Jedro

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka (Vlada RS) ponovno imenovala tožečo stranko (višjega upravnega delavca), in to v drugačen naziv, v katerega je bila tožeča stranka imenovana že pred tem (v letu 1990), saj se vsebina njenega dela, ki ga je prej opravljal in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti posamičnega akta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1155/95-8 z dne 20.12.2000 ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.1995, s katero je tožena stranka imenovala tožnika za svetovalca direktorice Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij - vodjo oddelka za zdravstveno varstvo obsojencev v Kazensko poboljševalnem domu D. pri M. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila s 1. odstavkom 15. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I, v nadaljevanju ZDDO), po katerem je svetovalec predstojnika višji upravni delavec in s 1. odstavkom 19. člena ZDDO, ki določa, da višje upravne delavce imenuje Vlada RS, na predlog predstojnika. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 22. in 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (ZODPM - Uradni list RS, št. 51/94), po katerih so bili namreč kazensko poboljševalni zavodi ukinjeni kot državni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje in so nadaljevali z delom kot notranje organizacijske enote Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, delavcem, ki so opravljali naloge v tem ukinjenem upravnem organu, pa je bilo zagotovljeno, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu. Določba 26. člena ZODPM torej omogoča delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem upravnem organu, le, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. To po mnenju sodišča prve stopnje izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 55. člena ZDDO, ki določa, da prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira tudi določbo 2. odstavka 3. člena ZUS, po kateri se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi posamični akti o imenovanjih delavcev v državnih organih. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem citira tudi določbe 1. odstavka 5. člena, 14., 15. in 19. člena ZDDO o imenovanju višjih upravnih delavcev. Po določbi 19. člena ZDDO namreč višje upravne delavce imenuje vlada na predlog predstojnika. Tako je po presoji sodišča prve stopnje, glede na postopek, ki je predviden za imenovanje po citiranem členu, odločba o imenovanju sicer posamični akt, toda ni upravni akt, za katerega bi veljale določbe 3. odstavka 206. člena oziroma 3. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-prečiščeno besedilo, ZUP/86) o obrazložitvi kot obveznem sestavnem delu odločbe. Zato z vidika postopka, po mnenju sodišča prve stopnje, odločba tožene stranke o imenovanju ni nezakonita, ker vsebuje le obrazložitev, da je izdana na predlog direktorice Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, saj ZDDO toženi stranki ne nalaga, da imenovanje višjega upravnega delavca obrazloži. V skladu s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij pa spada delo, ki ga v novem državnem organu opravlja tožnik (vodenje službe za zdravstveno varstvo obsojencev) med dela, ki jih opravljajo svetovalci direktorice.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Izpodbijana sodba se v svojih razlogih omejuje zgolj na formalnopravne elemente tega upravnega spora, zanemarja pa bistvene elemente, kot na primer, da je ostal na istem delovnem mestu, da po vsebini in obsegu opravlja enako delo, da svoje delo opravlja v istem kraju in v istem delovnem okolju. Tudi po vključitvi kazensko poboljševalnega doma v sestavo Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij RS, se vsebina in način dela tega doma, kot tudi njega, v ničemer nista spremenila. Spremenilo se je le plačilo za njegovo enako delo, in sicer na slabše. V konkretnem sporu, kot tudi v ostalih istovetnih sporih, gre za organizacijske spremembe celotnega sistema instituta izvrševanja kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji. Zato tudi iz tega razloga ni mogoče trditi, da so kazensko poboljševalni domovi ukinjeni in da je zaposlenim prenehalo delovno razmerje in podobno. Gre namreč za poseben ukrep zakonodajalca, ki v bistvu ohranja sedanje stanje, le da so v zvezi z novo ureditvijo vsi ti domovi v državi administrativno podrejeni novemu upravnemu organu. Glede na nedosledno oziroma protizakonito ravnanje tožene stranke je bil oškodovan pri višini plače, saj je za popolnoma enako delo in popolnoma enako odgovornost v času od 1.7.1995 do 31.6.1996 prejemal bistveno nižjo plačo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje sicer pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 3. člena ZUS in pravilno štelo izpodbijano odločbo tožene stranke za posamični akt, ki pa ni upravni akt. Je pa sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, nepravilno sklepalo, da je podlaga izpodbijane odločbe tožene stranke Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, češ da spada delo, ki ga v novem državnem organu opravlja tožnik (vodenje službe za zdravstveno varstvo obsojencev), med dela, ki jih opravljajo svetovalci direktorice. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se je tožena stranka pri njeni izdaji oprla le na določbe 1. odstavka 15. člena in 1. odstavka 19. člena ZDDO, ne pa tudi na določbe tega Pravilnika. Sicer pa tudi iz dokumentacije v upravnih spisih izhaja, da je direktorica Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij izdala ta pravilnik dne 25.7.1996, to je po izdaji izpodbijane odločbe z dne 29.6.1995, tako da ta pravilnik ni mogel biti podlaga izpodbijani odločbi o imenovanju tožnika za svetovalca direktorice navedene uprave.

Tožnik je bil namreč z odločbo takratnega Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo z dne 16.2.1990 imenovan za pomočnika upravnika - vodjo službe za zdravstveno varstvo obsojencev v KPD D. pri M., s 1.2.1990 in je ta status imel vse do imenovanja po izpodbijani odločbi. Čeprav je izpodbijana odločba posamični akt, pa je, po presoji pritožbenega sodišča pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka navedeno odločbo sploh izdala oziroma kot to upravičeno trdi tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da iz te odločbe ni razvidno, zakaj ga je tožena stranka ponovno imenovala, in to v drugačen naziv, kot je pa tisti, v katerega je bil tožnik pred tem že imenovan (s 1.2.1990, z odločbo z dne 16.2.1990), saj se vsebina njegovega dela, ki ga je prej in ga še vedno opravlja ni v ničemer spremenila. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo dopolnila obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar po presoji pritožbenega sodišča pomanjkljivosti nepopolne obrazložitve odločbe s tem ni mogoče odpraviti. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijanega posamičnega akta. Zato to pomeni bistveno kršitev postopka, saj take odločbe tožnik ne more učinkovito izpodbijati, sodišče prve stopnje pa zaradi tega ni moglo presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe oziroma je, kljub navedeni nerazčiščeni okoliščini, menilo, da je ta odločba zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje, ker je menilo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja razčistiti navedeno okoliščino na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, z izvedbo dokaznega postopka (76. člen ZUS).