Jedro

Da upravni organ ni presegel dokaznega standarda, ki se v tem primeru zahteva, izhaja iz njegovega poziva tožnici – pozval jo je namreč (le) na predložitev listinskih dokazov, iz katerih bi lahko sklepal na obstoj verjetnosti njenega pravnega nasledstva. Šele če bi tožnica določen listinski dokaz, iz katerega bi bi bilo mogoče sklepati na njeno pravno nasledstvo po družbenikih, predložila, bi odvisno od dokazne ocene upravnega organa bilo mogoče govoriti o tem, ali je presegel zahtevani dokazni standard verjetnosti.

Dokazno breme, da dokaže verjetno pravno nasledstvo, je na strani vlagatelja zahteve.

Ker tožnica v ponovljenem postopku, razen že v prejšnjem postopku predloženih sklepov o dedovanju, drugih dokazov ni predložila, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je njeno zahtevo za denacionalizacijo zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek za denacionalizacijo premoženja podržavljenega podjetja „A. d.z.o.z.“ v korist družbenikov: A.A. do deleža 10/200, B.B. do deleža 10/200 in C.C. do deleža 15/200. V obrazložitvi navaja, da je Upravno sodišče s sodbo I U 506/2010-8 z dne 21. 12. 2010 tožbi B. delno ugodilo ter odpravilo odločbo Ministrstva za gospodarstvo RS z dne 16. 3. 2010 v 2. in 3. točki izreka, odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 1. 12. 2009 pa v 1., 2. in 3. točki ter v prvi alineji 4. točke in v 5. točki izreka, ter zadevo v odpravljenem obsegu vrnilo prvostopnemu organu v nov postopek. Z izpodbijano odločbo je tako prvostopni organ odločil v ponovljenem postopku po navedeni sodbi Upravnega sodišča. V nadaljevanju obrazložitve navaja razloge navedene sodbe in poudarja, da je predmet ponovnega postopka vračilo premoženja zasebnega gospodarskega podjetja „A. d.z.o.z.“ v obsegu solastninskih deležev pokojnih družbenikov A.A. ter B.B. in C.C. na premoženju navedenega podjetja. V ponovljenem postopku je upravni organ z dopisom z dne 4. 3. 2011 vlagatelja pozval, da v roku 30 dni od prejema dopisa predloži listine, s katerimi dokazuje verjetnost pravnega nasledstva in s tem svoje upravičenje zahtevati denacionalizacijo podržavljenih deležev za navedene družbenike obravnavanega podjetja, sicer bo po poteku roka v zadevi organ ponovno odločil na podlagi dokazov v spisih zadeve. Z dopisom z dne 7. 4. 2011 je vlagatelj prosil za podaljšanje roka za nadaljnjih 60 dni, upravni organ pa mu je rok podaljšal še za nadaljnjih 10 dni, pri čemer je upošteval dejstvo, da je bila sodba Upravnega sodišča I U 506/2010-8 izdana že 21. 12. 2010 in so bila tako vlagatelju napotila glede ponovnega postopka nedvomno znana že pred konkretnim pozivom upravnega organa. V dodatnem roku je vlagatelj ponovno zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev, čemur pa upravni organ ni sledil. Ugotavlja, da vlagatelj tudi v predhodno navedeni vlogi z dne 26. 4. 2011 ni predložil nobenih dodatnih dokazov glede pravnega nasledstva po navedenih treh družbenikih oziroma kateremu od njih. Ker vlagatelj v ponovnem postopku v danih rokih ni predložil novih, to je konkretnih dokazov glede pravnega nasledstva po družbenikih podržavljenega podjetja A.A. ter B.B. in C.C., je prvostopni organ ponovno odločil o predmetnem zahtevku na podlagi razpoložljivih dokazov v spisih zadeve. Navaja, da je s predloženimi listinami nesporno izkazano, da je bilo navedeno podjetje zaplenjeno na podlagi sodbe Sodišča slovenske narodne časti z dne 3. 8. 