Up-211/98

7. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž. na seji senata dne 7. marca 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 22/98 z dne 21. 4. 1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1245/96 z dne 16. 10. 1997 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelka v Brežicah št. Pd 66/96 z dne 4. 9. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnica navaja, da je bila zaposlena v podjetju V. U., d.o.o., T., kot poslovodja prodajalne. Zaradi ugotovljenega manjka ob inventuri konec leta 1995 ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pritožnica meni, da je bil inventurni primanjkljaj ugotovljen nepravilno, oziroma, da so bila poročila inventurnih komisij med seboj različna. Zato dvomi, da je do manjka sploh prišlo. Že v disciplinskem postopku in nato še pred sodiščem, je zato predlagala postavitev izvedenca finančno-ekonomske stroke.

Sodišče je njegovo postavitev pogojevalo z založitvijo predujma, ki ga pritožnica zaradi socialne šibkosti ni zmogla. Iz tega razloga naj bi ji bila kršena pravica do obrambe. Ta pravica naj bi ji bila kršena že v postopku pred drugostopnim disciplinskim organom, saj ni bila vabljena na sejo, na kateri je obravnaval njeno pritožbo. Pritožnica zatrjuje kršitev 29. in 153. člena Ustave.

Določba 153. člena Ustave ne vsebuje človekovih pravic, temveč splošna ustavna načela o usklajenosti pravnih aktov. Na to določbo se v utemeljevanju ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Z očitkom nezakonitosti pritožnica v bistvu zatrjuje, da sodišča pri odločanju o njeni zadevi niso prav uporabila materialnega prava. Presoja o tem pa sama po sebi ni stvar ustavne pritožbe. Ustavna pritožba namreč ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev disciplinskih organov in sodišča o očitanih disciplinskih kršitvah in disciplinski odgovornosti pritožnice, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnica ni izkazala.

Pritožnica v svoji vlogi smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta pravica naj bi ji bila kršena, ker da sodišča niso postavila izvedenca, ki ga je predlagala. Določba 22. člena Ustave vključuje pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna (tako na primer v odločbi št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998 - OdlUS VII, 227). Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnice. Ker je v obravnavanem primeru sodišče to storilo, za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

V 29. členu Ustava zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku - torej jamstva tistemu, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Ker pri pritožnici ne gre za tak primer, se na to ustavno določbo ne more sklicevati.

Na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži zoper posamične akte državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Ni pa je mogoče vložiti neposredno zoper posamične akte zasebnih pravnih oseb (gospodarskih družb). Varstvo pravic je v takih primerih treba najprej uveljavljati v rednih sodnih postopkih. Iz revizijske sodbe pa izhaja, da pritožnica v sodnem postopku ni uveljavljala sedaj zatrjevane kršitve, da ni bila vabljena na sejo drugostopnega disciplinskega organa. V tem delu torej pritožnica tudi ni izčrpala pravnih sredstev.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan