Jedro

Osnovni predpostavki za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, kateri mora zatrjevati in dokazati naročnik (v obravnavani zadevi tožena stranka), sta: 1. da ima opravljeno delo napako ter 2. da je naročnik pravočasno obvestil podjemnika o tej napaki (prim. 633. in 634. člen OZ).

Tožena stranka je trdila, da ji tožeča stranka (računovodski servis) po zaključku njunega poslovnega sodelovanja ni hotela izročiti odprtih postavk in bruto bilance na dan 30.9.2015, vključno z odprtimi karticami saldakontov in dnevnikom knjiženja za 2015. Navedena dokumentacija predstavlja toženkine poslovne knjige, ki jih je ta dolžna voditi in hraniti na podlagi zakona (7., 30. in 55. člen ZR) ter 54. in 685. člen ZGD-1. Tožeča stranka bi ji jih zato po prenehanju pogodbe o opravljanju računovodskih storitev morala predati.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka razveljavi za znesek 80,00 EUR; - v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati še znesek 10,00 EUR; - v V. točki izreka pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 567,89 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila; sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1330/2016 z dne 12.1.2016, razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh tožeči plačati znesek 1.374,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); tožeči stranki naložilo, da mora v 8 dneh toženi plačati znesek 780,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 1.535,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter toženo stranko zavezalo k povrniti izvršilnih stroškov tožeči stranki v višini 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2016 dalje do plačila (IV. točka izreka) in še k povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 223,10 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper II. in V. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka.1 Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki,2 ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Zoper I., III., IV. in V. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek po tožbi, njenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zadevno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Ker se tožbeni zahtevek tožeče oziroma tožene stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

O pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožeča stranka po spremembi tožbe z dne 17.5.2016 zahteva plačilo opravljenih računovodskih storitev v letu 2015 po 10 računih (priloge A2 do A11 spisa) v skupni višini 1.416,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšen je tudi njen tožbeni predlog, na katerega je sodišče vezano v skladu z načelom dispozitivnosti (2. člen ZPP). Ob upoštevanju, da je bil zadevni tožničin zahtevek za znesek 122,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2015 dalje do plačila (glede računa št. 212, priloga A7 spisa) že pravnomočno zavrnjen v nerazveljavljeni II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 13.2.2018, je sodišče prve stopnje, s tem ko je tožeči stranki v ponovnem sojenju prisodilo 1.374,36 EUR s pripdajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, prekoračilo tožbeni zahtevek za 80,00 EUR. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki sicer ni navedena v določbi drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa hkrati predstavlja tudi uveljavljano kršitev pravice tožene stranke do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).3 Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 357. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo za prekoračen del zahtevka (to je za 80,00 EUR).4

9. Tožena stranka se plačilu vtoževanih računov št. 22, 78, 97, 118, 142, 166 in 188 (priloge A2 do A6 ter A10 in A11 spisa) upira, ker naj ne bi ustrezali kakovosti storitev, saj na naj bi tožeča stranka zaračunane storitve opravljala nekorektno in nestrokovno (neredno obračunavanje plač, neredno oddajanje REK obrazcev, neoddani M4 obrazec, pomanjkljivo obračunavanje DDV). Plačilo računov št. 236 in 259 (prilogi A8 in A9 spisa) pa zavrača, ker se nanašata na oktober in november 2015, ko naj bi tožena stranka imela že drug računovodski servis.

10. Sodišče prve stopnje je zadevno pravno poslovno razmerje pravdnih strank pravilno presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) o podjemni pogodbi (členi 619 in naslednji). V primeru, ko ima podjemnikovo delo napake, ima naročnik pravico uveljavljati jamčevalne zahtevke, vključno z znižanjem plačila za opravljen posel (633. do 640. člen OZ).5 drugi odstavek 635. člena OZ naročniku izrecno omogoča uveljavitev zahtevka za znižanje plačila tudi z ugovorom proti podjemnikovemu zahtevku za plačilo. Naročnik lahko torej v tem primeru zahtevek za znižanje plačila uveljavlja kot nesamostojen zahtevek (ugovor) proti prodajalčevemu zahtevku za plačilo.6 Osnovni predpostavki za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, kateri mora v vsakem primeru zatrjevati in dokazati naročnik (v obravnavani zadevi tožena stranka), pa sta: 1. da ima opravljeno delo napako ter 2. da je naročnik pravočasno obvestil podjemnika o tej napaki (prim. 633. in 634. člen OZ).7