1945 ter da je pravni temelj pravice do vrnitve podan v določbi 18. in 20. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen); dalje je izkazano, da je bilo obravnavano podjetje družba z omejeno zavezo in so skladno s 13. členom ZDen upravičenci do denacionalizacije družbeniki obravnavane kapitalske družbe; da so podatki o družbenikih in njihovih deležih na osnovnem kapitalu družbe razvidni iz družbene pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa dne 21. 7. 1938 in te osebe so, ob izpolnjenem pogoju jugoslovanskega državljanstva, upravičenci do denacionalizacije ter da je upravičenje do denacionalizacije s spisovnimi listinami izkazano za vse tri navedene družbenike. V nadaljevanju obrazložitve citira določbi 78. in 81. člena ZDen ter na podlagi dokazov v spisih, s katerimi vlagatelj izkazuje verjetnost pravnega nasledstva, ki jih je konkretno navedlo in presodilo Upravno sodišče v navedeni sodbi in ob upoštevanju citiranih določb ZDen zaključuje, da vlagatelj s predloženimi dokazi ne izkazuje verjetnosti pravnega nasledstva po družbenikih A.A. in B.B. Enak zaključek velja tudi glede družbenika C.C., saj tudi kolikor bi upravni organ upošteval, da je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo oporočni dedič edinega zakonitega dediča imenovanega (B.B.), ni izkazan nadaljnji pogoj iz prvega stavka 81. člena ZDen. Vlagatelj torej v ponovnem postopku svojega upravičenja zahtevati denacionalizacijo obravnavanega premoženja predhodno navedenih družbenikov ni izkazal s konkretnimi dokazi v smislu napotil Upravnega sodišča v prej navedeni sodbi, zato ga po določbi 15. člena ZDen ni mogoče šteti kot upravičenega vlagatelja konkretnega denacionalizacijskega zahtevka. V takem primeru bi bilo treba, če prvostopni organ tega postopka še ne bi uvedel, vlagateljev zahtevek sicer zavreči na podlagi drugega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), ker je vložen po neupravičeni osebi. Ker pa je postopek že uveden, je organ o njem odločil meritorno.

Pritožbeni organ je z odločbo z dne 31. 1. 2012 pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi poudarja, da je prvostopni organ izpodbijano odločbo izdal v ponovnem postopku in v povezavi s sodbo Upravnega sodišča I U 506/2010 z dne 21. 12. 2010. Po ugotovitvah sodišča sta bila glede pravnega nasledstva vlagatelja zahteve predložena samo sklepa o dedovanju, iz katerih izhaja obstoj oporoke A.A. in B.B., ki pa v postopku ni bila predložena. Iz sklepov izhaja, da je kot oporočni dedič premoženja, ki je obstajalo ob smrti, določeno B., medtem ko v oporoki ni posebej navedeno, da se nanaša tudi na zaplenjeno premoženje. Po presoji Upravnega sodišča v navedeni sodbi je v danem primeru pomemben drugi stavek 81. člena ZDen, ki ureja položaj, ko zapustnik v oporoki ni izrecno razpolagal s podržavljenim premoženjem. Upoštevaje vsebino navedene zakonske določbe bi po stališču sodišča v navedeni sodbi vlagateljica v ponovnem postopku morala dokazati, da izpolnjuje upravičenje kot pravna naslednica. Iz sodne obrazložitve nadalje izhaja, da to lahko stori bodisi s predložitvijo oporoke, iz katere so razvidna oporočna razpolaganja z denacionaliziranim premoženjem v njeno korist, bodisi s predložitvijo soglasja zakonitih dedičev. Prvostopni organ je v ponovnem postopku upošteval, da je dokazno breme na strani vlagateljice zahteve. Ker pa pravnega nasledstva v smislu napotil sodbe ni verjetno izkazala, je njeno zahtevo za denacionalizacijo pravilno