Jedro

V ožjem smislu je strah efekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Strah v širšem smislu pa je tako imenovano razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni, in kot bolj ali manj enakomerno občutje lahko traja več mesecev. Od tod izvira delitev strahu na primarni in sekundarni strah, ki pa ju je sodna praksa od nekdaj obravnavala kot enotno obliko nepremoženjske škode. Denarno odškodnino za to obliko škode je priznavala le, če je bil strah zelo intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma če je brez posledic trajal dalj časa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 30.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.6.1996 dalje in mu povrniti pravdne stroške. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je 25.2.1994 zvečer pred svojim vikendom protipravno poškodoval tožnika, da je kriv, ker ga je udaril z leseno palico in da mu mora povrniti škodo za povzročene telesne bolečine v znesku 30.000,00 tolarjev. Presežni del tožbenega zahtevka za telesne bolečine je sodišče zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah.

Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi in toženčevi pritožbi ter razveljavilo odločitev v zvezi s toženčevo odgovornostjo, višino denarne odškodnine za telesne bolečine in v zvezi s pravdnimi stroški. Kot neutemeljeno pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in v zvezi s strahom, ker je menilo, da ni pravne podlage za prisojo odškodnine iz teh dveh naslovov.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s prvo sodbo je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priznanje odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in odškodnine zaradi strahu. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da je sodišče postavilo za izvedenca medicinske stroke specialista medicine dela, prometa in športa, ne pa specialista, ki bi ocenil škodne posledice z nevrološkega vidika (glavoboli, vrtoglavice). Zmotna uporaba materialnega prava pa je po revidentovem mnenju podana zato, ker sodišči nista prisodili denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. V zvezi s strahom navaja, da se nihče ne bi dal tako poškodovati po glavi, da bi bilo treba rano oskrbeti s šivi, poleg tega pa je tožnik trpel tudi sekundarni strah za izid zdravljenja. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da izvedenec ni ocenjeval podplutb in ostalih poškodb po telesu in trdi, da je začela tožnika po poškodbi boleti glava in ima vrtoglavice, da gre torej za rahel postkomocijski sindrom.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V našem pravnem sistemu je zagotovljeno varstvo človekove telesne in duševne integritete v Ustavi Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91), v raznih ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah ter v zakonih, zlasti v zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Tu so predvideni ukrepi, ki naj preprečijo, da bi nastala škoda, in ukrepi za povrnitev škode. Pri nepremoženjski škodi je predvidena satisfakcija (tolažba, zadoščenje), ki naj oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica. Primarna je sicer nedenarna satisfakcija, ki omogoča povračilo škode na nepremoženjskem področju z obliko odškodnine, ki je nepremoženjske narave. Če ta ni mogoča ali primerna, pride v poštev tudi denarna odškodnina, ki jo vtožuje tožnik. Po določilu 200. člena ZOR sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja (telesnih in duševnih) bolečin in strahu ter njegovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenimi razmerami. Zaradi tega sta pomembni vrsta prizadete dobrine in intenzivnost njene kršitve, poleg tega pa je treba upoštevati tudi oškodovančevo subjektivno doživljanje bolečin in strahu. Pri odmeri višine odškodnine je treba ugotovljeni obseg škode tudi objektivizirati in paziti, da odškodnina ne bi bila v nasprotju z namenom satisfakcije in družbenim namenom. Zato se priznava odškodnina samo v tistih primerih, ki pri oškodovancu povzročijo resno psihično neravnovesje in ne za vsako najmanjšo bolečino ali strah.

V danem primeru je tožnik zahteval plačilo 100.000,00 tolarjev za strah. V ožjem smislu je strah afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Strah v širšem smislu pa je tako imenovano razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni, in kot bolj ali manj enakomerno občutje lahko traja več mesecev. Od tod izvira delitev strahu na primarni in sekundarni strah, ki pa ju je sodna praksa od nekdaj obravnavala kot enotno obliko nepremoženjske škode. Denarno odškodnino za to obliko škode je priznavala le, če je bil strah zelo intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma če je brez posledic trajal dalj časa. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da pri tožniku primarni strah ni bil podan, saj je on prvi napadel toženca, in da je bil za izid zdravljenja lahko zaskrbljen le 2 uri, sta pravilno uporabili določilo 200. člena ZOR, ko sta zavrnili ta del tožbenega zahtevka.

Tožnik je zahteval tudi plačilo 150.000,00 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti kot posledice poškodbe, zaradi katere naj bi bila zmanjšana njegova splošna življenjska sposobnost in bi moral vlagati večje napore pri delu in v življenju sploh. V tožbi je navedel, da 2 meseca ni bil sposoben za nikakršno delo, toda nižji sodišči sta ugotovili drugačno dejansko stanje. Tožnik sam je izpovedal le o občasnih glavobolih, izvedenec pa je glede na naravo poškodb pojasnil, da ni bila omejena tožnikova redna dnevna aktivnost in delazmožnost. Ker ugotovljenega dejanskega stanja po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni več mogoče izpodbijati in ker ni razloga za tožnikovo resnejše duševno trpljenje, v 200. in 203. členu ZOR ni podlage za določitev denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Tudi revizijska trditev, da je sodišče kršilo določila ZPP, ker ni postavilo izvedenca, ki bi bil specialist - nevrolog, ni podana. Po določilu 250. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Glede na to, da je bil tožnik le lahko telesno poškodovan, bi bil lahko izvedenec vsak zdravnik in je pritrditi sodišču druge stopnje, da v tem pogledu ni razlogov za dopolnjevanje dokaznega postopka.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.