditev stranke nedvomno logično izhaja, da je bil dotovor kovine v Metzu naslednji dan predviden in da je bilo predvideno, da ta dotovor opravi voznik Z. R. Življenjsko logično je tudi, da je prevoznik zaradi zapletov, ki jih je povzročila kraja tovora, poskušal reševati nastalo situacijo tako, da je na dogovorjeni dotovor poslal drugo vozilo. Katero vozilo je dejansko opravilo dotovor kovine pa za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno. Prav tako je normalno in življenjsko, da se zakoniti zastopnik zaradi oddaljenosti dogodka ne spomni vseh odločilnih okoliščin. Zato med izpovedjo prič in trditvami stranke ni zatrjevane neskladnosti in ni mogoče vzpostaviti dvoma v verodostojnost priče Z. R. in pravilnost trditev tožene stranke.

12. Za presojo, ali je podan s strani tožene stranke zatrjevan oprostilni razlog je treba presoditi, ali je tožena stranka pri organizaciji in izvedbi celotnega predvidenega prevoza (zbirni prevoz z dotovorom v Metzu) glede na vse odločilne okoliščine ravnala po pravilih stroke in v skladu z običaji v prevozništvu (z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, drugi odstavek 6. člena OZ).7 Torej, ali iz trditev tožene stranke in izvedenih dokazov izhaja, da je v konkretnem primeru upoštevajoč vse odločilne okoliščine pri organizaciji in izvedbi prevoza izvedla vse stroki in običajem razumne in primerne ukrepe, da bi odvrnila škodljivo okoliščino oziroma preprečila njen nastanek. Pri tem pa se v skladu s sodno prakso in teorijo ne pričakuje absolutne nepreprečljivosti ali neodvrnljivosti dogodka temveč ravnanje z skrbnostjo povprečnega prevoznika.8

13. Glede na navedeno ni pravno odločilno, ali so se vse trditve tožene stranke izkazala za točne. Pomembno je, da so se za resnične in točne izkazale tiste njene trditve, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka v tem primeru ravnala z ustrezno skrbnostjo. Zato tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da sta se trditvi tožene stranke: (1) da se je bil voznik zaradi zakonskih določil med potjo prisiljen ustaviti in počivati ter (2) da je parkiral na „posebej“ osvetljenem, „posebej“ ograjenem in „posebej“ nadzorovanem parkirišču, izkazali za netočne, ne more uspeti. Iz razlogov sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da bi utemeljilo ravnanje tožene stranke s potrebno skrbnostjo na izpeljanem dokaznem postopku v zvezi s temi trditvami.

14. Kot je bilo že doslej pojasnjeno, je treba pri presoji, ali je tožena stranka ravnala z ustrezno skrbnostjo upoštevati soslednje celotnega poteka prevoza in ne le posamezne faze (etape) prevoza. To je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno zaključilo, da sta bili organizacija in izvedba prevoza tako časovno kot z vidika poti običajni in primerni (24. točka izpodbijane sodbe). Prepričljivo in logično obrazložitev razlogov, s katero pritožbeno sodišče soglaša, je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na ugotovitve sodnega izvedenca za promet - cestni promet in tahografi Z. I. podane v izvedenskem mnenju z dne 16. 3. 2016. Ta je v svojem mnenju natančno in sistematično opisal vse odločilne okoliščine primera (potek poti, aktivnosti voznika, pravila glede počitkov voznikov ter sosledja poteka prevoza - opravljeni in predvideni nakladi, carinjenje) ter prepričljivo in logično zaključil, da je bila organizacija in izvedba prevoza tako časovno kot organizacijsko primerna in običajna. To je potrdil tudi na zaslišanju. Pojasnil je, da je bil zaključek vožnje dne 28. 10. 2010 ob 18:41 uri glede na zakonske omejitve vožnje, aktivnosti voznika ter predvidene zadolžitve za naslednji dan (29. 10. 2010) običajen in primeren ter da je bilo v tem primeru običajno in primerno tudi, da voznik po izpolnitvi zakonskih obveznosti glede minimalnega počitka ni takoj nadaljeval z vožnjo.