zavrnil. Postopal je skladno z zakonom, ki določa, da je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede pritožbene navedbe, da uporaba 81. člena za dokazovanje pravnega nasledstva v postopku denacionalizacije ne pride v poštev, odgovarja, da za tako stališče ni opore v besedilu zakonske določbe in tudi ne v veljavni upravno sodni praksi. Na podlagi 81. člena ZDen se ugotavlja, kdo je upravičeni vlagatelj zahteve iz 15. člena ZDen v primerih, ko upravičenec ni več živ. Vlagateljica posebej opozarja, da je določba umeščena v poglavje, ki že v naslovu pove, da ureja druga odškodninska razmerja in dedovanje, vendar pa po mnenju drugostopnega organa ta okoliščina sama po sebi ne more pomeniti, da je uporaba omenjene določbe v upravnem postopku izključena. Ta določba skupaj z ostalimi pravili dedovanja, ki so zapisana v Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD), tvori celoto. V nadaljevanju obrazložitve organ druge stopnje ugotavlja, da ni točna navedba vlagateljice, da je bil v tej zadevi uporabljen višji dokazni standard (gotovosti) in ne verjetnosti, kot to določa drugi odstavek 60. člena ZDen. Kot izhaja iz dopisa prvostopnega organa z dne 4. 3. 2011, je bila vlagateljica pozvana k predložitvi listin, s katerimi bi dokazala verjetnost pravnega nasledstva. Od nje torej ni bilo zahtevano, da nasledstvo izkaže z gotovostjo. Navaja tudi, da ni sporno, da je vlagateljica oporočna dedinja po A.A. in B.B., vendar bi lahko vložila zahtevo za denacionalizacijo samo, če bi imenovana v svoji oporoki razpolagala tudi z deležem v (takrat že podržavljeni) tiskarni, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo. Nobena od oporok ni bila predložena in je o njeni vsebini mogoče sklepati le na podlagi sklepov o dedovanju. Tako je mogoče sklepati, da sta bili oporoki sestavljeni leta 1952, ko oporočitelja nista mogla vedeti, da bi utegnila njuna zapuščina kdaj obsegati tudi premoženje, ki jima bo vrnjeno z denacionalizacijo. Zapuščina je obsegala gospodinjske predmete (staro pohištvo, živila), knjige ter hranilne vloge A.A. V upravnem spisu pa ni dokaza, da bi zapustnika v oporoki razpolagala z deleži v družbi, ki je predmet tega postopka. Ob opisanem pravnem in dejanskem stanju vlagateljica, ki je sicer oporočna dedinja A.A. in B.B., ni tudi upravičena vlagateljica zahteve za denacionalizacijo. Zato meni, da je odločitev prvostopnega organa, ki je zahtevo zavrnil, pravilna in zakonita. Strinja se tudi s presojo prvostopnega organa, da vlagateljice, kot oporočne dedinje po B.B., ki je zakoniti dedič premoženja družbenika C.C., ni mogoče uvrstiti med pravne naslednike in tako tudi ni upravičeni vlagatelja zahteve za denacionalizacijo njegovega deleža. Tožnica v tožbi poudarja, da je oporočna dedinja po A.A. in B.B., B.B. pa je bil edini zakoniti dedič po bratu C.C., ki je umrl pred njim. Posledično (preko dedovanja B.B.) je tožnica upravičena tudi do denacionalizacije premoženja, ki bi šlo C.C. Po njenem prepričanju odločitev v izpodbijani odločbi temelji na zmotni uporabi materialnega prava in ravnanju, ki pomeni bistvene kršitve določb postopka. Izpostavlja, da se drugostopni organ tudi ni opredelil do vseh njenih navedb, predvsem se ni opredelil do dedovanja po C.C., niti do tega, da je tožnica sploh edini dedič po B.B., ki je umrl brez zakonitih dedičev, v zvezi s čemer bi se moral še posebej opredeliti do dedovanja premoženja, ki je B.B. pripadlo kot dediščina po bratu C.C. Poudarja, da