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (na katere je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP vezano) izhaja, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede pravočasnosti grajanja zatrjevanih napak. V zvezi s tem tudi ni podala nobenih konkretnih trditev. Z ugovorom iz naslova tožničinega jamčevanja za napake tako ne more uspeti. Sodišče prve stopnje pa je nadalje ugotovilo tudi, da je tožeča stranka za toženo opravljala računovodske storitve še do konca novembra 2015. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do plačila za opravljene računovodske storitve do vključno novembra 2015 (razen po računu računa št. 212 v znesku 122,00 EUR, glede katerega je bil tožničin zahtevek že pravnomočno zavrnjen). Ker tožena stranka tudi ni konkretizirano ugovarjala višini zadevnih računov in njihovi zapadlosti, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo v plačilo 1.294,36 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Z nasprotno tožbo tožena stranka od tožeče zahteva plačilo odškodnine v višini 2.315,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjuje škodo v višini 1.225,00 EUR iz naslova plačane kazni zaradi neoddanega obrazca M-4 za leto 2014, škodo v višini 300,00 EUR iz naslova davčne izvršbe zaradi tožničinega prepoznega obveščanja o obveznosti plačila DDV, nerednega obračunavanja prispevkov in oddajanja REK obrazcev ter škodo v višini 790,00 EUR iz naslova tožničinega nedopustnega zadrževanja določene toženkine poslovne dokumentacije po prekinitvi zadevne pogodbe, zaradi česar so v novem računovodstvu v tej višini nastali stroški ponovnega knjiženja za obdobje januar – september 2015 in izdelave bruto bilance na dan 30.9.2015. Navedena škoda se presoja po (splošnih) pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. do 246. člen OZ).8

13. Skladno z določili Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami, ZDavP-2) in Pravilnika o vsebini in obliki obračuna davčnih odtegljajev ter o načinu predložitve davčnemu organu (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, Pravilnik) obračune davčnega odtegljaja (REK obrazce) davčnemu organu predlagajo izplačevalci dohodkov – plačniki davka za dohodke, od katerih se izračunava akontacija dohodnine oziroma dohodnina z davčnim odtegljajem. Na REK obrazcu se opravi tudi izračun prispevkov za socialno varnost. Plačnik davka mora prek sistema eDavki predložiti REK obrazec na dan izplačila dohodkov.9 Skladno s 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami, ZDR-1) je delodajalec dolžan izplačati plačo svojim zaposlenim najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja oziroma najkasneje prvi naslednji delovni dan, če je plačilni dan dela prost dan.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje za relevantno obdobje (to je za leti 2014 in 2015) izhaja, da je tožena stranka plačilni promet vodila sama, da plač zaposlenim ni redno izplačevala, da je imela večkrat blokiran TRR, ter da v tem obdobju tožeči stranki kljub njenim pozivom ni sporočala podatkov, potrebnih za obračun prispevkov in izpolnitev REK obrazcev. Te dejanske ugotovitve je izčrpno in razumljivo obrazložilo na podlagi zaslišanj strank, prič N. V. in U. B., odločbe o prekršku z dne 1.4.2016 (priloga B10 spisa) ter neuspelih poskusov vzpostavitve stikov s toženo stranko na podlagi številnih elektronskih sporočil (priloge A13 do A20 spisa). Jasno in v zadostni meri pa se je opredelilo tudi do toženkinih nasprotnih navedb in dokazov ter pojasnilo, zakaj jim ne sledi (npr. 20., 29. in 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tako da očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka s pritožbo pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP).10

15. V zgoraj predstavljeni pravni podlagi ni opore za toženkino stališče, da bi bilo v primeru nerednega izplačevanja plač dopustno oddajati prazne REK obrazce. Še manj pa je dopustno v takšnem primeru zavestno oddajati pavšalno izpolnjene REK obrazce, saj se na njihovi osnovi zaposlenim izračuna akontacija dohodnine (125. člen Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami, ZDoh-2)).

