Jedro

Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) med (pravdnim) postopkom predstavljala le način izpolnitve obveznosti, razen tega pa bi se opirala na okoliščino, ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Prav zaradi nesoglasij glede poziva k plačilu pa je v OZ urejeno, da mora upnik, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. Drugače povedano, opustitev cit. dolžnosti ne nosi drugih posledic kot odškodninsko odgovornost upnika, porok pa je še vedno dolžan plačati zapadli dolg glavnega dolžnika v višini in z zapadlostjo kot glavni dolžnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 419/2014 z dne 23. 2. 2015 izreklo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5677/2014 z dne 20. 1. 2014 v veljavi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki 1,799.003,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2014 dalje do plačila in 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), da se v presežnem delu glede zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za obdobje od 1. 12. 2013 do 14. 1. 2015 cit. sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrne (II. točka izreka) ter da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 15.096,00 EUR pravdnih stroškov, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje (med drugim) zapisalo: “Kot ugotavlja sodišče, je tožnica predlagala izvršbo na podlagi pregleda stanjaterjatev po komitentu na dan 30. 11. 2013 (A 7), kateremu toženec oporeka značaj verodostojne listine. Po določilu 23. člena ZIZ (Zakona o izvršbi in zavarovanju) je verodostojna listina, na podlagi katere se lahko dovoli izvršba za izterjavo denarne terjatve, med drugim tudi izpisek iz poslovnih knjig upnika, overjen s strani odgovorne osebe. Bistvo verodostojne listine je, da z visoko stopnjo verjetnosti dokazuje obstoj in višino terjatve. Pregled stanja terjatev (A 7) tem merilom zadostuje, saj je ožigosan in podpisan s strani odgovorne osebe, iz njega je razvida podlaga za obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama (poroštvena zaveza) ter vrsta in višina obveznosti, poleg tega je naslovljen na toženca. Zoper njega je zato na njegovi podlagi lahko bila sprožena izvršba, saj predstavlja overjen izpisek iz poslovnih knjig upnika. Sicer pa sodišče v nobenem primeru ne bi imelo razloga za takojšnje zavrženje tožbe, tudi če bi ugotovilo, da listina, na podlagi katere je bil izdan izvršilni sklep, ni verodostojna listina po 24. členu ZIZ. V takem primeru bi le v celoti razveljavilo izvršilni sklep in po obravnavanju glavne stvari odločilo o tožbenem zahtevku (437. člen ZPP).” (16. točka); “V tej zadevi ni sporno, da je tožnica z glavnim dolžnikom (T.) sklenila dve kreditni pogodbi s petimi dodatki. Najprej pogodbo št. 3012433 z dne 23. 6. 2005 za glavnico v višini 826.075,44 EUR, potem pa še št. 3012565 z dne 8. 7. 2005 za glavnico v višini 1.609.000,00 EUR, h katerima je toženec z dodatkoma št. 4 (A 5, A 13) in poroštvenima izjavama (A 8, 15) pristopil kot porok in kot plačnik.” (18. točka); “Po pogodbi št. ... z dne 23. 6. 2005 (A 1) se je glavni dolžnik zavezal vrniti kredit (826.075,44 EUR) do 31. 8. 2015, vendar sta pogodbeni stranki v zvezi s tem naknadno spreminjali pogoje, obveznosti in zavarovanje kredita, določili nadomestila za odobritve sprememb ter sporazumno ugotavljali stanje glavnice. Tako je bilo s četrtim dodatkom nazadnje ugotovljeno stanje kredita na dan 21. 6. 2012 v višini 690.395,56 EUR z rokom zapadlosti 21. 6. 2013 in s plačili vsakega 8. dne v mesecu najmanj 5.000,00 EUR, kot porok in plačnik pa je takrat h kreditni pogodbi pristopil toženec. Tako je iz njegove poroštvene izjave z dne 21. 6. 