je za stopnjo verjetnosti potrebno zgolj izkazati, da možnost pravnega nasledstva obstaja in je verjetno, da se lahko zgodi. Nikakor pa za stopnjo verjetnosti ni potrebna popolna gotovost, kot je to zahteval upravni organ od tožnice v konkretnem primeru. Ker sta v 81. členu ZDen določena dva pogoja, ki morata biti alternativno izpolnjena, da nastopi oporočno dedovanje denacionaliziranega premoženja, meni, da če je izpolnjen eden od njiju, potem oporočni dedič z gotovostjo deduje po upravičencu. Izpolnitev enega ali drugega pogoja torej povzroči gotovost, kar pa je bistveno drugačna (višja) stopnja dokaznega standarda, kot tista, ki je določena v tretjem odstavku 60. člena ZDen. Zato je pravno zmotno razlogovanje, ki ga uporablja upravni organ v izpodbijani odločbi in na podlagi katerega je od tožnice zahteval, da svoje pravno nasledstvo izkaže s popolno gotovostjo. Prepričana je namreč, da se vprašanje, ali se bo vrnjeno premoženje dedovalo po zakonu ali po oporoki, rešuje v zapuščinskem postopku. Ugotavljanje, ali se zakoniti dediči strinjajo z oporočnim dedovanjem oziroma ali je podržavljeno premoženje v oporoki izrecno navedeno, je v upravnem postopku tako preuranjeno. Upoštevajoč navedeno je po prepričanju tožnice pravno neutemeljena zahteva, da mora vlagatelj že v upravnem postopku z gotovostjo izkazati, da bo dedič premoženja, ki je predmet vračanja. Meni, da dejstvo, da ji je upravni organ, slepo sledeč sodbi Upravnega sodišča, določil način, na katerega lahko dokazuje pravno nasledstvo, to je z oporoko ali z izjavo zakonitih dedičev, pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka (kršitev načela proste presoje dokazov, kot tudi kršitev enakosti pred zakonom). Pri tem izpostavlja, da je Upravno sodišče v navedeni sodbi kot izpolnitev „drugega“ pogoja zavzelo razlago, ki jo je nemogoče veljavno izpolniti. Izjava zakonitih dedičev o strinjanju z oporočnim dedovanjem podržavljenega premoženja je dedna izjava. V prvem odstavku 80. člena ZDen pa je določeno, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. Upravni organ je tako od tožnice zahteval, da v postopku denacionalizacije predloži dokaz (izjavo zakonitih dedičev), ki po izrecni zakonski določbi nima pravnega učinka. Res je sicer, da je v drugem odstavku 80. člena ZDen določeno, da določba prvega odstavka ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. To pa pomeni, da bi morali biti zakoniti dediči stranke v postopku denacionalizacije, ali vsaj zaslišani kot priče, da bi bila njihova izjava dana v postopku denacionalizacije. Poudarja, da je tekom postopka za „upravičenost“ dedovanja po A.A. večkrat izrecno predlagala, da se zasliši njegovega edinega njej znanega zakonitega dediča, zapustnikova nečaka D.D. oziroma njegove pravne naslednike, ki naj se izrečejo o strinjanju z oporočnim dedovanjem v smislu 81. člena ZDen, vendar upravni organ tega dokaza ni izvedel. Navaja tudi, da je v postopku podala izjavo, da ni zakonitih dedičev po družbenikih A.A. ter B.B. in C.C., vsaj po njej znanih podatkih ne. Taka izjava oziroma navedba predstavlja negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati. Če samo izjava tožnice ni dovolj, potem bi moral upravni organ o vprašanju (ne)obstoja zakonitih dedičev odločati kot v predhodnem vprašanju skladno s pravili zapuščinskega postopka. Izjava zakonitih dedičev glede oporočnega dedovanja bi se od tožnice lahko zahtevala le, če bi ti sploh obstajali. Če pa zakonitih