Jedro

Zastaranje kazenskega pregona pretrgajo bodisi procesna dejanja sodišča bodisi upravičenega tožilca ali drugih procesnih subjektov, ki jih ti opravijo pred sodiščem oziroma naslovijo nanj. Poleg tega morajo biti to dejanja, ki vplivajo na začetek oziroma tek kazenskega postopka in ki zasledujejo obsodilno sodbo. Procesno dejanje take narave je tudi predlog državnega tožilca za opravo preiskovalnih dejanj po 1. odstavku 431. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega T.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 9.6.1998 obsojenega T.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. S sodbo z dne 19.5.1999 je Višje sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeni sodni odločbi je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona. Meni, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da pomeni predlog državnega tožilca, da sodišče opravi posamezna preiskovalna dejanja, procesno dejanje, ki pretrga tek zastaranja. Opozarja, da se z izvedbo preiskovalnih dejanj kazenski postopek še ne začne. Meni, da je potrebno ob ocenjevanju, katero procesno dejanje pretrga tek zastaralnega roka, upoštevati 430. člen ZKP, ki določa, kdaj se uvede kazenski postopek zoper obdolženca.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da predlog državnega tožilca, naj sodišče opravi posamezna preiskovalna dejanja, ni procesno dejanje, zato ni pretrgalo zastaranja kazenskega pregona. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec je storil kaznivo dejanje v času veljave Kazenskega zakona Republike Slovenije (Ur. list SRS, št. 12/77) in Kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije (Ur. list SFRJ, št. 44/76; KZ SFRJ). Pozneje sprejeti Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 63/94; KZ RS) je za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine (258. člen KZ RS) določil milejšo kazen, t.j. zapor do treh let, zato je bil glede na določbo 2. odstavka 3. člena tega zakona za obsojenca uporabljen ta zakon. V 5. točki 1. odstavka 95. člena KZ SFRJ je bil določen za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (do treh let), triletni zastaralni rok, obsojenec pa je storil kaznivo dejanje 4.10.1993. Po določbi 3. odstavka 96. člena KZ SFRJ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali je bilo zastaranje z vlogo državnega tožilca z dne 3.9.1996, s katero je sodišču predlagal da opravi posamezna preiskovalna dejanja, pretrgano, saj bi sicer pregon za kaznivo dejanje po 258. členu KZ RS po preteku treh let od storitve kaznivega dejanja relativno zastaral. Res je, da kazenska ovadba, kot to navaja vložnica zahteve, ne more pretrgati teka zastaranja, vendar tega dejanja ni mogoče enačiti z predlogom državnega tožilca, da sodišče opravi posamezna preiskovalna dejanja (1. odstavek 431. člena ZKP). Policija (ali kdo drug), ki poda kazensko ovadbo, ni subjekt postopka, kot je to državni tožilec. Pri kazenski ovadbi, kot tudi pri zahtevi državnega tožilca po 2. in 3. odstavku 161. člena ZKP, gre le za interakcijo med državnim tožilcem in drugimi subjekti (ovaditelj, organi za notranje zadeve, drugi državni organi in pravne osebe), v katero sodišče ni vključeno. Predlog, da sodišče pred začetkom skrajšanega kazenskega postopka opravi posamezna preiskovalna dejanja, lahko primerjamo z zahtevo za preiskavo, ki jo vloži državni tožilec v primeru kaznivega dejanja, za katerega se vodi redni kazenski postopek. Tudi z vložitvijo zahteve za preiskavo še ni uveden kazenski postopek, saj se ta prične šele z izdajo sklepa o preiskavi. Nedvomno sta opisani dejanji državnega tožilca procesne narave, obenem pa sta povsem očitno usmerjeni v pregon storilca. Iz določbe, ki opredeljuje pogoje za pretrganje zastaranja, ni mogoče razbrati pogoja, da naj bi bilo procesno dejanje opravljeno znotraj kazenskega postopka, na kar meri vložnica zahteve. Takšno dejanje mora imeti učinek na začetek oziroma tek kazenskega postopka ter meriti na pregon, torej mora zasledovati obsodilno sodbo, takšno pa je lahko tudi dejanje pred formalnim začetkom kazenskega postopka. Brez dvoma pa mora biti opravljeno v interakciji s sodiščem, torej so to bodisi procesna dejanja sodišča samega bodisi procesna dejanja upravičenega tožilca ali drugih procesnih subjektov, ki jih ti opravijo pred sodiščem oz. naslovijo na sodišče in vplivajo na začetek oz. tek kazenskega postopka ter zasledujejo obsodilno sodbo (pri čemer ni potrebno, da do te kasneje tudi pride). Glede vlog upravičenega tožilca in drugih procesnih udeležencev je odločilen čas, ko so vloge, ki lahko pretrgajo tek zastaranja, vročene sodišču. Tudi predlog državnega tožilca za opravo preiskovalnih dejanj po 1. odstavku 431. člena ZKP je procesno dejanje takšne narave, da pretrga zastaranje. Predlog je bil sodišču vročen 5.9.1996, torej pred potekom relativnega zastaralnega roka, ki je bil do konca kazenskega postopka še večkrat pretrgan. Obsojencu je bila obsodilna sodba pravnomočno izrečena pred potekom absolutnega zastaralnega roka.

Kazenski pregon zoper obsojenca torej ni zastaral in kršitev, ki jo uveljavlja vložnica zahteve za varstvo zakonitosti, ni podana.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.