Jedro

Ker je toženka odpovedala pogodbo na pogodbeno predpisani način, sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da tožnik ni upravičen do odškodnine za škodo, ki naj bi je imel v posledici te odpovedi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je z zavrnitvijo tožnikove pritožbe potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje o zahtevku, naj toženka tožniku plača 18,663.465,00 SIT (zdaj 77.881,26 EUR) odškodnine z obrestmi.

2. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo (ki jo je naslovil kot „zahtevo za revizijo“). Uveljavlja zlasti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l.RS št.26/99–45/08), uveljavljene 1.10.2008, v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur.l.RS št.45/08) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem datumom.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so bile po presoji sodišča druge stopnje pravilne in popolne, je Pogodba o poslovno-tehničnem sodelovanju pri razvozu in prodaji izdelkov III-444/01 z dne 27. 7. 2001, ki sta jo pravdni stranki sklenili za dobo petih let, v drugem odstavku 9. člena predvidevala enomesečni odpovedni rok, v četrtem odstavku istega člena pa pravico pogodbenic do odškodnine za škodo, nastalo z odpovedjo, nasprotno določbam te pogodbe. Ker je toženka odpovedala pogodbo – kot je bilo ugotovljeno – na pogodbeno predpisani način (z navedenim odpovednim rokom), sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da tožnik ni upravičen do odškodnine za škodo, ki naj bi jo imel zaradi te odpovedi. (Povzetek ostalih dejanskih ugotovitev ni potreben, ker za revizijsko odločitev ni pomemben.)

7. Obseg in vsebina ugotovljenega dejanskega stanja sta v revizijski fazi postopka fiksirana v tem smislu, da jima ni več mogoče neposredno oporekati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Posredno je to sicer mogoče, če bi se izkazalo, da je bila v postopku, iz katerega izvira revizijsko preizkušana odločba, neutemeljeno prezrta kakšna od navedb o pravno odločilnih dejstvih ali kakšen z njo povezan dokaz.

8. Revident v glavnem neposredno izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne da bi jasno in določno izkazal, da bi kaj od tega, kar naj bi bil pravočasno navajal, ostalo prezrto. Pri tem je treba poudariti, da to velja tudi za njegovo zatrjevanje povezanosti ugotovljenih pogodbenih določb z nekaterimi drugimi pogodbenimi določbami, katerih vsebina ni bila ugotovljena. Vsebina slednjih namreč ni del fiksirane dejanske podlage izpodbijane sodbe, zato iz njih (in iz njihovega součinkovanja z drugimi določbami) ni mogoče izvajati nobenih pravnih posledic (te določbe ne zaživijo kot pravo).

9. Kolikor revident sporadično oporeka procesni pravilnosti sodb sodišč nižjih stopenj, to večinoma počne nedoločno. Zato, saj revizijsko sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), ti očitki niso bili preizkušeni. Glede očitka o domnevno manjkajočem zapisu v zapisniku o glavni obravnavi pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravilen in popoln odgovor na enak pritožbeni očitek tožnik že prejel (zadnjih dvanajst vrstic na 2. str. izpodbijane sodbe).

10. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, tako bodisi niso dovoljeni bodisi niso določni, medtem ko je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP), kot izhaja iz I. točke izreka.

11. Izrek o stroških (II. točka izreka) temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker revident ni uspel, mora stroške, ki jih je imel z revizijo, kriti sam.