Jedro

Prvo sodišče je dolžno že na podlagi predlagateljevega predloga (ne glede na predlagani način delitve in tudi, če nasprotna udeleženka takšnega predloga ne bi dala) pred odločitvijo rešiti tudi vprašanje, ali je nepremičnino fizično mogoče deliti. Brez rešitve tega vprašanja (pravilna) odločitev ni mogoča. Da gre pri tem za vprašanje, ki terja strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, je jasno. Postavitev ustreznega izvedenca je torej praviloma predpogoj za odločitev.

Stališču prvega sodišča, da je fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo take delitve potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov, sicer ni mogoče oporekati, ker je materialnopravno pravilno, vendar pa je pri njegovi uporabi potrebno ločiti vlaganja, brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabljati za določen namen (npr. kot stanovanje) in brez katerih je ta del pač vreden manj. Oviro za fizično delitev lahko ob izostanku soglasja namreč predstavljajo le prvo navedena, torej vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen del zgradbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se stanovanjska hiša, ki je v solasti obeh udeležencev, razdeli tako, da se proda, kupnina pa razdeli.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče sporno vprašanje, ali je nepremičnina deljiva v naravi ali ne, rešilo napačno. Pri tem je ravnalo narobe, ko pri odločitvi, komu naloži plačilo predujma za izvedenca gradbene stroke, ni uporabilo prvega odstavka 36. člena ZNP. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 70. člena Stavarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dolžno preizkusiti, ali je možna delitev v naravi in to ne glede na predloge strank postopka, saj nanje ni vezano (sodišče zastopa sicer drugačno stališče). Zaključek, da je nepremičnina v naravi nedeljiva, je bil sprejet brez izvedeniškega mnenja, kar je napačno, saj sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Pri sklicevanju na vlaganja, ki bi bila potrebna zaradi neizdelanosti podstrešja, sodišče prezre, da ima tudi neizdelano podstrešje določeno vrednost, pa čeprav manjšo kot izdelani prostori, kar pa razdelitev v naravi ne preprečuje, ampak se to upošteva pri izračunu oziroma ugotavljanju vrednosti dela nepremičnine, ki ga prejme vsak od udeležencev. Podobno velja tudi za ločen vhod. Tudi te stroške je možno in potrebno upoštevati ob ugotavljanju, ali je udeleženec v naravi prejel del, ki ustreza njegovemu solastnemu deležu. Postavlja pa se tudi vprašanje, ali je ločen vhod na podstrešje res nujen, saj zadostuje, da se hodniki in stopnišče, po katerem poteka dostop na podstrešje, določi za skupen del hiše, ki služi lastnikoma obeh novo nastalih delov hiše. Na pritožbo je predlagatelj odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da gre zgolj za zavlačevanje. Nasprotna udeleženka nima denarnih sredstev, da bi lahko financirala preureditev, predlagatelj pa tudi ni dolžan trpeti posegov v svojo nepremičnino. V konkretnem primeru bi bilo za delitev potrebno poseči v konstrukcijo objekta, ločiti instalacije, doseči spremembo namembnosti in pridobiti gradbeno dovoljenje, izdelati projekte, pridobiti soglasja in tako dalje. Fizična delitev je tehnično nesprejemljiva, finančno neustrezna in prezahtevna. Priglaša stroške odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da je o predlogu predlagatelja mogoče odločiti brez postavitve ustreznega izvedenca gradbene stroke, kar bi izključevalo uporabo 36. člena ZNP, je zmotno.

Na podlagi vloženega predloga za delitev je sodišče dolžno, upoštevajoč pri tem 70. člen ZNP, najprej ugotoviti, ali je možna fizična delitev. To je dolžno ugotoviti ne glede na to, kakšen način delitve je sicer predlagan. Res gre v konkretnem primeru za predlagalni postopek, vendar pa to ne pomeni, da ima zahtevek oziroma predlog, kako naj sodišče odloči, isti pomen kot v pravdnem postopku, to je, da je sodišče nanj vezano. V nepravdnem postopku gre namreč za postopek, ki ima drugačno naravo kot pravdni. V prvi vrsti predlagatelj v predlog ni dolžan vključiti „zahtevka“ oziroma ni dolžan predlagati, kako naj sodišče odloči, ampak mora predlog vsebovati zgolj opis razmerja oziroma stanje, v katerem naj sodišče odloči (primerjaj 21. člen v zvezi s 119. členom ZNP). In (zgolj) v takšnem obsegu je sodišče na predlog tudi vezano. V konkretnem primeru je torej sodišče dolžno odločiti o delitvi (in ne morda o ureditvi razmerja med solastnikoma) in to o delitvi nepremičnine, ki je v predlogu navedena.

