Jedro

Ker je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi toženca zato, ker so bile omejitve pri priznani pravici do premestitve na drugo delovno mesto drugačne, kakor jih je določil toženec v odpravljenih odločbah, je dosežen uspeh tožnika v sporu 50% in ne le 10%, zato je upravičen tudi do povrnitve sorazmernih stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških v sodbi sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 79,79 EUR nadomesti z zneskom 484,64 EUR, v ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 101,50 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, v sklepu pa odločilo o stroških postopka in sicer tako, da je tožencu naložilo, da tožniku povrne 79,79 EUR.

Zoper odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izrek o stroških spremeni tako, da odloči, da je toženka dolžna tožniku, poleg že priznanih stroškov v znesku 79,79 EUR, povrniti še nadaljnje stroške v znesku 558,57 EUR s pripadajočimi obrestmi oz. da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške v skupnem znesku 638,36 EUR in priglaša pritožbene stroške. Meni, da je zaključek sodišča, da je v konkretnem socialnem sporu tožnik le delno uspel in, da njegov uspeh, glede na eno dodatno fizično omejitev, to je delno sedeče del in eno popravljeno glede teže bremen, ki jo lahko prenaša, znaša 10 %, ni pravilen. Meni, da v kolikor bi toženka ne nasprotovala tožnikovem tožbenem zahtevku in v kolikor bi sodišče že v prvotnem postopku sledilo dokaznim predlogom tožnika, bi bil postopek krajši, vsled česar bi bili stroški postopka minimalni napram stroškom, ki so tožniku nastali zato, ker je toženka vztrajala pri tem, da sta napadeni odločbi pravilni in zakoniti ter tako ves čas ugovarjala temelju. V konkretni zadevi je torej večina vseh opravil tekom pravde bila potrebna prav zaradi spornega temelja, vsled česar bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožnikovega uspeha to dejstvo moralo upoštevati, saj je tožnik po temelju po dolgotrajnem dokazovanju v pretežni meri, če ne celo v celoti uspel. Tožnik je po prejemu izvedenskega mnenja svoj zahtevek modificiral, še vnaprej zahteval odpravo odločb toženke in priznanje pravice do dela na drugem, lažjem delovnem mestu kot je delovno mesto čistilec gradbišča oz. na tržnici, kjer mu ne bo potrebno dvigovati in prenašati bremen težjih od 5 kg, kjer se mu ne bo potrebno prepogibati oz. delati v stalni prisilni drži hrbtenice, kjer bo lahko občasno delo opravljal sede, vse v polnem delovnem času. Sodišče ne obrazloži v čem tožnik v konkretnem sporu ni uspel in na podlagi česa je prišlo do zaključka, da tožnikov uspeh v pravdi znaša zgolj 10 %. V kolikor bi sodišče upoštevalo kriterij uspeha po temelju bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku moralo priznati najmanj 80 % uspeh v pravdi. Sodišče tako ni pravilno uporabilo določbo 154. čl. ZPP, uporabiti bi moralo 2. odst. 154. čl. Pri odmeri pravdnih stroškov je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko v sodbi ni obrazložilo, zakaj ni priznalo pravdnih stroškov v celoti tako kot jih je zahteval tožnik. Navedlo je le, da je tožnik delno uspel, da priznava stroške pravdnega zastopanja za tožbo, dve pripravljalni vlogi, zastopanje na treh narokih, pritožbo ter 2 % za izdatke. Ne obrazloži pa, zakaj tožniku za pripravljalna spisa z dne 18. 3. 2008 in 30. 8. 2010 ni priznalo 225 točk, ampak samo 100 točk ter nadalje, zakaj mu je za narok za glavno obravnavo dne 11. 11. 2010 priznalo zgolj 100 točk in ne 150 točk, ter zakaj mu ni priznalo stroškov vlog in dokaznih predlogov ter prošenj za razpis obravnave. Sodišče bi moralo tožniku priznati znesek 638,36 EUR in ne le 79,79 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi napačno uporabilo materialno pravo - Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) in sicer glede tarifne številke 15 točka 2 in 3 b, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju, ter uspeh tožnika v pravdi nepravilno ovrednotilo, ker ni pravilno upoštevalo 2. odst. 154. čl. ZPP.

