Jedro

Kadar se uveljavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, morajo biti nova dejstva oziroma novi dokazi, da se zadosti določbi 3. odstavka 267. člena ZUP, kvalificirani, to je taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. To pomeni, da se morajo nanašati na dejansko podlago prejšnje odločbe in morajo biti nova dejstva taka, da bi se z njimi v prejšnjem postopku nerazjasnjena relevantna dejstva lahko dopolnila, novi dokazi pa taki, da bi se z njimi v prejšnjem postopku neizkazana relevantna dejstva lahko izkazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z njeno odločbo št. .... z dne 2. 7. 1998, s katero je odpravila odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 30. 5. 1997 ter odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka v razlogih navaja, da se tožnica v predlogu za obnovo postopka sklicuje na potrdilo Arhiva Srbije št...., Beograd, z dne 27. 2. 2002, dopis Muzeja narodne osvoboditve Maribor in dopisa, izdana s strani RK Comite Internationale Geneve, International Tracing Service ter potrdilo Univerze v Ljubljani, in da dalje navaja, da je prošnjo za potrdilo poslala še na Institut za savremenu istoriju Beograd, Arhiv Jugoslavije in Istorijski arhiv. Tožena stranka zaključuje, da dopisa Muzeja Narodne osvoboditve Maribor, ki je bil presojan že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, ni mogoče šteti za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ostala predlogu za obnovo postopka priložena dokumentacija pa v prejšnjem postopku sicer ni bila predložena in obravnavana, vendar ne more pripeljati do drugačne odločbe, ker ne dokazuje tega, da bi tožnica izpolnjevala predpisane pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, torej da bi pobegnila pred neposredno grozečim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Takih dokazov pa tožnica ni ponudila, niti se nanje v predlogu za obnovo postopka ne sklicuje.

Tožnica v tožbi navaja, da je predlogu za obnovo postopka priložila štiri nove dokumente, ki po njenem mnenju potrjujejo njene navedbe o prisilnih ukrepih okupatorja pred njenim pobegom v Srbijo. Navaja, da sta bila z bratom B oba še mladoletna, ko sta ostala brez staršev, nista dobila nemškega državljanstva, zaradi česar ni mogla nadaljevati šolanja, hišo pa so zaplenili ter očeta odpeljali v taborišče, od koder se ni več vrnil, pa tudi njej in bratu so grozili s taboriščem. Navaja, da je pobegnila v Beograd k stricu dr. C.C., ki je bil tudi begunec, kajti iz Skopja so ga pregnali Bolgari. Tožnica dalje navaja, da je bila v Beogradu prijavljena na Komisariatu za izbeglice kot begunka, komisariat pa ji je tudi plačal šolanje na zasebni gimnaziji Vidovič. Iz navedenega izhaja, da so ji Srbi priznali status begunke. Tožbi prilaga kronološki pregled reševanja njenih treh zahtev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) ter naj odloči v stvari tako, da ji prizna status žrtve vojnega nasilja - begunke z vsemi po zakonu pripadajočimi pravicami.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št.....z dne 23. 8. 2004. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 267. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02), na katero je zavrnitev predloga tožnice za obnovo postopka oprla tožena stranka, morajo biti okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Če se uveljavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, morajo nova dejstva, ki se jih navaja oziroma novi dokazi, ki se jih predlaga, biti taki, da bi mogli sami zase ali v zvezi z že uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva navedena oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Da se zadosti določbi 3. odstavka 267. člena ZUP morajo nova dejstva oziroma novi dokazi biti kvalificirani, kar pomeni, da se morajo nanašati na dejansko podlago prejšnje odločbe in morajo biti nova dejstva taka, da bi se z njimi v prejšnjem postopku nerazjasnjena relevantna dejstva lahko dopolnila, novi dokazi pa taki, da bi se z njimi v prejšnjem postopku neizkazana relevantna dejstva lahko izkazala. Na nove dokaze se v predlogu za obnovo postopka sklicuje tožnica in predlogu prilaga štiri listinska dokazila.