2012 (A 8) razvidno, da k obveznostim glavnega dolžnika pristopa kot solidarni porok, kar pomeni, da solidarno z dolžnikom prevzema plačilno obveznost po kreditni pogodbi št. ... (z vsemi dodatki) v višini 690.395,56 EUR z rokom vračila do 21. 6. 2013. Po drugi kreditni pogodbi št. ... z dne 8. 7. 2005 (A 9, A 52) se je glavni dolžnik zavezal vrniti kredit (1.609.000,00 EUR) v desetih letih do 8. 7. 2015. Pogodbeni stranki sta nato sklenili več dodatkov, s katerimi sta spreminjali pogoje, obveznosti, zavarovanja, določali nadomestilo za odobritev sprememb in sporazumno ugotavljali stanje glavnice. Ta je po četrtem dodatku znašala 1.065.988,65 EUR z rokom zapadlosti 21. 6. 2013, pri čemer obroki zapadejo v plačilo 8. dne v mesecu v višini najmanj 5.000,00 EUR, kot porok in plačnik je takrat pristopila tudi tožena stranka. Iz njegove poroštvene izjave z dne 21. 6. 2012 (A 15) je razvidno, da je kot solidarni porok prevzel plačilno obveznost iz kreditne pogodbe št. 3... (z dodatki) v višini 1.065.988,65 EUR s pripadki in z rokom vračila do 21. 6. 2013.” (19. točka); “V primeru, če se je porok zavezal kot porok in plačnik (kot se je v danem primeru toženec), odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (3. odst. 1019. člena OZ (Obligacijskega zakonika)). Neutemeljeno je zato sklicevanje toženca, da je plačilo kreditnega dolga v prvi vrsti obveznost glavnega dolžnika. Prav tako je neutemeljeno njegovo sklicevanje, da bi morala tožnica najprej izterjati dolg od vsakega posameznega poroka in šele v primeru neuspešne izterjave posameznega poroka (ali glavnega dolžnika) terjati toženca. Tudi dogovor, ki ga je tožnica sklenila z glavnim dolžnikom in njegovim najemnikom, da se plačila najemnine namesto njemu po asignacijski pogodbi nakazujejo tožnici na račun kreditnih obveznosti, ne vpliva na poroštveno zavezo toženca. Asignacijska pogodba predstavlja zgolj dodatno zavarovanje za tožnico, s katero pa obveznosti glavnega dolžnika ali poroštvene zaveze niso prenehale. Zaradi narave solidarnega poroštva ima tožnica pravico terjati plačilo celotne obveznosti od kogarkoli hoče, vse dokler njena terjatev ni v celoti poravnana. Ali pri tem za sprejete obveznosti katerega od njih razpolaga z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, niti ni pomembno. Porok namreč nima ugovora vrstnega reda, koga naj upnik najprej terja.” (20. točka); “Ker je bil zoper glavnega dolžnika F. s. p. 18. 1. 2013 uveden postopek osebnega stečaja St 2330/2012, je po 2. odst. 5. člena kreditnih pogodb nastopila okoliščina, zaradi katere je tožnica 18. 3. 2013 upravičeno odstopila od pogodb (A 17) in v stečajni postopek prijavila svojo terjatev za plačilo celotnega dolga. Kot je razvidno iz odstopne izjave, je takrat njena terjatev po pogodbi št. 3012433 znašala 647.005,54 EUR (645.041,50 EUR glavnice in 1.964,04 EUR obresti) in po pogodbi št. 3012565 znesek 1.029.780,20 EUR (1.026.663,73 EUR glavnice in 3.116,47 EUR obresti). O odstopu sta bila obveščena tako glavni dolžnik (A 18) kot toženec (A 18). S tem, ko je tožnica priglasila svojo terjatev v stečajni postopek glavnega dolžnika, je zoper njega sprožila (edini mogoč) postopek izterjave. Brezpredmetno je zato sklicevanje toženca na njegovo zahtevo, ki jo je podal tožnici na sestanku februarja 2014, naj najprej terja izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika. S tem v zvezi ni potrebno zaslišanje predlaganih prič V. K. in S. S. Da bi zaradi takšne zahteve postal prost poroštvene odgovornosti, namreč ni nobene pravne podlage. Določilo 1026. člena OZ (po katerem je porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika) se nanaša zgolj za primer, če je upnik glede izterjave glavnega dolžnika povsem pasiven. V obravnavani zadevi pa ni bilo tako, saj je tožnica v stečajni postopek glavnega dolžnika pravočasno priglasila terjatev. Da je bilo drugače, toženec nasprotnih trditev ni podal.” (21. točka); “Poleg temelja (poroštvena zaveza toženca) je tožnica izkazala tudi višino terjatve. V utemeljitev svojih navedb, da je skupna obveznost po pogodbi št. ... na dan sestave verodostojne listine 30. 