Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je to predmet zavrnitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. in II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika na znesek 3.445,51 EUR ter na znesek 3.122,24 EUR obračunati in plačati davke in prispevke.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščeni tedenski počitek na mednarodni misiji: v obdobju od 15. 10. 2010 do 26. 4. 2011, po predhodnem plačilu predpisanih davkov in prispevkov, plačati neto znesek 3.445,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2011 do plačila (I. točka izreka) in v obdobju od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013, po predhodnem plačilu predpisanih davkov in prispevkov, plačati neto znesek 3.122,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.844,56 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da neto zneska ni mogoče določiti brez predhodno določenega bruto zneska. Tožniku je bila v zvezi z napotitvijo na misijo izdana odločba o plači. Plača, določena v nominalnem znesku, se ne obruti. Sklicuje se na Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Pritožba izpostavlja sporno naravo terjatve in se sklicuje na dopuščeno revizijo (VIII DoR 31/2017, VIII DoR 59/2017 in VIII DoR 67/2017). Če gre za odškodnino, bi bilo treba ugotoviti vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda). Tožnik jih ni zatrjeval, pri čemer je na toženi stranki breme dokazovanja neobstoja krivde. Tožniku škoda na premoženju ni nastala. Tudi z vidika nadomestila meni, da zahtevek ne more biti utemeljen. Tožniku je bilo za delo na misiji v skladu z navedeno uredbo vse plačano. Posebni misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur sta namenjena počitku oziroma ustrezata tovrstnemu varstvu, temu je namenjena tudi višja plača na misiji. Izpodbija vrednost dneva glede na povprečno mesečno delovno obveznost 174 ur. Sodišče v zvezi s tem ni odgovorilo na ugovore tožene stranke, zato je kršilo 14. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Zatrjuje, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar pa vpliva tudi na razumevanje počitka. Pri obračunu je dopustno upoštevati le nominalno osnovo, brez dodatkov. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustno odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjanje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek oziroma ustrezno varstvo. Pripadniki so pač na misijah v tujini vsak dan, kar pa jim ne onemogoča tedenskega počitka, četudi takrat ne morejo delati vsega, kar se jim zahoče, pri čemer so ključne varnostne razmere. Tudi uniforma je odraz teh razmer. Specifike življenja na misiji ne pomenijo opravljanja dela. Tožena stranka je dokazala, da je bil tožniku na drugi misiji KFOR 27 tedenski počitek zagotovljen. O tem je vodila evidence, ki jih sodišče ni upoštevalo oziroma je glede tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede odločilnega dejstva, ali je bil tožniku na drugi misiji zagotovljen počitek, je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - v zvezi z evidenco, saj je iz nje razvidno, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek. Sodišče je na podlagi zaslišanj ugotovilo nasprotno, vendar gre za uradno evidenco, ki se je vzpostavila prav zaradi dokazovanja v sporih. Zgolj drugačno razumevanje načina življenja in dela v vojaški bazi na misiji v tujini ne more izničiti veljavnosti in pomena evidenc. Zoper evidence tožnik ni vložil ugovora po službeni poti. Izpoved tožnika in njegovih prič, ki so se tožniki in zato tudi osebno zainteresirani za izid postopkov, jasno kažejo na subjektivno dojemanje dnevnega tedenskega počitka na misiji. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo evidencam. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo njene stroške postopka oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo glede na uveljavljane pritožbene razloge, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je le v manjšem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil v obdobju od 15. 10. 2010 do 26. 4. 2011 v Afganistanu (prva misija) ter od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013 (druga misija) na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah na Kosovem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu v tem času ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, in sicer v času prve misije 24 dni, v času druge misije pa 22 dni.