16. Pritožbene navedbe v smeri, da tožena stranka naj ne bi bila trimesečni zavezanec za DDV, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), hkrati pa tudi uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

17. Glede zatrjevanega prepoznega obveščanja o višini DDV za prvo trimesečje 2015 in zamude pri njegovem plačilu je skladno s 77., 87., 88. in 89. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami, ZDDV-1) pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil rok za obračun in plačilo DDV 30. 4. 2015. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožeča stranka toženo po elektronski pošti dne 23.4.2015 pravočasno obvestila o višini DDV in roku za njegovo plačilo, ji priložila ustrezen plačilni nalog, nadalje je o višini DDV z ustreznim obrazcem pravočasno obvestila tudi Finančno upravo RS, tožena stranka (ki je sama vodila plačilni promet) pa je nato kljub temu zamudila s plačilom omenjenega DDV. Vzrok za zadevno zamudo s plačilom DDV torej ne izvira iz sfere tožeče stranke. Zatrjevane nepravilnosti v zvezi z oddajo obrazcev DDV-O in DDPO v letih 2013 in 2014 pa po izrecnih navedbah tožene stranke niso predmet njenega odškodninskega zahtevka po nasprotni tožbi,11 zato se sodišče prve stopnje do teh navedb utemeljeno ni opredeljevalo.

18. Na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/13 s spremembami, ZMEPIZ-1) ter Pravilnika o obrazcih prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 19/15 s spremembami, Pravilnik) so se obrazci M-4 uporabljali za sporočanje podatkov o osnovah, nadomestilih, plačanem prispevku in obdobju zavarovanja ZPIZ, in sicer do 30. 4. tekočega leta za preteklo koledarsko leto.

19. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka, ki ni redno izplačevala plač zaposlenim, tožeči stranki kljub njenim pozivom prav tako ni posredovala podatkov, potrebnih za oddajo obrazca M-4 za leto 2014. Nasprotne pritožbene trditve, da naj bi bile vse plače v letu 2014 izplačane ter za to leto obračunani in plačani vsi mesečni prispevki, pomenijo grajanje dokazne ocene sodišča prve stopnje oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti nista dovoljena pritožbena razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, da naj bi podatki za izpolnitev obrazca M-4 izhajali iz letne bilance za 2014, ki jo je tožeča stranka že izdelala pred tem, ko bi morala oddati omenjeni obrazec. Tudi sicer pa velja opozoriti, da bi, v kolikor bi te navedbe držale, lahko toženkin novi računovodski servis, ki je po njenih navedbah razpolagal z omenjenimi podatki, skladno s tretjim odstavkom 3. člena in 55. členom ZDavP-2 v zvezi s 105. členom ZMEPIZ-1 predložil obrazec M-4 ZPIZ še pred izdajo plačilnega naloga za prekršek dne 23. 3. 2016 in s tem preprečil izrek globe.

20. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v smeri, da naj bi bila vloga tožeče stranke z dne 7. 12. 201712 nedopustna. Gre namreč za tožničino prvo pripravljalno vlogo v postopku po nasprotni tožbi, s katero je skladno s četrtim odstavkom 452. člena ZPP odgovorila na toženkine navedbe v njeni (prvi) pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2017,13 prav tako pa je bila vložena v roku iz citirane določbe ZPP.14

21. Glede na vse pojasnjeno so tako v zvezi z vtoževano škodo iz naslova kazni zaradi neoddanega obrazca M-4 za leto 2014 ter iz naslova davčne izvršbe zaradi neplačanega DDV, nerednega obračunavanja prispevkov in oddajanja REK obrazcev v skupni višini 1.525,00 EUR podane okoliščine iz 240. člena OZ, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da toženkin zahtevek v tem delu ni utemeljen, pravilen. Kljub temu je sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe toženkin zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo za 1.535,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo ter očitno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP samo odpravilo,15 tako da je sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz 2. alineje I. točke izreka te odločbe (6. alineja 358. člena ter prvi odstavek 351. člena ZPP).16 O pritožbi tožeče stranke:

22. Tožena stranka je trdila, da ji tožeča stranka (računovodski servis) po zaključku njunega poslovnega sodelovanja ni hotela izročiti odprtih postavk in bruto bilance na dan 30.9.2015, vključno z odprtimi karticami saldakontov in dnevnikom knjiženja za 2015, kar vse je nato morala tožena stranka dati na novo izdelati drugemu računovodskemu servisu in so ji v zvezi s tem nastali stroški v višini 790,00 EUR, ki jih je z nasprotno tožbo vtoževala kot škodo. Navedena dokumentacija predstavlja toženkine poslovne knjige, ki jih je ta dolžna voditi in hraniti na podlagi zakona (7., 30. in 55. člen Zakona o računovodstvu (Ur. l. RS, št. 23/99 s spremembami, ZR) ter 54. in 685. člen Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami, ZGD-1)). Tožeča stranka bi ji jih zato po prenehanju pogodbe o opravljanju računovodskih storitev morala predati.17 18 Na navedeno obveznost tožeče stranke ne more vplivati okoliščina, da gre za elektronsko vodene knjige. Podlage za njihovo zadrževanje tudi ni najti v določbi 647. člena OZ, saj je zastavna pravica pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta (1. odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, SPZ)), česar pa narava (toženkinih) poslovnih knjig ne omogoča. 23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka toženi omenjenih poslovnih knjig ni izročila. Res je pri tem kot presečni datum bruto bilance pomotoma zapisalo 30.10.2015, vendar iz konteksta celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe nedvomno izhaja, da je imelo vseskozi v mislih presečni datum 30.9.2015 (npr. 39. in 42. točka obrazložitve). Pritožbeni očitki o prekoračitvi trditvene podlage zato niso utemeljeni.