V predmetni zadevi je sodišče v glavni stvari odločalo glede pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 12. 6. 2007 s katero je ta zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 5. 12. 2006, s katero je bila tožniku kot delovnem invalidu III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, brez dolgotrajnih prisilni drž vratne in ledvene hrbtenice, s polnim delovnim časom, od 1. naslednjega dne po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2006 dalje. Glede na to, da je tožnik v pravdi uspel, saj je sodišče prve stopnje odločbi tožene stranke odpravilo, predvsem zaradi tega, ker so bile omejitve pri priznani pravici do premestitve na drugo delovno mesto drugačne, kakor jih je določila toženka v napadenih in odpravljenih odločbah, je po mnenju pritožbenega sodišča, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, dosežen uspeh tožnika višji in sicer je njegov uspeh ob uporabi 2. odst. 154. čl. ZPP, 50 odstoten.

Upravičene so pritožbene navedbe tožnika v delu, ki se nanašajo na to, da mu je za 2 pripravljalna spisa (z dne 18. 3. 2008 in 30. 8. 2010) sodišče prve stopnje napačno priznalo le 100 točk namesto 225 točk, kakor je to določeno v 2. točki tarifne številke 15. Prav tako bi sodišče tožniku moralo biti priznano 150 točk za obravnavo dne 11. 11. 2010, v skladu s tarifno številko 15 točka 3 b in ne 100 točk. Skupaj bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati 1.725 točk in ne le 1.425 točk. Ob upoštevanju pravilnega števila točk (1.725), znaša 20 % DDV 345 točk, 2 % za materialne stroške do vrednosti 1.000 točk znaša 20 točk, nad vrednostjo 1.000 točk pa tožniku pripadajo 3 % iz naslova materialnih stroškov, kar znaša 21,75 točk, skupaj 2.111,75 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, znese 969,29 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pravdi je toženka dolžna tožniku povrniti 484,64 EUR in ne 79,79 EUR.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko dokaznih predlogov z dne 4. 7. 2007, 14. 9. 2007 in urgence ni posebej ovrednotilo, saj gre v prvem primeru za to, da pooblaščenka tožnika sploh ni priložila pooblastila za zastopanje in je bila s sklepom z dne 20. 7. 2007 na to posebej pozvana. V drugem primeru pa je bila posebej pozvana, da pooblastilo za zastopanje, ki ga je naknadno sicer poslala, tudi podpiše. Torej gre za ravnanje pooblaščenke, ki bi moralo biti opravljeno že ob vložitvi tožbe in ne šele po izdanih sklepih sodišča prve stopnje. Prav tako so bili pravilno zavrnjeni priglašeni stroški, ki se nanašajo na različne vloge, saj bi moral biti stroškovnik dan že na glavni obravnavi, ne pa posredovan s posebno vlogo. Obravnave so trajale le do pol ure, kakor izhaja iz zapisnika posamezne obravnave in tako priglašena urnina ni bila upravičena. Pooblaščenki pa tudi ne pripada posebna nagrada za obrazloženo poročilo stranki. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

V skladu s 154. čl. ZPP pripadajo pritožniku tudi pritožbeni stroški, ki so odmerjeni na 250 točk kar ob 20 % DDV-ju in 2 % za materialne stroške znaša 305 točk, torej 139,99 EUR. V pritožbi je tožnik zahteval 558,57 EUR dodatnega priznanja stroškov. Priznano mu je bilo dodatno 404,85 EUR tako, da je pritožbeni uspeh 72,5 % kar pomeni, da je toženka dolžna tožniku iz naslova pritožbenih stroškov povrniti še 101,50 EUR.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 366. čl. ZPP v povezavi s 5. alineo 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo v preostalem pa jo v skladu z 2. točko 365. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in odločilo o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 2. odst. 165. čl. ZPP.