11. 2013 znašala 694.159,84 EUR in po pogodbi št. ... istega dne 1.104.843,70 EUR, je poleg pregleda stanja terjatev po komitentu (A 23), iz katerega so razvidne vrste posameznih obveznosti in zapadlost (glavnica, obresti, provizija, 21. 6. 2013), za vsak kredit predložila še interna rokovnika (A 21, 22), iz katerih so te obveznosti po višini še podrobneje razčlenjene (“RO” redne obresti, “OB” obroki oz. glavnica, “ZO” zakonske zamudne obresti, “OP” kapitalizirane obresti) do odpovedi pogodbe, glede česar je predložila tudi mesečne obrestne obračune (za januar, februar in marec 2013, A 27 do 32). Te obračune je za vsak mesec podrobno obrazložila, za katero glavnico in s kakšno obrestno mero so bile izračunane, za obdobje od 28. 3. 2013 dalje, ko je obračunavala zakonske zamudne obresti, pa je zanje prav tako predložila obrestne obračune do 30. 11. 2013 (A 33 do 50). S tem je v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Toženec nasprotnega s pavšalnim ugovorom, da terjatev ni izkazana, ni dokazal (niti dokazoval). Kaj mu glede obrazložitve tožnice ni bilo jasno, toženec ni navedel, zgolj dvom v pravilnost tožničinega izračuna pa ne zadostuje za substancirano prerekanje terjatve. Glede na to, da toženec razpolaga s kreditno pogodbo z dodatki, in so mu iz razmerja z glavnim dolžnikom znana (ali bi mu morala biti znana) dotedanja plačila, je imel tekom postopka možnost predloženim dokazom in trditvam argumentirano ugovarjati. Ker tega ni storil, izvedenca finančne stroke glede ugotovitve pravilnosti izračunanih glavnic, obresti in stroškov tožnici ni bilo treba predlagati.” (22. točka); “Tožbenemu zahtevku za plačilo 1.799.003,54 EUR je sodišče v celoti ugodilo in posledično v tem delu vzdržalo v veljavi izvršilni sklep. Ker toženec dolguje denarno obveznost, je poleg glavnice dolžan plačati tudi zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo tedaj, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. člena OZ). Rok za izpolnitev kreditne obveznosti v razmerju do toženca ni bil določen, poleg tega ga tožnica z odstopno izjavo 28. 3. 2013 ni terjala za plačilo, niti ni tega storila s pozivom 20. 3. 2013 (da mora plačati zapadli obrok po pogodbi št. ... v višini 17.431,92 EUR). Ker tožnica ni dokazala, da je toženca pred izvršbo pozvala na plačilo vtoževane terjatve, je sodišče v skladu z 2. odst. 299. člena OZ štelo, da je zanj nastopila zamuda šele z začetkom izvršilnega postopka. Obrestnemu delu zahtevka je zato ugodilo od 15. 1. 2014 dalje in v tem obsegu vzdržalo v veljavi izvršilni sklep, razveljavilo pa ga je za vtoževane zakonske zamudne obresti od 1. 12. 2013 do 14. 1. 2014 in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Ker je bil izvršilni predlog sicer utemeljeno vložen, pripada tožnici tudi povrnitev izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR (za sodno takso).” (23. točka); ter “Tožeča stranka v pravdi ni uspela le z manjšim obrestnim delom, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Tožena stranka ji je zato dolžna povrniti vse stroške (3. odst. 154. člena ZPP). Tožnica je priglasila strošek plačane sodne takse za postopek na 1. stopnji v višini 15.061,00 EUR ter 20,00 EUR administrativnih stroškov glede dopolnitve tožbe (PTT, kopije), 5,00 EUR glede prve in 10,00 EUR glede druge pripravljalne vloge, kar vse je sodišče priznalo in v znesku 15.096,00 EUR naložilo v plačilo toženi stranki.” (24. točka).