dedičev ni, je treba zavzeti pravno stališče, kaj v takem primeru. ZDen tega vprašanja izrecno ne ureja. Pa vendar upravni organ sploh ni ugotavljal, ali zakoniti dediči obstajajo ali ne. Prav tako se ni opredelil do pravne situacije, kaj v primeru, če zakonitih dedičev ni, zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Sicer pa, kot je že navedla, je prepričana, da to vprašanje sploh ni bistveno za postopek denacionalizacije. O dedovanju - ali bo oporočno ali zakonito - ne bo odločal upravni organ, temveč sodišče. Ker se določba 81. člena ZDen nahaja v VI. poglavju - tistem, ki ureja zapuščinski postopek, je očiten namen zakonodajalca, da se vprašanje dedovanja obravnava v zapuščinskem postopku in ne morda že prej v upravnem postopku, kot je to zmotno počel upravni organ. Tudi določbe 222. člena ZD o pozneje najdeni oporoki kažejo, da je ugotavljanje pogojev iz drugega odstavka 81. člena ZDen v upravnem postopku preuranjeno. Sprašuje se tudi, ali se pri zakonitih dedičih, npr. drugega ali tretjega dednega reda zahteva, da morajo dokazati, da ni „bližnjih“ dedičev. Mutatis mutandis bi morali vsi zakoniti dediči, kot „upravičenci“ v postopku denacionalizacije, dokazati, da ne obstaja to negativno dejstvo, da bi šlo za enako obravnavo pred zakonom. Izpostavlja, da je bilo v postopkih denacionalizacije že več primerov, ko je oseba, kot verjetni upravičenec, vložila zahtevo in sodelovala v postopku denacionalizacije vse do konca upravnega postopka, nato pa v zapuščinskem postopku ni bila dedič po upravičencu, saj so dedovale osebe, ki sploh niso sodelovale v upravnem postopku denacionalizacije. Dalje izpostavlja, da bi ji moral biti v vsakem primeru, ne glede na (ne)upoštevnost njenih zgornjih navedb, priznan status upravičenca, in sicer kot dediču premoženja B.B. v tistem delu, ki obsega premoženje po bratu C.C. B.B. je bil namreč edini zakoniti dedič po C.C., kateremu gre do 15/200 deleža premoženja predmetnega podjetja. Tožnica pa je oporočna dedinja po B.B. Po C.C. je torej dedoval B.B. kot zakoniti dedič. S tem je bila prekinjena „omejitev“ oporočnega dedovanja po 81. členu ZDen. Ta se namreč nanaša zgolj na premoženje, ki upravičencu pripade po denacionalizacijski odločbi. To premoženje (delež do 15/200 po C.C.) je B.B. pripadlo na podlagi dedovanja. Posledično oporočno razpolaganje glede tega premoženja (do 15/200 po C.C.) ni več omejeno z določbami ZDen in se deduje redno po določbah ZD. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 5542/2006 z dne 18. 4. 2006. Po vsem povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in tako prvostopno, kot drugostopno odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo njenih stroškov postopka.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

Stranka z interesom C. d.d. Ljubljana odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 506/2010 z dne 21. 12. 2010. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica pravna naslednica po pokojnih družbenikih podržavljenega podjetja „A., d.z.o.z. “ A.A. do deleža 10/200, B.B. do deleža 10/200 in C.C. do deleža 15/200 in s tem upravičena vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, ki je predmet odločitve v izpodbijani odločbi. Po določbi prvega odstavka 15. člena ZDen so namreč upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona pravni nasledniki upravičencev do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, če so le-ti mrtvi ali razglašeni za mrtve.

Ker je v obravnavani zadevi sporna aktivna legitimacija tožnice za vložitev zahteve za denacionalizacijo, kar je upravni organ po citirani določbi prvega odstavka 15. člena ZDen dolžan ugotoviti v postopku denacionalizacije, torej v predmetnem postopku, to pomeni, da je, ob upoštevanju že navedene določbe ZDen ravnal pravilno, ko je ugotavljal, ali tožnica s stopnjo verjetnosti izkazuje izpolnjevanje pogoja po 81. členu istega zakona. Po navedenem je neutemeljen tožbeni ugovor, da je ugotavljanje, ali se zakoniti dediči strinjajo z oporočnim dedovanjem oziroma ali je podržavljeno premoženje v oporoki izrecno navedeno, v upravnem postopku preuranjeno. Da upravni organ ni presegel dokaznega standarda, ki se v tem primeru zahteva (to je stopnja verjetnosti, kar pravilno zatrjuje tožnica), izhaja iz njegovega poziva tožnici – pozval jo je namreč (le) na predložitev listinskih dokazov, iz katerih bi lahko sklepal na obstoj verjetnosti njenega pravnega nasledstva. Šele če bi tožnica določen listinski dokaz, iz katerega bi bi bilo mogoče sklepati na njeno pravno nasledstvo po navedenih družbenikih, predložila, bi odvisno od dokazne ocene upravnega organa bilo mogoče govoriti o tem, ali je presegel zahtevani dokazni standard verjetnosti. Ker pa tožnica v ponovljenem postopku ni predložila nobenega dokaza, razen že v predhodnem postopku predloženih sklepov o dedovanju po navedenih pokojnih družbenikih, iz katerih pa njeno pravno nasledstvo (niti s stopnjo verjetnosti) ne izhaja, je njen ugovor, da je organ od nje zahteval, da pravno nasledstvo dokaže s stopnjo gotovosti, neutemeljen. Kolikor pa tožnica zatrjuje, da ji v postopku denacionalizacije niti s stopnjo verjetnosti ni treba izkazati izpolnjevanja enega izmed pogojev po 81. členu ZDen, pa nima prav.

Dokazno breme, da dokaže verjetno pravno nasledstvo, je na strani vlagatelja zahteve, kot je navedlo že Upravno sodišče v sodbi I U 506/2010 z dne 21. 12. 2010. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ sledil napotku sodišča v navedeni sodbi in tožnico, kot vlagateljico predmetne zahteve za denacionalizacijo, v ponovljenem postopku pozval, da predloži listine, s katerimi dokazuje verjetnost pravnega nasledstva po zgoraj navedenih pokojnih družbenikih predmetnega podjetja. Glede na takšen poziv upravnega organa se tožnica v tožbi ne more uspešno sklicevati na to, da ji je upravni organ določil način, na katerega lahko dokazuje pravno nasledstvo. Tako ne drži, da jo je pozval le na predložitev bodisi oporoke, bodisi izjave zakonitih dedičev. Da tožnica v ponovljenem postopku upravnemu organu ni predložila nobenih novih dokazov, ni sporno. Svoje pravno nasledstvo torej dokazuje s predloženimi sklepi o dedovanju po navedenih pokojnih družbenikih. Res je, kot navaja v tožbi, da je upravnemu organa predlagala zaslišanje nečaka pokojnega A.A., D.D. oziroma njegovih dedičev, vendar pa bi, po presoji sodišča, glede na to, da je na njej dokazno breme, da dokaže verjetno pravno nasledstvo, upravnemu organu skladno z njegovim pozivom morala predložiti pisno izjavo tega dediča in šele, če bi upravni organ ocenil, da ga mora (še) zaslišati, bi izvedel tudi ta dokaz. Ker pa tožnica po pozivu upravnega organa nesporno ni predložila izjave D.D. oziroma njegovih dedičev, niti ni zatrjevala, da je storila vse, da bi izjavo oziroma soglasje pridobila, se ne more uspešno sklicevati na svoj dokazni predlog za zaslišanje te priče. Pri tem pa sodišče dodaja, da tožnica v nadaljevanju tožbe navaja, da je v postopku podala izjavo, da ni zakonitih dedičev (tudi) po pokojnem družbeniku A.A., kar pomeni, da si njene izjave med seboj nasprotujejo. Glede njenega tožbenega ugovora, da je Upravno sodišče v navedeni sodbi v zvezi z izpolnitvijo „drugega“ pogoja 81. člena ZDen zavzelo tako razlago, ki je ni mogoče veljavno izpolniti, pri čemer se sklicuje na določbo prvega odstavka 80. člena ZDen, sodišče odgovarja, da soglasja zakonitih dedičev o strinjanju z oporočnim dedovanjem podržavljenega premoženja, predvidenega v drugem stavku 81. člena ZDen, ni mogoče šteti kot dedno izjavo (to je izjavo o odpovedi oziroma sprejemu dediščine, tudi odpoved neuvedenemu dedovanju po 137. členu ZD), kot zmotno meni tožnica.