24. Končno iz pritožbenih navedb še izhaja, da tožeča stranka zamenjuje pojem bruto bilanca kot del glavne knjige (7. člen ZR) s pojmom bilanca stanja kot delom letnega poročila (21. člen ZR), tako da v tem kontekstu podanim očitkom o zmotni uporabi materialnega prava ni moč slediti.

25. Glede na pojasnjeno in ker tožeča stranka višini vtoževane škode iz tega naslova ni konkretizirano ugovarjala, je sodišče prve stopnje zahtevku po nasprotni tožbi v tem delu utemeljeno ugodilo.

O stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje:

26. Izvršilni stroški so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča potrebni v celotni prisojeni višini (5. odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)).19

27. O pravdnih stroških glede glavne stvari (t. j. izvzemši stroške vrnitve v prejšnje stanje) je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Takšna odločitev bo načeloma pravilna tedaj, ko bo primerljiv ne le uspeh strank v pravdi, temveč bodo enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški. Ob upoštevanju zgornjih meril je po presoji pritožbenega sodišča ustreznejša povrnitev stroškov po kriteriju uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP).20 Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri višine stroškov postopka uporabiti sedaj veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18, 22/19), ki v prvem odstavku 13. člena določa, da znaša vrednost točke 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških postopka odločilo 15. 5. 2019, to je že po uveljavitvi spremembe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 22/19) dne 6. 4. 2019. Z vidika odmere stroškov postopka je bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.21 Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo še staro vrednost točke, je tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče na novo odmerilo stroške tožeče in tožene stranke v postopku po tožbi in nasprotni tožbi.

28. V postopku po tožbi znaša uspeh tožeče stranke 91,39 % in tožene 8,61 %, v postopku po nasprotni tožbi pa je tožena stranka uspela s 34,13 % ter tožeča s 65,87 %.22 Pritožbeno sodišče je pravdne stroške23 strank odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženih stroškovnikov, OT (in sicer glede na vrednost točke, veljavne v času odločanja sodišča prve stopnje (0,60 EUR)) in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1).

29. V postopku po tožbi je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 200 točk za dopolnitev tožbe (tar. št. 18/1 OT), 200 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), za 1. narok 200 točk (tar. št. 20/1 OT), za 2. narok 100 točk (tar. št. 20/2 OT), urnino v višini 50 točk (1. odstavek 6. člena OT), 15 točk za materialne stroške (11. člen OT) ter 22% DDV na odvetniške stroške (2. člen OT). Skupno tako stroški tožeče stranke, ki ji jih je priznalo pritožbeno sodišče, znašajo 559,98 EUR. Glede na njen 91,39 % uspeh je upravičena do povrnitve 511,77 EUR stroškov. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 200 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi (tar. št. 27/06 OT), 200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT), 150 točk za 1. pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 200 točk za 1. narok (tat. št. 20/1 OT), 100 točk za 2. narok (tar. št. 20/2 OT), urnino v višini 50 točk (1. odstavek 6. člena OT), 250 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 13. 2. 2018 (tar. št. 21/1 OT), 21,5 točk za materialne stroške (11. člen OT), 22% DDV na odvetniške stroške (2. člen OT), sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 44,00 EUR ter sodno takso za pritožbo zoper sodbo z dne 13. 2. 2018 v višini 150,00 EUR. Skupno je tako pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 1.051,54 EUR stroškov. Glede na 8,61 % uspeh je upravičena do povrnitve 90,54 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju je torej tožena stranka dolžna tožeči povrniti 421,23 EUR pravdnih stroškov v zvezi s postopkom po tožbi.