15. Zato tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, (1) da bi voznik tožene stranke upoštevajoč zakonsko predpisane počitke v skladu z navedbami v izvedenskem mnenju Z. I. dne 28. 10 2010 lahko še nadaljeval vožnjo ter (2) da bi dne 29. 10. 2010 (na dan kraje tovora) lahko prej začel z vožnjo in se tako izognil odtujitvi, ne more uspeti. Te pritožbene trditve namreč izven konteksta celotnega izvedenskega mnenja Z. I. izpostavljajo le del odločilnih okoliščin, ki jih pri presoji ustrezne skrbnosti ravnanja tožene stranke ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih, prav tako odločilnih okoliščin.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da ni jasno kaj je sodišče prve stopnje mislilo s tem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni oporekala trditvam, da naročnik prevoza toženi stranki ni dal nobenih posebnih navodil o prevozu ter da je takšen zaključek nesmisel, saj ne obstaja obveznost naročnika prevoza, da prevoznika kot profesionalca poučuje kako naj prevoz opravi. Iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in nedoumno izhaja, da se ta navedba sodišča prve stopnje nanaša na posebna navodila glede izvedbe prevoza (točka e drugega odstavka 6. člena CMR in tretji odstavek 6. člena CMR). Sodišče prve stopnje je navedlo tudi primere posebnih zahtev naročnikov (npr. nepretrgana vožnja, izbira posebej varovanih parkirišč). Iz pojasnjenega izhaja, da posebne zahteve naročnika predstavljajo dodatne zahteve glede načina izvedbe prevoza, ki jih mora prevoznik, praviloma proti ustreznemu plačilu, med prevozom spoštovati zaradi same narave tovora ali zagotovitve njegove varnosti. Torej zahtevajo od prevoznika, da ravna še z večjo skrbnostjo, kot se od njega običajno pričakuje. Ker takšnih posebnih zahtev naročnika v tem primeru ni bilo (tožena stranka je obstoj takšnih zahtev zanikala, tožeča pa temu ni nasprotovala), je prevoznik dolžan opraviti prevoz v skladu s pravili stroke in običaji pri prevozih. Glede na pojasnjeno ni podana zatrjevana nejasnost in niti nesmiselnost zaključka sodišča prve stopnje.

17. Sodišče prve stopnje je tudi glede skrbnosti tožene stranke pri izbiri parkirišča presodilo, da je slednja ravnala z ustrezno skrbnostjo. Torej s skrbnostjo, ki se pri izbiri parkirišča pričakuje o povprečnega prevoznika. Svojo odločitev je oprlo na med postopkom ugotovljena dejstva o lastnostih parkirišča9 ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca za gradbeno stroko, visoke in nizke gradnje A. B. z dne 22. 4. 2017. V izvedenskem mnenju je izvedenec ugotovil, da je parkirišče, ki ga je za parkiranje in počitek izbral voznik tožene stranke, glede na vse okoliščine primera z vidika varnosti običajno in primerno. Pojasnil je tudi, da so parkirišča ob avtocestah glede varnosti primerljiva in da ni bistvenih razlik med zagotovljeno varnostjo na parkiriščih znotraj zaprtega avtocestnega sistema in parkiriščih na odprtem avtocestnem sistemu.

18. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo vse odločilne okoliščine (tudi, da so parkirišča znotraj zaprtega avtocestnega sistema kanček bolj varna). Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, prepričljivi in logični. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja in se nanje v celoti sklicuje. Dodaja pa še, da tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbeno trditvijo, da bi morala tožena stranka parkirati na avtocestnem parkirišču znotraj zaprtega avtocestnega sistema, ker je po izpovedi izvedenca B. kanček bolj varno.