6. Upoštevalo je, da ima v skladu s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., enako sedaj veljavni 156. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbah tretjega odstavka 156. člena ZDR in tretjega odstavka 156. člena ZDR-1 se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz te določbe izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se v skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZSSloV odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote. Iz 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Po ustaljeni sodni praksi pripadnikom na misijah v tujini pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Če jim ta ni bil zagotovljen, imajo pravico do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

7. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Poudarilo je, da so zgoraj navedene zakonske določbe pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu s Pravilnikom pripadniku v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Iz navedenega izhaja neutemeljenost pritožbenega zavzemanja, da je temelj terjatve že sam po sebi sporen.

8. Tudi to, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, ne vpliva na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice ne misijah ne bi imeli. Ni odločilno poudarjanje pritožbe, da Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2013 ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec pravice do tedenskega počitka ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

9. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja sporno naravo obravnavane terjatve, sklicujoč se pri tem na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, o kateri pa je Vrhovno sodišče RS tudi že odločilo s sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V tej sodbi je poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini 8-kratnika urne plačne postavke za posamezni dan1, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pojasnilo je tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena ZSSloV je uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 184. člen ZDR oziroma 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

10. Pritožba navaja, da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve za ugotovitev odškodninske odgovornosti, kar pa ne drži. V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je dovolj podlage za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi glede tožnika izpostavlja, da ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, glede sebe pa izpostavlja breme dokazovanja neobstoja krivde, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti2. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom3. To ni bilo ugotovljeno, medtem ko nastala škoda ter protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Upoštevaje še domnevo vzročnosti je zaključiti, da so izkazane vse predpostavke pogodbene odgovornosti.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je, kljub evidencam, ki jih je predložila za dokazovanje tedenskega počitka (na drugi misiji), ugotovilo, da tedenski počitek ni bil zagotovljen. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidenci, pač pa jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), tudi ni storilo kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je dokaze, izvedene v zvezi z vprašanjem zagotavljanja tedenskega počitka, ustrezno ocenilo, svojo dokazno oceno pa je v sodbi tudi jasno obrazložilo. Pri tem ni odločilno, da tožnik v zvezi s tedenskim počitkom ni vložil ugovora po službeni poti. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj zaradi drugačnega načina življenja in dela v vojaški bazi na misiji v tujini izničilo veljavnost in pomen evidenc. Okoliščine kot so nošenje uniforme, obvezna urejenost, upoštevanje hišnega reda in poročanje tožnika o prisotnosti pripadnikov po 22.00 uri seveda vplivajo na presojo, da pripadnik ne koristi (tedenskega) počitka. Ni pa sodišče zgolj na te okoliščine oprlo svoje presoje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. V točkah 17 - 22 obrazložitve sodbe je sodišče vse te okoliščine natančno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja s tem razlogovanjem, kot tudi z ostalimi stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom na misiji.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS. Po drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračunava po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur 174 in tožniku prisodilo odškodnino za 24 dni na prvi misiji in 22 dni na drugi misiji neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30 dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker zato ni materialnopravne podlage. Enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017, da je relevantna celotna plača (osnovna in dodatki), opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur, kot povprečni mesečni obveznosti. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov.

13. S tem, ko sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, zakaj ni pritrdilo toženi stranki in pri izračunu vrednosti dneva tedenskega počitka izhajalo iz 30 dnevov meseca, ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave RS. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča kot ga ima stranka, razloguje o drugih odločilnih dejstvih kot stranka, to ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne po 22. členu Ustave RS.

14. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev v I. in II. točki izreka sodbe, ki se nanaša na vprašanje obračunavanja davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je ravno v zvezi s tem vprašanjem v zadevi VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je to predmet zavrnitve.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je navedeni sporni del zahtevka zavrnilo. Ta manjši poseg ni vplival na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, zato je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del sodbe potrdilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, za kar pa niso bile odločilne navedbe iz odgovora na pritožbo. Zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Iz navedenega izhaja tudi neutemeljenost pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno vrednost dneva neizkoriščenega tedenskega dopusta izračunati tako, da se namesto iz 174 ur mesečne delovne obveznosti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, izhaja iz 30 dnevov meseca. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 3 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.