3. Tožena stranka z 2. 6. 2015 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da “… izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in pošlje zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške, ki jih je tožena stranka imela v tem postopku in stroške, ki jih je tožena stranka imela v postopku pred sodiščem prve stopnje.”

4. Tožena stranka v pritožbi navaja: “Sodišče je zmotno presodilo ključno dejstvo in odločilo, da je tožeča stranka vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine. Dejstvo namreč je, da terjatev temelji na kreditnih pogodbah, kar pa po določilu 431. člena ZPP v skladu z določbo 23. člena ZIZ ni verodostojna listina. … Kot verodostojna listina je bil namreč predlogu za izvršbo priložen pregled stanja po komitentu na dan 30. 11. 2013, ki pa ne izpolnjuje pogojev za verodostojno listino. Pregled stanja po komitentu vsebuje samo obračun obresti, iz njega ni razvidna višina dolga in zaveza tožene stranke, da mora kaj izpolniti. Prav tako kreditna pogodba ni verodostojna listina. Spreminjanje dejanske in pravne podlage po izdaji sklepa o izvršbi ne pomeni omejitve presoje zgolj na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi, še posebej, če se spreminja listina, na podlagi katere je bil sklep o izvršbi izdan. S tem, ko je sodišče upoštevalo navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi, je dovolilo spremembo tožbe v postopku, ki poteka po uspešnem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Tožeča stranka namreč uveljavlja svojo terjatev na podlagi listine, ki nima iz izvršilnega predloga razvidnih lastnosti. Listina, na podlagi katere je bila predlagana izvršba, ni verodostojna listina. Sodišče je prav tako odločalo na podlagi kreditnih pogodb in ne na podlagi izpisa stanja po komitentu. … V obravnavanem primeru listina, na podlagi katere tožeča stranka uveljavlja terjatev, ne vsebuje zgoraj navedenega, saj vsebuje le izračun obresti. Tako spornim listinam ni mogoče dati dokazne moči in ne gre za verodostojno listino. Navedeno je kot nesporno potrdila tudi tožeča stranka v točki VIII. svoje pripravljalne vloge z dne 15. 09. 2014. Višina dolga naj bi namreč izhajala iz kreditnih pogodb spremenjenimi z dodatki in ne iz predložene verodostojne listine, to je pregleda stanja terjatev po komitentu z dne 12. 12. 2013. V tej listini je po priznanju tožeče stranke podan zgolj seštevek obveznosti, ki pa dejansko izhajajo iz kreditnih pogodb in ne same verodostojne listine. Glede na navedeno niso podani pogoji za izdajo izvršilnega sklepa na podlagi verodostojne listine v smislu določb 2. odstavka 23. člena ZIZ. Sodišče bi tako moralo, ko je v skladu z določbo 1. odstavka 437. člena ZPP sklep razveljavilo toženi stranki priznati stroške.” (tretji odstavek na drugi strani in nadaljevanje na tretji strani obrazložitve pritožbe); “Sodišče je prav tako zmotno dovolilo, da terjatev prejme oz., da je naslovnik terjatve D. d. d. Ugotoviti je, da D. ni dala soglasja in tako ne more vstopiti v pravdo na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je spremenila tožbeni zahtevek in s tem je zaobšla določbo 190. člena ZPP, po katerem je za subjektivno spremembo na aktivni strani potrebno soglasje tožene stranke. Tožeča stranka je dosegla, da tožena stranka izpolni terjatev 3. osebi brez soglasja tožene stranke, čemur je sodišče nekritično sledilo. Po objektivni spremembi tožbe s strani tožeče stranke, bi prav tako moralo sodišče D. d. d., v skladu s pravno koristjo pridobitelja in z 22. členom Ustave Republike Slovenije, zagotoviti vsaj možnost udeležbe v postopku. Objektivna sprememba tožbe ni dopustna ne v teoriji in ne v sodni praksi, prav tako tožena stranka k temu ni dala soglasja, zato sodišče le te ne bi smelo dopustiti. Sodišče je procesni položaj, ki je nastal z odstopom terjatve, zmotno presodilo. Sodišče bi namreč moralo procesni položaj presoditi po procesnih pravilih o spremembi tožbe, ki so vsebovana v določbah od 184. do 187. člena ZPP. Prvi odstavek 185. člena ZPP, ureja postopek v primeru objektivne spremembe tožbe, določbe 187. člena ZPP, se nanašajo izključno na spremembo stranke na pasivni strani, torej na spremembo tožene stranke. Prav tako bi moralo sodišče glede na v sodbi povzeta dejstva uporabiti določbo 190. člena ZPP. Naveden člen v drugem odstavku omogoča nadaljevanje pravde s pridobiteljem stvari ali pravice, če s tem soglašata obe stranki, saj je bila stvar ali pravica odtujena med samo pravdo. Tožeča stranka je namreč svojo terjatev pogodbeno prenesla na D. d. d. Zaradi zmotnega pravnega izhodišča, da ne gre za spremembo tožbe, ki je pogojena s soglasjem toženca, je sodišče zagrešilo očitano relativno kršitev postopka, saj je nepravilna uporaba navedenih procesnih določb vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki so bile po prvem odstavku 191. člena ZPP odločilne za presojo spremembe tožeče stranke in za vstop drugega in tretjega tožnika v to pravdo. Poleg tega je z nezakonito odločitvijo 3. osebi t. j. D. d. d. v nasprotju z določbami 2. in 310. člena ZPP odreklo sodno varstvo, kar predstavlja tudi očitano absolutno kršitev postopka in poseg v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.” (četrti odstavek na tretji strani in nadaljevanje na četrti strani obrazložitve pritožbe); “Nejasni in pavšalni so razlogi sodišča, da tožeča stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo tožene stranke ni bila dolžna izvensodno pozvati na izpolnitev njenih obveznosti. Sodišče je v celoti sledilo zatrjevanjem tožeče stranke, ter arbitrarno v celoti poklonilo dobro vero tožeči stranki. Gre za pavšalne zaključke sodišča, da tožeča stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo tožene stranke ni bila dolžna izvensodno pozvati na izpolnitev njenih obveznosti. Tožena stranka je že večkrat pojasnila, kar je ugotovilo tudi sodišče, da je k predmetnim kreditnim pogodbam pristopila kot solidarni porok. Navedeno sicer pomeni, da odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celotno obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, vendar pa bi moral upnik t. j. tožeča stranka poroka t. j. toženo stranko najprej pozvati k plačilu obveznosti ter šele nato vložiti predlog za izvršbo oz. sodno terjati izpolnitev predmetne obveznosti od tožene stranke. Tožeča stranka je zgolj obvestila toženo stranko, da odstopa od sklenjenih kreditnih pogodb zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad glavnim dolžnikom; ni pa tožene stranke pozvala k izpolnitvi predmetne obveznosti, kar bi morala in kar je po stališču tožene stranke v predmetni zadevi bistveno. Tožena stranka je pristopila k predmetnim pogodbam kot eden izmed solidarnih porokov, tako, da bi bila tožeča stranka dolžna obvestiti toženo stranko, da bo terjala dolg od tožene stranke in ne od ostalih solidarnih porokov. … Navedeno je prav tako v skladu s temeljnimi načeli, ki urejajo obligacijska razmerja, v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka bi s pozivom k plačilu, toženi stranki nedvomno preprečila škodo, ki jo je tožena stranka utrpela s tem, ko je tožeča stranka takoj zahtevala izpolnitev obveznosti po sodni poti, pri tem pa tožena stranka opozarja na dolžnost, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi lahko drugemu povzročil škodo. … Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi zavzema stališče, da tožeča stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo ni bila dolžna izvensodno pozvati toženo stranko k izpolnitvi obveznosti. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na drugi odstavek 299. člena OZ. … Po stališču tožene stranke navedena zakonska določba določa, da v primeru, kadar rok izpolnitve ni določen, pride dolžnik v zamudo šele tedaj, kadar ga upnik pozove k plačilu z izvensodnim aktivnim ravnanjem. … drugi odstavek 299. člena (OZ) izključno določa ter upniku nalaga izvensodno dejanje, torej opomin, ki ga mora slednji naslovit na dolžnika, da dolžnik sploh pride v zamudo, v primerih kadar rok za izpolnitev ni določen. … Za poroka je rok izpolnitve določen šele tedaj, ko ga upnik pozove k plačilu ter mu navede, da terja izpolnitev obveznosti od slednjega, do tedaj pa za poroka rok izpolnitve ni določen in se za slednjega uporablja drugi odstavek 299. člena OZ. … Po stališču tožene stanje je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožeča stranka bila upravičena terjati izpolnitev obveznosti od tožene stranke, ne da bi slednjega izvensodno pozvala k plačilu vtoževane obveznosti ter tako tožena stranka še v skladu z 299. členom (OZ) sploh ni prišla v zamudo. … V posledici česar se odločitev sodišča izkaže za arbitrarno, podrejeno za preuranjeno.” (peti odstavek na četrti strani in nadaljevanje na peti ter šesti strani obrazložitve pritožbe); “Sodišče ni v celoti sledilo dokaznemu postopku ter vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev višine terjatve tožeče stranke. Ugotoviti je, da tožeča stranka ni izkazala višine dolga. Slednja je namreč vseskozi navajala le skupen znesek po predmetnih kreditnih pogodbah, ni pa pojasnila, na podlagi kakšnih podatkov je obračunala višino terjatve. Prav tako obračun glavnice in obresti ni pravilen. … Prav tako sta tožeča stranka in glavni dolžnik h glavni pogodbi sklenila več dodatkov, najprej Dodatek št. ... z dne 13. 03. 2007, nato Dodatek št. ... z dne 09. 11. 2010, Dodatek št. ... z dne 20. 12. 2011, Dodatek št. ... z dne 21. 06. 2012 in nazadnje Dodatek št. ... z dne 18. 12. 2012. S predmetnimi dodatki sta stranki vsakokrat dogovorili drugačen obračun in višino obresti. Iz vsakega od teh dodatkov izhajajo drugačne obresti in glavnica. Tožeča stranka dodatkov pri obračunu ni upoštevala.” (šesti odstavek na šesti strani in nadaljevanje na sedmi strani obrazložitve pritožbe); ter “Tožena stranka nadalje izpostavlja dejstvo, da je sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 299. člena OZ, ko je štelo, da naj bi tožena stranka prišla v zamudo z začetkom izvršilnega postopka. Dejstvo je, da se je postopek izvršbe začel brez, da bi terjatev do tožene stranke sploh zapadla v plačilo. Začetek postopka izvršbe ne pomeni, da terjatev zapade. Tožena stranka ni bila pozvana k plačilu. Zapadlost terjatve bi v predmetni zadevi namreč nastopila, ko bi upnik t. j. tožeča stranka pozvala poroka t. j. toženo stranko k plačilu v določenem roku. Šele ko bi ta rok potekel, bi terjatev zapadla. Začetek sodega postopka v nobenem primeru ne povzroči zapadlosti terjatve.” (sedmi odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe).

5. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

6. Tožeča stranka v 19. 8. 2015 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo v celoti zavrne (“… saj iz vsebine pritožbe ni mogoče razbrati nobene od kršitev, ki jih tožena stranka očita sodišču, niti drugače pa niso podane kakršnekoli kršitve v smislu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ali bistvenih kršitev določb postopka.”) ter potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje.

7. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožeča stranka 5. 10. 2015 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi A. d. d.. Z vpisom pripojitve v sodni register je namreč tožeča stranka (kot prevzeta družba) prenehala (2. točka tretjega odstavka 591. člena Zakona o gospodarskih družbah). Če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, pa se (pravdni) postopek (po zakonu samem) prekine (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Toda ker je sodišče prve stopnje predložilo zadevo pritožbenemu sodišču v odločanje (s predložitvenim poročilom z dne 1. 9. 2015) 10. 9. 2015, torej ko so že bila opravljena vsa procesna dejanja pred njim in je tožeča stranka tudi vložila odgovor na pritožbo, z obravnavanjem pritožbe tožene stranke niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja pravdnih strank, prekinitev (pravdnega) postopka pa na izdajo odločbe pritožbenega sodišča ne vpliva.(1)

10. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v celoti) v znesku 1,799.003,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2014 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 dalje do plačila ter v tem delu vzdržalo izdani sklep o izvršbi v veljavi. V preostalem delu, to je za zakonske zamudne obresti od 1,799.003,54 EUR od 1. 12. 2013 do 14. 1. 2015, pa je izdani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrnilo. Ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženo stranko še pred začetkom izvršilnega postopka pozvala k plačilu vtoževane terjatve, je po drugem odstavku 299. člena OZ štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele z začetkom izvršilnega postopka.

11. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

12. Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je presojalo na podlagi kreditnih pogodb in ne na podlagi listine, ki jo je tožeča stranka označila kot verodostojno listino (“Pregled stanja terjatev po komitentu na dan: 30. 11. 2013”), da presojanje v nadaljevanju (pravdnega ) postopka na podlagi kreditnih pogodb, ki niso verodostojne listine, pomeni spremembo tožbe in da pogoji za izdajo sklepa o izvršbi niso obstajali.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilno pravno kvalifikacijo listine “Pregled stanja terjatev po komitentu na dan: 30. 11. 2013” (A 7) sodišča prve stopnje kot verodostojno listino po 23. členu ZIZ, ki kot tako šteje tudi izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da cit. pregled stanja terjatev po komitentu zadostuje merilom verodostojne listine, ker je ožigosan in podpisan s strani odgovorne osebe, iz njega so razvidni podlaga za obstoj obligacijskopravnega razmerja med pravdnima strankama (poroštvena zaveza), vrsta in višina obveznosti ter je naslovljen na toženo stranko. Zato je izvršilni postopek lahko bil začet prav (tudi) na njegovi podlagi.

15. Ob pravilni presoji, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ravnati po prvem odstavku 437. člena ZPP in s sklepom razveljaviti sklep o izvršbi, ker je bil izdan v nasprotju z zakonskimi pogoji za njegovo izdajo.(2)

16. Ko se izvršilni postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja, postopek pa se nato nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog oziroma kot pravdni postopek (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Ta tožba pa je glede na vsebino predloga za izvršbo nujno nepopolna v smislu 180. člena v zvezi s 105. členom ZPP, saj ne obsega vsega, kar je potrebno (vseh sestavin, ki jih mora), da se lahko obravnava.(3) Ker mora zato tožeča stranka v nadaljnjem pravdnem postopku tožbo dopolniti, šele njen predlog za izvršbo in njena prva pripravljalna vloga tvorita tožbo. Navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi zato ne pomenijo spremembe tožbe, temveč dopolnitev nepopolne vloge. Na ta način pa postane tožba (praviloma) tudi sklepčna. S prvo pripravljalno vlogo predložene dokazne listine smejo obsegati več, kot samo verodostojno listino, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, in prva pripravljalna vloga logično obsega navedbe, ki jih glede na značaj predloga za izvršbo ta ni mogel obsegati.(4)

17. Pritožbeno mnenje tožene stranke, da je navajanje dejstev v prvi pripravljalni vlogi in predložitev dokazov z njo po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sprememba tožbe, je torej zmotno.

18. Ker tožeča stranka med pravdnim postopkom (še) ni prenesla vtoževane terjatve na novega upnika (D. d. d.), je zato pritožbena razlaga tožene stranke, da bi v takem primeru moralo priti do spremembe tožeče stranke in do privolitve v to spremembo strank s strani obeh dotedanjih pravdnih strank, povsem nepotrebna.

