Jedro

V primeru, ko sodišče sodi obdolžencu v nenavzočnosti (442. in 307. člen ZKP), pravni pouk, ki mu je bil dan v vabilu za glavno obravnavo (2. odstavek 288. člena in 2. odstavek 439. člena ZKP), sodišča ne odvezuje dolžnosti, da v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZKP po razglasitvi sodbe obdolženca na primeren način seznani, da je po opravljeni glavni obravnavi izreklo sodbo, ga pouči o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter opozori na posledice, če pritožbe ne bo napovedal.

Izrek

Zahtevama obsojenega J.B. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sklep Okrajnega sodišča v Velenju z dne 26.02.1999 in sklep Višjega sodišča v Celju z dne 06.04.1999, s katerima je bilo odločeno o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje, razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Velenju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. S sklepom z dne 26.02.1999 je isto sodišče na podlagi 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kot prepozno zavrglo prošnjo obsojenčevega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje. Višje sodišče pa je s sklepom z dne 06.04.1999 pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni odločbi sta dne 24.05.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik, oba zaradi "bistvene kršitve določb kazenskega postopka" in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagala, naj sodbo in oba sklepa razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka B.B. je odgovorila na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev. Mnenja je, da kršitev določbe 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je sodišče druge stopnje obdolženčevo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje upravičeno štelo kot pritožbo zoper sklep o zavrženju zagovornikove prošnje za vrnitev v prejšnje stanje, ne pa kot obdolženčevo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje. Glavna obravnava je bila opravljena v obdolženčevi nenavzočnosti skladno s 442. členom ZKP, zato tudi ta zakonska določba ni bila kršena. Pač pa je sodišče po njenem mnenju kršilo določbo 2. odstavka 439. člena ZKP, ker po uveljavitvi novele ZKP/99 obdolženca pred nadaljevanjem glavne obravnave dne 03.02.1990 ni opozorilo na presumpcijo odpovedi pritožbi, če je ne bo v roku napovedal. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na "zakonitost in pravilnost sodbe", ker je bil zagovornik na glavni obravnavi prisoten in opozorjen, da bo tega dne razglašena sodba, kot tudi o dolžnosti napovedi pritožbe in posledicah opustitve tega procesnega dejanja. Kot odvetnik je bil obdolženca dolžan obvestiti o poteku postopka. Tako je bilo obema znano, da je bila sodba razglašena dne 03.02.1999, ko je začel teči tudi rok za napoved pritožbe.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo dne 03.02.1999, na kateri je izreklo obsodilno sodbo, opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti (2. odstavek 442. člena ZKP) in ob prisotnosti njegovega zagovornika, ki pa se razglasitve sodbe ni udeležil. Sodnica je zagovornika pred tem poučila o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter o posledicah njene opustitve (1. in 2. odstavek 368. člena ZKP). Pisna sodba obrazložitve ni vsebovala, ker je sodišče štelo, da sta se (tudi) obsojenec in zagovornik odpovedala pravici do pritožbe (3. odstavek 368. člena ZKP). Obsojenec je sodbo prejel 25.02., zagovornik pa 24.02.1999. Zagovornik je še istega dne skladno z določbo 89. člena ZKP vložil prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati napovedal pritožbo. V njej je navajal, da sta bila z obsojencem šele z vročitvijo sodbe seznanjena z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in zato prikrajšana v pravici do napovedi pritožbe. Sodišče prve stopnje je zagovornikovo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo kot prepozno z obrazložitvijo, da je "njegov riziko", če ni bil prisoten pri razglasitvi sodbe, da bi si spis lahko vpogledal v nadaljnjih 8 dneh in da ga odvetniška etika zavezuje, da stranko obvešča o dogajanju na sodišču. V zvezi z obdolžencem pa je še dodalo, da je bil 03.02.1990 samo na kontrolnem zdravniškem pregledu, da se je še isti dan vrnil domov in da je torej zagovornik imel možnost komunikacije z obsojencem.

