Jedro

Tožnicam ni mogoče priznati azila niti iz humanitarnih razlogov, saj so se razmere v Republiki Makedoniji po podpisu Ohridskega sporazuma med makedonsko vlado in upornimi Albanci umirile, saj je bil sporazum uresničen, tudi ob letošnjih volitvah, kjer so sodelovali tudi Albanci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1756/2002-11 z dne 16.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odl.US, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 22.7.2002 (1. točka izreka), s sklepom, pa na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), oprostilo tožnice plačila sodnih taks (2. točka izreka).

Tožena stranka je z navedeno odločbo, v zvezi s sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 149/2002-6 z dne 13.2.2002, že drugič zavrnila prošnje tožnic za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da morajo zato zapustiti Republiko Slovenijo v petnajstih dneh po pravnomočno zaključenem azilnem postopku.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku proučila poročila vladnih in nevladnih organizacij, ki se nanašajo na stanje v Republiki Makedoniji, še posebno v kraju B., od koder prihaja tožnica z mladoletnima hčerkama. Z njima je z manjšo skupino sorodnikov in drugih ljudi prišla v Slovenijo 13.8.2001, in sicer legalno z veljavnim potnim listom ter veljavno vizo. Sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke, da je na podlagi poročil, možno ugotoviti, da se razmere v Makedoniji, pa tudi v B., umirjajo. Prav na dan, ko so prišle v Slovenijo, je bil v Ohridu podpisan sporazum med predstavniki makedonske vlade in upornimi Albanci, ta sporazum pa je bil tudi uresničen. Hiša tožničine družine ni bila uničena, njen mož pa je kot pripadnik makedonske policije še vedno zaposlen. Tožnica ni bila pripadnica nobene politične stranke. Zato je tožena stranka, na podlagi dopolnjenega dejanskega stanja, pravilno ugotovila, da ni ovir, da se ne bi mogle vrniti v svoj domači kraj oziroma da ne obstojijo razlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

V svoji pritožbi zoper sodbo tožnice uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da po odpravi odločbe tožene stranke ugodi njihovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Ne strinjajo se z ugotovitvijo, da se lahko vrnejo v svoj kraj, ker hiša ni porušena, mož pa da ima zaposlitev. Navedeno ni bistveno za odločanje, saj niso prebežale iz ekonomskih razlogov, temveč iz razlogov osebne varnosti in zaradi nehumanega in ponižujočega ravnanja, kateremu so bile podvržene. V matični državi so že bile izpostavljene šikaniranju ter zato izkazujejo utemeljen strah, da bi bile takemu ravnanje podvržene tudi ob vrnitvi. Organom odločanja so dostavile poročilo o razmerah v B., ki govori o požigih domov Nemakedoncev in zato so prepričane, da ne bi uživale varnosti v svoji domovini. V predmetni zadevi ni bil izveden popolni ugotovitveni postopek in organi niso ugotavljali individualnih objektivnih razlogov za nemožnost vrnitve v domovino. Poleg tega je resno bolna tudi najmlajša tožnica. Sodijo v skupino posebno ranljivih oseb. Zato bi jim, v skladu z določbami Konvencije OZN o otrokovih pravicah, bilo potrebno priznati azil iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da Republika Slovenija po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil priznava pravico do azila tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo nujno potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija); in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Tožnice so v postopku navajale, da so v letu 2001 v severozahodni Makedoniji obstajale razmere, ki so bile ljudem, ki so pobegnili s tega območja, lahko podlaga za priznanje začasnega zatočišča v sosednjih državah. V kraju B., kjer so živele, skupaj z možem oziroma očetom, pa so se dogajale nestrpnosti do Albancev in drugih Nemakedoncev in da jih je bilo strah za svoja življenja. Po ugotovitvah tožene stranke so se, po podpisu ohridskega sporazuma med predstavniki makedonske vlade in upornimi Albanci (13.8.2001) in po izvedbi parlamentarnih volitev v letošnjem letu, razmere v tem delu Makedonije, še zlasti pa v južni Makedoniji, kjer leži tudi B., bistveno spremenile in umirile. Zato je pravilna odločitev tožene stranke ob njenem ponovnem odločanju o prošnji tožnic za priznanje azila, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da pri njih ne obstojijo razlogi po določbah 2. ali 3. odstavka 1. člena ZAzil za priznanje pravice do azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno proučila sedanje razmere v Republiki Makedoniji in ugotovila, da so se razmere umirile. Poleg tega prva tožnica ni niti navajala, da bi bila v Republiki Makedoniji preganjana s strani oblasti zaradi političnega, rasnega, verskega ali drugega prepričanja. V postopku je bilo ugotovljeno prav nasprotno, da je njen mož oziroma njun oče policist, da njihov dom ni uničen, da so v Slovenijo prispele z veljavnim potnim listom ter veljavno vizo, v njihovi domovini pa so se razmere tudi že uredile. Ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do azila, je, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, tožena stranka o prošnjah tožnic za priznanje azila odločila pravilno, sodišče prve stopnje pa je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo tako materialne kot tudi procesne predpise.

Pritožbeno sodišče pa ni odločalo o predlogu tožnic, da se jih iz humanitarnih razlogov oprosti plačila sodnih taks, saj jih je te obveznosti oprostilo že sodišče prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.