30. V postopku po nasprotni tožbi je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki 300 točk za nasprotno tožbo (tar. št. 18/1 OT), 300 točk za 1. pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za 1. narok (tar. št. 20/1 OT), 150 točk za 2. narok (tar. št. 20/2 OT), urnino v višini 50 točk (1. odstavek 6. člena OT), 375 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 13.2.2018 (tar. št. 21/1 OT), 24,75 točk za materialne stroške (11. člen OT), 22% DDV na odvetniške stroške (2. člen OT), sodno takso za nasprotno tožbo v višini 180,00 EUR ter sodno takso za pritožbo zoper sodbo z dne 13.2.2018 v višini 60,00 EUR. Skupno tako stroški tožene stranke, ki ji jih je priznalo pritožbeno sodišče, znašajo 1.337,82 EUR. Glede na njen 34,13 % uspeh je upravičena do povrnitve 456,60 EUR stroškov. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 300 točk za odgovor na nasprotno tožbo (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za 1. pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 200 točk24 za 1. narok (tar. št. 20/1 OT), 100 točk25 za 2. narok (tar. št. 20/2 OT), urnino v višini 50 točk (1. odstavek 6. člena OT), 250 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 13. 2. 2018 (tar. št. 21/1 OT), 22 točk za materialne stroške (11. člen OT), 22% DDV na odvetniške stroške (2. člen OT) ter sodno takso za pritožbo zoper sodbo z dne 13. 2. 2018 v višini 78,00 EUR. Skupno tako stroški tožeče stranke, ki ji jih je priznalo pritožbeno sodišče, znašajo 972,50 EUR. Glede na njen 65,87 % uspeh je upravičena do povrnitve 640,59 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju je torej tožena stranka dolžna tožeči povrniti 183,99 EUR pravdnih stroškov v zvezi s postopkom po nasprotni tožbi.

31. Tožena stranka je tako dolžna tožeči povrniti 605,22 EUR pravdnih stroškov glede glavne stvari po tožbi in nasprotni tožbi

32. Sodišče prve stopnje je odločalo še o stroških v zvezi z obravnavanjem tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter toženi stranki v plačilo naložilo tožničine stroške iz tega naslova v višini 223,10 EUR. Odločitev je materialno pravno napačna, saj stroške postopka vrnitve v prejšnje stanje vedno trpi predlagatelj, ker gre za stroške, ki so se pripetili v njegovi sferi.26 Iz tega razloga je tožeča stranka tudi dolžna povrniti toženi stranki njene stroške v zvezi z obravnavanjem predloga tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.27 ZPP ne predvideva obveznega odgovora na predlog za vrnitev v prejšnje stanje, taka vloga pa tudi ni ovrednotena v OT. O upravičenosti predloga je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na naroku dne 11. 4. 2017 (drugi odstavek 120. člena ZPP), ki se ga je udeležila tudi pooblaščenka tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča je zato tožena stranka upravičen le do povrnitve stroškov za pristop na narok dne 11. 4. 2017. V zvezi s tem ji je pritožbeno sodišče priznalo 50 točk za narok (tar. št. 20/3 OT), 1 točko za materialne stroške ter 22% DDV na odvetniške stroške (2. člen OT). Skupno toženkini stroški v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, ki ji jih je tožeča stranka dolžna povrniti, tako znašajo 37,33 EUR.

33. Po medsebojnem pobotanju stroškov glede glavne stvari po tožbi in nasprotni tožbi ter stroškov v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je tako tožena stranka dolžna tožeči povrniti 567,89 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Skladno z vsem pojasnjenim je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v V. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz 3. alineje I. točke izreka te odločbe (5. alineja 358. člena ter prvi odstavek 351. člena ZPP).

Odločitev o pritožbah in stroških pritožbenega postopka:

34. Po vsem obrazloženem je tako pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo oziroma razveljavilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe (357. člen ter prvi odstavek 351. člena v zvezi z 5. in 6. alinejo 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdilo, saj pritožbeni razlogi niso bili podani in tudi ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

35. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 165. členom v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča in tožena stranka sta namreč s pritožbama uspeli le v neznatnem delu,28 29 zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pritožbeno sodišče tako glede zahtevka po tožbi kot tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi uporablja naziv tožeča stranka za F. S.P. 2 Pritožbeno sodišče tako glede zahtevka po tožbi kot tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi uporablja naziv tožena stranka za P. d.o.o. 3 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 158/2007 z dne 3. 9. 2009 ter A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, stran 30 in J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, strani 418 in 460. 4 V zvezi s tem prekoračenim delom sodišče prve stopnje tožeči stranki ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti. 5 Nasprotovanje celotnemu plačilu z navedbo, da toženec plačilu nasprotuje zato, ker ima delo napako, pomeni uveljavljanje zahtevka za znižanje plačila. V odklanjanju plačila celotnega plačila je vsebovano tudi odklanjanje delnega plačila in s tem tudi implicitno zahteva za njegovo znižanje (podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 77/2011 z dne 21. 5. 2013). 6 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 836/2015 z dne 7. 7. 2015. 7 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1412/2015 z dne 24. 2. 2016, opr. št. I Cp 2921/2015 z dne 22. 3. 2016 in opr. št. I Cpg 1161/2016 z dne 7. 12. 2016. 8 Npr. smiselno sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1729/2010 z dne 27. 7. 2010, opr. št. II Cpg 1159/2013 z dne 16. 6. 2014 in opr. št. I Cp 819/2016 z dne 22. 6. 2016 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 497/2009 z dne 11. 11. 2010. 9 Glej pojasnila Finančne uprave RS na spletni povezavi: https://www.fu.gov.si/davki_in_druge_dajatve/podrocja/dohodnina/rek_obrazci/ 10 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 451/2018 z dne 5. 7. 2018, opr. št. II Cpg 664/2016 z dne 22. 6. 2016, opr. št. II Cpg 1219/2015 z dne 5. 11. 2015 in opr. št. II Cp 863/2010 z dne 12. 5. 2010. 11 Str. 4 toženkine 1. pripravljalne vloge v postopku po nasprotni tožbi z dne 20. 11. 2017. 12 Red. št. 12 spisa I Pg 243/2017. 13 Red. št. 9 spisa I Pg 243/2017. 14 Vročilnica na red. št. 11 ter dohodni zaznamek na red. št. 12 spisa I Pg 243/2017. 15 Smiselno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 1253/2015 z dne 14. 10. 2015. 16 Obresti od omenjene razlike 10,00 EUR pa je sodišče prve stopnje toženi stranki že prisodilo v II. točki izreka izpodbijane sodbe. 17 Gre za t. i. varovalno dolžnost (glej npr. M. Dolenc, Nekatera aktualna vprašanja poslovne odškodninske odgovornosti, Pravosodni bilten (PB), št. 1/2017, str. 101). 18 V takšnih primerih tudi ni moč uporabiti pravila sočasne izpolnitve (smiselno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 886/2015 z dne 23. 12. 2015). 19 Odmera je materialnopravno skladna s Pravilnikom o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (Ur. l. RS, št. 104/2011, s spremembami), 2. in 11. členom ter tar. št. 27 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami) ter tar. št. 4011 Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami). 20 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 163/2017 z dne 10. 5. 2017. 21 Npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1793/2019 z dne 23. 12. 2019, opr. št. II Cp 1645/2019 z dne 27. 11. 2019, opr. št. I Cp 1523/2019 z dne 7. 11. 2019 in opr. št. II Cp 1354/2019 z dne 21. 8. 2019 ter sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 220/2019 z dne 27. 9. 2019 in opr. št. Pdp 394/2019 z dne 6. 6. 2019. 22 Pri tem je pritožbeno sodišče že upoštevalo (sicer neznaten) uspeh tožene stranke glede glavne stvari s predmetno pritožbo. 23 Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cpg 816/2018 z dne 25. 3. 2019 sklenilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 13. 2. 2018 pridrži za končno odločbo, zato je pritožbeno sodišče pri odmeri pravdnih stroškov (tako kot sodišče prve stopnje) upoštevalo tudi stroške strank v zvezi s prvim pritožbenim postopkom. 24 Gre za razliko do skupno priglašenih 400 točk za narok (po tožbi in nasprotni tožbi) dne 9. 1. 2018. 25 Gre za razliko do skupno priglašenih 200 točk za narok (po tožbi in nasprotni tožbi) dne 13. 2. 2018. 26 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3176/2010 z dne 10. 11. 2010 in opr. št. I Cpg 1315/2003 z dne 15. 1. 2004. 27 Prav tam. 28 Kadar stranka uspe s pritožbo le glede odločitve o stroških postopka, sodna praksa šteje tak uspeh kot neznaten (npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3077/2016 z dne 1. 3. 2017 in opr. št. I Cp 1537/2016 z dne 1. 6. 2016, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2679/2015 z dne 21. 12. 2015 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2910/2014 z dne 20. 5. 2015). 29 Tožena stranka je s pritožbo glede izpodbijane odločitve o glavni stvari v postopku po tožbi uspela s 5,8 %, v postopku po nasprotni tožbi pa z 0,65 %.