Višje sodišče je štelo, da sta se zoper ta sklep pritožila tako zagovornik, kot tudi obsojenec, čeprav vložnika zahteve trdita, da je obsojenčeva vloga z dne 02.03.1999 po vsebini prošnja za vrnitev v prejšnje stanje, o kateri pa sodišče prve stopnje ni odločilo in ne pritožba zoper sklep. Višje sodišče je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, ker je menilo, da obsojenec ni bil prikrajšan v svoji pravici do pritožbe. Kot nepravilno je zavrnilo stališče pritožnikov, da se rok za napoved pritožbe šteje od dneva, ko sta pritožnika zvedela za odločitev sodišča, ker zakon (368. člen) rok za napoved pritožbe veže izključno na razglasitev sodbe; da bo ta 03.02.1999, pa je zagovornik vedel, "najmanj pričakoval pa tudi obdolženec". Zato je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bila prošnja za vrnitev v prejšnje stanje vložena prepozno, saj je bila priporočeno po pošti poslana šele 24.02.1999. Vložnika zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijata obe pravnomočni odločbi, pri čemer zagovornik izrecno, obsojenec pa smiselno zatrjujeta naslednje kršitve zakona:

1. V zvezi s sodbo kršitev 2. odstavka 439. člena ZKP, ker obsojenec na glavno obravnavo dne 03.02.1999 ni bil pravilno vabljen, saj ni bil poučen v skladu s citirano določbo, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. V zvezi s sodbo pa uveljavljata tudi kršitev določbe 368. člena ZKP, saj je obsojenec za odločitev sodišča izvedel šele, ko je prejel sodbo z neustreznim pravnim poukom, zaradi česar je bil prikrajšan v pravici do napovedi pritožbe zoper zanj neugodno sodbo.

2. Tudi v zvezi s pravnomočnim sklepom se vložnika zahteve sklicujeta na prikrajšanje v pravici do pritožbe; sodišče prve stopnje je kršilo določbo 89. člena ZKP (v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP), ker ni upoštevalo, da je rok za vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje začel teči z dnem, ko je obsojenec prejel sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem naj bi tudi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, saj sploh ni obrazložilo, zakaj naj bi bila prošnja za vrnitev v prejšnje stanje prepozna oziroma, kdaj je prenehal vzrok zamude. Sodišču prve stopnje očitata še kršitev določbe 1. odstavka 90. člena ZKP, ker o obsojenčevi prošnji za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni odločalo, sodišče druge stopnje pa naj bi kršilo 6. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je to obsojenčevo vlogo obravnavalo kot pritožbo zoper sklep o zavrženju zagovornikove prošnje za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tej prošnji.

Ustava vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (25. člen). Upravičencem do pritožbe je lahko zagotovljeno učinkovito uresničevanje te pravice le, če so v konkretnem primeru seznanjeni z njeno vsebino, načinom njenega izvrševanja in posledicami opustitve dejanj, ki so pogoj za njeno uresničevanje.

Po določbah ZKP (368. člen) morajo upravičenci do pritožbe pritožbo napovedati takoj po razglasitvi sodbe oziroma v roku 8 dni po razglasitvi (razen v primeru, ko je bila izrečena zaporna kazen). V nasprotnem primeru nastopi zakonska domneva, da so se pravici do pritožbe odpovedali.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v več svojih odločbah v zvezi s procesnim instititom napovedi pritožbe poudarilo, da ima odpoved pravici do pritožbe dejanski in pravni učinek šele, ko je obdolženec seznanjen s tem, kakšna sodba mu je bila izrečena. Ni namreč mogoče sprejeti domneve, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe še v času, ko mu sodba še ni bila izrečena, oziroma ko zanjo sploh še ni vedel (sodbi I Ips 136/2002 z dne 07.11.2002 in I Ips 315/99 z dne 26.10.2000). V primeru, ko sodišče obdolženca sodi v nenavzočnosti (442. in 307. člen ZKP), pravni pouk, ki mu je bil dan v vabilu za glavno obravnavo (2. odstavek 288. člena in 2. odstavek 439. člena ZKP), sodišča ne odvezuje dolžnosti, da v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZKP po razglasitvi sodbe obdolženca na primeren način seznani, da je po opravljeni glavni obravnavi izreklo sodbo, ga pouči o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter opozori na posledice, če pritožbe ne bo napovedal. V primeru, ko obdolženec (in zagovornik) ob razglasitvi sodbe nista bila navzoča in sta bila s sodbo naknadno seznanjena, sodba, zoper katero ni napovedana pritožba, postane pravnomočna po izteku 8-dnevnega roka od seznanitve dalje; če sta navzoča, pa s pretekom roka za napoved pritožbe.