Ker tožnica v ponovljenem postopku, razen že v prejšnjem postopku predloženih sklepov o dedovanju, drugih dokazov ni predložila, je upravni organ prve stopnje tudi po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je njeno zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Med strankama namreč ni spora o tem, da iz predloženih sklepov o dedovanju po pokojnih družbenikih A.A. in B.B. izhaja obstoj oporoke (ki pa v postopku ni bila predložena) in oporočni dedič (tožnica) za, ob smrti obstoječe premoženje. Predmetno premoženje pa je bilo pokojnim družbenikom nesporno podržavljeno pred njihovo smrtjo. Glede na to, da je, kot že povedano, dokazno breme, da dokaže verjetno pravno nasledstvo, na strani vlagatelja zahteve, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da upravni organ ni ugotavljal, ali zakoniti dediči v tem primeru sploh obstajajo. Tožnica namreč ni niti zatrjevala, da je storila vse, da bi ugotovila (ne)obstoj zakonitih dedičev po pokojnih navedenih družbenikih. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da tudi v primeru, da zakonitih dedičev ni, kar zatrjuje tožnica, to še ne pomeni, da je sama, kot oporočna dedinja po pokojnih družbenikih A.A. in B.B., izkazala verjetnost pravnega nasledstva. Kot je to sodišče navedlo že v sodbi I U 506/2010, namreč zaobid z izjavo, da je oporočni dedič edini dedič, ker zakoniti dediči ne obstajajo, pomeni lahko le, da vlagatelj ni verjetno izkazal, da bi bil oporočni dedič denacionaliziranega premoženja.

Ne nazadnje pa sodišče odgovarja še na tožbeni ugovor v zvezi z dedovanjem po pokojnem družbeniku C.C. Kot že navedeno ni sporno, da je bil B.B. (edini) zakoniti dedič po pred njim umrlem bratu C.C. ter da C.C. oporoke ni zapustil, kar je razvidno iz predloženega sklepa o dedovanju. Vendar pa sporno premoženje (delež 15/200 podjetja „A. d.z.o.z“) v času smrti C.C., zaradi nacionalizacije leta 1945, ni bilo v njegovi lasti. To pomeni, da ga B.B., kot zakoniti dedič, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 78. člena ZDen, po katerem se dedovanje po umrlem v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, tudi ni mogel dedovati. Zato so vse nadaljnje tožbene navedbe s tem v zvezi brezpredmetne. Morebitnih drugih dokazov pa tožnica, kot že povedano, tudi ni predložila. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 5542/2006 z dne 18. 4. 2007, na katerega se tožnica sklicuje v tožbi v zvezi z dedovanjem po C.C., pa se nanaša na drugačno dejansko stanje, kot obravnavana zadeva.

Po presoji sodišča pa ni podan niti ugovor, da se drugostopni organ ni opredelil do vseh pritožbenih navedb. Sodišče namreč sodi, da je navedel bistvene razloge, ki so narekovali njegovo odločitev ter odgovoril na relevantne pritožbene ugovore.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.