Kot pa izhaja iz upravnih spisov v zadevi, so od uveljavljanih štirih dokazov kot novih, le trije dokazi novi. Dopis Muzeja narodne osvoboditve Maribor št. ... z dne 10. 4. 1996 je namreč tožnica predložila že v prvostopnem postopku, in v predlogu za obnovo postopka tako tudi sama točno navaja, zato je drugačna tožbena trditev, ker je v nasprotju z dokumentacijo upravnih spisov, brez podlage. Iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke je tudi razvidno, da je navedeni dopis bil v postopku, v katerem se je odločalo o priznanju statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke tožnici, upoštevan in obravnavan ter je tako pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tega dopisa za nov dokaz ni mogoče šteti in ga kot obnovitvenega razloga v smislu 1. točke 260. člena ZUP ni mogoče uveljavljati. Preostale tri listine, ki jih tožnica v predlogu za obnovo postopka uveljavlja kot nove dokaze, pa so: potrdilo Arhiva Srbije z dne 27. 2. 2002 (iz katerega izhaja, da je bila tožnica v času bivanja v Beogradu prijavljena kot begunka pri komisariatu za begunce in da je stanovala pri stricu dr. C.C., ki je bil tudi begunec, pregnan iz Skopja), dopis Mednarodnega urada za iskanje pogrešanih oseb z dne 1. 8. 2001 (v katerem je navedeno, da je od žrtev, ki jih je zahtevala ladijska katastrofa v Neustädter Bucht, bilo najdenih in identificiranih le malo mrtvih in da v dokumentih tudi ni podatkov za očeta tožnice, ter da pošiljajo izvleček iz dokumentov, v katerem so vse informacije o prijetju očeta tožnice, s katerimi razpolagajo), izvleček iz dokumentov Mednarodne službe za iskanje pogrešanih oseb z dne 1. 8. 2001 (iz katerega izhaja, da je bil oče tožnice pripeljan v koncentracijsko taborišče Mauthausen dne 27. 6. 1942, da ga je privedla državna policija Marburg, da je vpis po kategoriji: "politično", da je bil 9. oziroma 10. aprila 1943 premeščen v koncentracijsko taborišče Neuengamme ter da drugih podatkov ni) in potrdilo Univerze v Ljubljani z dne 6. 3. 2002 (v katerem tajništvo Pravne fakultete v Ljubljani potrjuje, da je gospod B.B., rojen 27. 8. 1932 v Gornji Radgoni, dne 4. 1. 1955 diplomiral na navedeni fakulteti). Da navedene listine, ki sicer v postopku za priznanje statusa begunke tožnici še niso bile predložene in obravnavane, kar ni sporno, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve, ker ne dokazujejo dejstev in okoliščin, ki jih tožnica ni uspela dokazati v prejšnjem postopku, namreč da bi tožnica pobegnila v Srbijo (k stricu, kot sama navaja) pred neposredno grozečim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, pa je po presoji sodišča tožena stranka tudi pravilno presodila. Ker ni dokazala teh okoliščin, ki jih je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97) - ki je v času odločanja o zahtevi tožnice edina določala status begunca, in sicer kot osebe, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo - bilo treba izkazati za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca, je bil, kot izhaja iz odločbe tožene stranke z dne 2. 7. 1998, tožnici status begunke zavrnjen. Sporna, v postopku neizkazana okoliščina so torej neposredno grozeča nasilna dejanja ali prisilni ukrep okupatorja kot razlog za zatrjevani pobeg tožnice. Teh okoliščin pa tožnica tudi s predloženimi novimi listinami ne bi mogla dokazati, saj se na neizkazana dejstva in okoliščine ne nanašajo, pač pa na očeta tožnice (in pojasnjujejo njegovo bivanje v taborišču in izginotje v ladijski nesreči), brata tožnice (da je leta 1955 diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti) in na bivanje tožnice v Beogradu (da se je tam prijavila kot begunka in da so ji kot begunki tudi plačevali šolanje). Če pa dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, niso taki (novi dokazi), da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, če bi bili znani in uporabljeni v prejšnjem postopku, in da bi bila z njimi lahko dokazana dejstva in okoliščine, ki so v prejšnjem postopku ostala neizkazana, pa je predlog za obnovo postopka, ker ne gre za kvalificirane dokaze, po 3. odstavku 267. člena ZUP treba zavrniti. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožbena trditev, da so tožnici in njenemu bratu grozili s taboriščem, kajti trditve s takimi dokazi, ki jih je tožnica predložila, ne bi bilo mogoče izkazati. Prav tako se v zvezi s predloženim potrdilom srbskega organa z dne 27. 2. 2002 tožnica ne more z uspehom sklicevati, da so ji Srbi status begunke priznali in da bi ji glede na to moral biti priznan tudi v Sloveniji, ker take okoliščine v ZZVN niso navedene kot okoliščine, relevantne za odločanje o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja. Sicer pa tožnica status begunke (pregnanke) lahko ponovno uveljavlja z novo zahtevo na podlagi (nove) določbe 4. odstavka 2. člena ZZVN (uveljavljene z novelo ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99, ki je pričela veljati 19. 6. 1999), če meni, da bi ji uspelo izkazati z zakonom določene druge okoliščine, ki so (tudi) podlaga za priznanje statusa begunca (pregnanca). Navedene nove določbe ZZVN namreč ne tožena stranka pri obravnavi predloga za obnovo postopka ne sodišče pri preizkusu zakonitosti njene odločitve o tem predlogu nista mogla uporabiti, saj se v obnovljenem postopku (oziroma pri odločanju o predlogu za obnovo postopka) uporablja materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove (to pa je v obravnavani zadevi odločba z dne 2. 7. 1998).

Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je pravilna in na zakonu utemeljena tudi odločba, tožbeni ugovori pa niso utemeljeni, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.