Posledice pravnomočne sodbe je mogoče med drugim odpraviti, če obdolženec uspe s prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje (člen 89 - 91 ZKP) in dokaže, da je zamudil rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo iz objektivnih, torej opravičljivih razlogov in če vloži prošnjo v 8 dneh po prenehanju ovire (subjektivni rok), zaradi katere ni mogel opraviti procesnega dejanja, vendar najkasneje v treh mesecih od zamude roka (objektivni rok). Če pa obdolžencu vrnitev v prejšnje stanje ni bila dovoljena, sodba postane pravnomočna s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bilo o tem odločeno.

Ob upoštevanju navedenih ustavnih in zakonskih določb je treba ugotoviti, da je rok za napoved pritožbe zoper sodbo v konkretnem primeru začel teči, kot pravilno ugotavljata vložnika zahteve, šele z dnem, ko sta bila s sodbo seznanjena, torej s prejemom pisnega odpravka sodbe, ne pa že z dnem razglasitve sodbe, kot sta zmotno sklepali nižji sodišči. Šele na podlagi pisnega odpravka sodbe sta se obdolženec in zagovornik mogla seznaniti z odločitvijo sodišča ter z njegovim stališčem, da v skladu z zakonsko domnevo (3. odstavek 368. člena ZKP) šteje, da sta se obdolženec in zagovornik odpovedala pravici do pritožbe in da je torej sodba postala pravnomočna. Takšna nepravilna razlaga omenjene procesne predpostavke je imela za posledico, da sta nižji sodišči zmotno presodili tudi vprašanje pravočasnosti vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje.

Obsojenec in zagovornik sta rok za napoved pritožbe zamudila zato, ker sta nižji sodišči nepravilno uporabili določbo 3. odstavka 386. člena ZKP, torej iz razloga, ki ga nista sama zakrivila in za katerega sta lahko izvedela šele po prejemu pisnega odpravka sodbe. Zato je smel obsojenec (v njegovem imenu pa kot njegov pravni zastopnik tudi zagovornik) vložiti prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje do izteka 8-dnevnega roka, ki je začel teči s prejemom sodbe. Ugotoviti je treba, da je zagovornik prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje vložil 24.02.1999, torej istega dne, ko je sodbo prejel. Vložnikovima zahtevama za varstvo zakonitosti je po navedenem treba pritrditi, da je bila s takšno odločitvijo kršena ustavna pravica do pritožbe, ker sta nižji sodišči nepravilno uporabili določbe 368. člena in 89. člena ZKP, s tem pa je podana kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP, saj sta omenjeni kršitvi vplivali na zakonitost pravnomočnega sklepa, s katerim je bilo odločeno o vrnitvi v prejšnje stanje. Utemeljena je tudi ugotovitev vložnikove zahteve, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbo 1. odstavka 90. člena ZKP, ker hkrati z zagovornikovo prošnjo ni odločalo tudi o vsebinsko enaki obsojenčevi vlogi z dne 02.03.1999, ki je po vsebini prošnja za vrnitev v prejšnje stanje, ne pa pritožba zoper sklep o zavrženju, o kateri je odločilo višje sodišče. Temu sicer ni mogoče očitati kršitve 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je stvarno pristojno za odločanje o pritožbi zoper sklep, s katerim ni bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. V dani procesni situaciji bi to sodišče moralo obsojenčevo vlogo vrniti prvostopenjskemu sodišču z naročilom, da naj o njej odloči kot o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje.

Vrhovno sodišče je po navedenem (1. odstavek 426. člena ZKP) oba sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je ocenilo, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti v navedenem obsegu utemeljeni. Ni pa razveljavilo tudi izrečene pravnomočne sodbe, kot predlagata vložnika zahteve, saj ta po odločitvi vrhovnega sodišča ni (več) pravnomočna in je zato glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP ni bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločiti o dovoljenosti zagovornikove in obsojenčeve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Če jima bo ugodilo in dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, bo moralo izdelati sodbo z obrazložitvijo ter jo vročiti obsojencu in zagovorniku, ki bosta lahko zoper sodbo vložila pritožbo.