19. Kot je že pojasnjeno se pri presoji, ali je prevoznik ravnal z ustrezno skrbnostjo zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tej skrbnosti prevoznik zadosti, če ravna tako kot povprečen prevoznik. Popolna preprečljivost in odvrnljivost dogodkov se ne pričakuje niti ni življenjsko logična. Iz izvedenih dokazov je sodišče pravilno zaključilo, da je prevoznik za počitek izbral primerno in običajno parkirišče. Takšno, kakršnega bi za svoj počitek izbral povprečni prevoznik (parkirišče ob avtocesti, ob bencinskem servisu, osvetljeno, ločeno od območja izven avtoceste, delno pod video nadzorom). Torej je zadostil potrebni skrbnosti dobrega strokovnjaka. Kaj več se za zadostitev oprostilnemu razlogu od prevoznika, glede na to, da naročnik ni dal posebnih zahtev ali navodil glede izvedbe prevoza, ne more zahtevati.

20. Ker je tožena stranka prevoz upoštevajoč vse odločilne okoliščine tako časovno kot glede poti organizirala in izvedla običajno in primerno ter je za počitek izbrala običajno in primerno parkirišče, tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da bi ob morebitnem prejšnjem parkiranju v zaprtem avtocestnem sistemu lahko dobila boljše parkirno mesto in se tako izognila odtujitvi. Kot je že večkrat pojasnjeno je v konkretnem primeru treba presojati le, ali je tožena stranka ravnala s potrebno skrbnostjo in ne, kako bi lahko drugače ravnala, da bi se morebiti lahko izognila odtujitvi.

21. Tako pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena. Zato se ni opredelilo do pritožbenih trditev glede zavarovanja prevozniške odgovornosti ter do pavšalnih, iz konteksta in sosledja dogodkov izvzetih pritožbenih trditev (kako bi lahko drugače ravnal voznik tožene stranke).

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

24. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT).10 Toženi stranki je priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) v višini 1.019,20 EUR ter ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, torej skupaj 1.039,20 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče priznalo še 22 odstotni DDV v višini 228,62 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo zahtevanega pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentacije (tar. št. 6000), saj iz odgovora na pritožbo ni jasno kakšno dokumentacijo je bilo treba izdelati in niti komu jo je bilo treba izročiti. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.267,82 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. SFRJ - MP, št. 12/8111975, RS - MP, št. 55/1992. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št.: 83/2001 in naslednji. 4 Iz določila 963. člena OZ izhaja, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. 5 V tem primeru sta bili v času sklenitve in izvedbe prevozne pogodbe obe državi pogodbenici CMR. Glej stanje pogodbenic na: https://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=IND&mtdsg_no=XI-B-11&chapter=11&clang=_en. 6 Iz določila prvega člena CMR izhaja, da se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. 7 Primerjaj: VSRS sodba III Ips 13/2006 z dne 12. 2. 2008, VSL sodba I Cpg 514/2010 z dne 8. 9. 2010, VSL sodba I Cpg 1466/2012. Tako izhaja tudi iz V. Kranjc, Komentar obligacijskega zakonika (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, leto 2004, komentar k 689. členu, str. 1181. 8 Npr.: VSL sodba I Cpg 514/2010 z dne 8. 9. 2010. 9 Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da (1) je voznik tožene stranke vozilo parkiral na avtocestnem parkirišču ob bencinskem servisu, (2) je bilo parkirišče namenjeno za parkiranje tovornjakov, (3) je bilo parkirišče osvetljeno in z ograjo visoko 2 m ločeno od območja izven avtoceste, (4) je bil del parkirišča pod video nadzorom (okolica bencinskega servisa), (5) je bilo parkirišče zelo prometno, (6) se upravljavec parkirišča ni mogel pritoževati zaradi poškodb ali tatvin na tem parkirišču, (7) je voznik parkirišče iz lastnih izkušenj ocenil kot varno, saj je na njem že večkrat parkiral in počival, (8) je parkirišče izven zaprtega avtocestnega sistema ter (9) je nanj možen dovoz iz obeh strani avtoceste ter tudi izvoz na obe strani avtoceste. 10 Ur. l. RS, št.: 67/2008 in naslednji.