Predlog seveda lahko vsebuje tudi predlog, kako naj sodišče odloči (konkretno na kakšen način naj se opravi delitev), vendar pa nanj sodišče ni vezano.(1) Drugačno stališče prvega sodišča je tako zmotno in je tudi sicer v nasprotju z dikcijo 70. člena SPZ, ki opredeljuje način delitve. Iz tega določila jasno izhaja, da lahko udeleženci o načinu delitve (mimo vrstnega reda, ki ga sicer določa za primer sodne delitve) odločajo le v primeru, da o tem dosežejo sporazum. Če ga ne dosežejo, se sodišče na njihove predloge glede načina delitve ne sme ozirati (2), saj ga zakon zavezuje, da najprej poskuša doseči delitev v naravi. Šele, če to ni mogoče, lahko pride do delitve s prodajo in delitvijo izkupička.

Prvo sodišče je tako bilo dolžno že na podlagi predlagateljevega predloga (ne glede na predlagani način delitve in tudi, če nasprotna udeleženka takšnega predloga ne bi dala) pred odločitvijo rešiti tudi vprašanje, ali je nepremičnino fizično mogoče deliti. Brez rešitve tega vprašanja (pravilna) odločitev ni mogoča. Da gre pri tem za vprašanje, ki terja strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, je jasno. Postavitev ustreznega izvedenca je torej praviloma predpogoj za odločitev (3). Pri postavitvi izvedenca torej ne gre zgolj za izvedbo dokaza, ki bi bil v korist ene ali druge stranke, kar bi izključevalo uporabo 36. člena ZNP. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da bi bilo sodišče dolžno predujem za stroške izvedenca naložiti predlagatelju. Ker je določilo 36. člena ZNP specialno in ureja primere, ko brez določenega dokaza postopka ni mogoče izvesti, je z njim v takšnih primerih izključena tudi (smiselna) uporaba pravil dokazovanja, ki veljajo v pravdnem postopku.

Pritožnica pa nadalje utemeljeno opozarja tudi na to, da je sodišče v nasprotju z 243. členom ZPP, ki se na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporablja tudi v nepravdnih postopkih, samo poskušalo rešiti vprašanje možne fizične delitve, čeprav ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. To pa predstavlja kršitev zgoraj navedene določbe ZPP, ki opredeljuje, kdaj je v postopku potrebno postaviti izvedenca, kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa (1. odst. 339. člena ZPP). V primeru, če bi bilo z izvedencem ugotovljeno, da je fizična delitev stanovanjske hiše z vzpostavitvijo etažne lastnine mogoča, bo moralo sodišče namreč primarno odločiti o takšnem načinu delitve.

Med udeležencema ni sporno, da podstrešje hiše, ki naj bi predstavljalo en posamezen del ali morda del posameznega dela (4), ni finalno obdelan in (še) ne predstavlja stanovanjske enote. Sodišče zaradi tega dejstva, ob ugotovitvi, da predlagatelj vlaganjem nasprotuje, zmotno šteje, da fizična delitev ni mogoča. Stališču prvega sodišča, da je fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo take delitve potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov, sicer ni mogoče oporekati, ker je materialnopravno pravilno, vendar pa je pri njegovi uporabi potrebno ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabljati za določen namen (npr. kot stanovanje) in brez katerih je ta del pač vreden manj. Oviro za fizično delitev lahko ob izostanku soglasja namreč predstavljajo le prvo navedena, torej vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen del zgradbe. Ali so tudi v konkretnem primeru takšna vlaganja potrebna ( v odgovoru na pritožbo npr. predlagatelj trdi, da bi bil potreben poseg v konstrukcijo objekta), pa je vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je v tem delu tako zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zaradi opisanih postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava (70. člena SPZ), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Gre namreč za pomanjkljivosti, ki so tolikšne, da jih pritožbeno sodišče, ne da bi udeležencema okrnilo možnost pritožbe, ne more samo odpraviti. Glede na predhodno obrazložitev podrobnejša navodila za delo niso potrebna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ker je sklep razveljavljen in bo sodišče o delitvi ponovno odločalo, je pritožbeno sodišče odločitev o (skupnih) stroških postopka v zvezi s pritožbo in odgovorom pridržalo za končni sklep.

(1) Tako tudi Dragica Vedam Lukič in Ada Polajnar – Pavčnik v Nepravdni postopek, Zakon s komentarjem ČZ Ur. list SRS, 1989, stran 31. (2) To seveda ne pomeni, da jih ni dolžno pretehtati in, če je to mogoče, upoštevati. Enako velja tudi za predloge, ki jih glede načina delitve podajo nasprotni udeleženci.

(3) Brez postavitve izvedenca bi sodišče lahko odločilo v primeru, če bi že razpolagalo z ustreznim izvedeniškim mnenjem, ki so ga udeleženci vložili v spis in ga tudi sprejemajo.

(4) Predmet etažne lastnine je lahko posamezen del zgradbe, če je ta del kot funkcionalna celota ločen od preostalih delov in primeren za samostojno uporabo, pri čemer pa v posamezen del lahko spadajo tudi deli, ki so sicer fizično ločeni (npr. klet, garaža in podobno).