19. Pravilne so navedbe sodišča prve stopnje v 13. (“Naknadno je toženec (6. 2. 2015) sporočil, da je tožnica vtoževano terjatev prenesla na D., o čemer ga je obvestila z dopisom 8. 1. 2015. Z dnem prenosa tožnica ni več aktivno legitimirana, ampak samo novi lastnik terjatve. Toženec zato ugovarja tudi aktivno legitimacijo tožeče stranke.”), 14. (Tožnica je v vlogi 20. 2. 2015 potrdila, da je vtoževano terjatev prenesla na D., vendar se po zaključku glavne obravnave kasnejša dejstva pri odločanju ne morejo upoštevati (sodišče odloča po stanju na dan zaključka zadnje glavne obravnave). V konkretnem primeru je bila glavna obravnava zaključena 10. 12. 2014, terjatev pa prenesena 17. 12. 2014, zato prenos terjatve ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka.”) in 17. (Kot je naknadno navedel toženec, je tožnica vtoževano terjatev prenesla na D. in ga o tem obvestila 8. 1. 2015 (B 3). Tudi tožnica priznava, da je bil prenos terjatve izvršen 17. 12. 2014, kar je po koncu glavne obravnave (10. 12. 2014). Ker odloča sodišče o zahtevku po stanju ob koncu glavne obravnave, to dejstvo na podano aktivno legitimacijo nima vpliva. Ugovor tožene stranke v tej smeri ni utemeljen.”) točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

20. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče (vseeno) pojasnjuje toženi stranki: Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP(5), ki določa dvoje: (-) da okoliščina, da o določeni stvari ali terjatvi teče pravda, nima nobenega vpliva na veljavnost materialnopravnih poslov (zavezovalnih in razpolagalnih) glede stvari oziroma terjatve in po materialnem pravu ni ovire, da stranka odtuji stvar ali pravico, čeprav o njej teče pravda, ter (-) da takšna odtujitev tudi ne vpliva na prej začeti pravdni postopek o tej stvari oziroma terjatvi.(6) Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen.

21. Stvarna legitimacija pomeni, da je stranka nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi; procesna legitimacija pa pomeni upravičenje začeti konkreten spor v subjektivnem in objektivnem smislu z določitvijo strank spora ter tožbenega zahtevka.

22. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi.(7) S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) med (pravdnim) postopkom predstavljala le način izpolnitve obveznosti, razen tega pa bi se opirala na okoliščino, ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP).(8)

23. Sodišču prve stopnje zato ne bi bilo treba pozvati D. d. d., da vstopi v pravdo, in tudi ne bi v ničemer prikrajšalo njegove pravice do izjave v postopku, saj procesni zakon ureja, da za cesionarjeve procesne in materialne pravne pravice skrbi cedent kot tožeča stranka.

24. V tej pravdi ni sporno, da je tožena stranka po kreditnih pogodbah, ki so pravna podlaga vtoževanemu zahtevku tožeče stranke, porok in plačnik.

25. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). Poroštvena pogodba pa zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, kot se je tožena stranka v obravnavanem primeru, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo (tretji odstavek 1019. člena OZ)).

26. Porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo. Tožena stranka se je s podpisom poroštvene izjave kot porok in plačnik zavezala izpolniti obveznost plačila dolga glavnega dolžnika. Pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka pred zapadlostjo terjatev iz kreditnih pogodb, določeno na dan 21. 6. 2013, pridobila pravico do plačila celotnega dolga z odstopom od pogodbe, s katerim so terjatve tožeče stranke zapadle v plačilo pred potekom roka, določenega za njihovo zapadlost, saj je tožeča stranka zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad glavnim dolžnikom 18. 1. 2013 po drugem odstavku 5. člena Pogodb o deviznem kreditu v državi št. ... in št. ... z enostransko pisno izjavo z dne 28. 3. 2013 (A 17-19) odstopila od cit. kreditnih pogodb in na podlagi tega odstopa pridobila pravico do celotnega poplačila dolga. O odstopu od kreditnih pogodb je prav tako bila pisno obveščena tožena stranka.

27. Tožena stranka je bila obveščena tudi o tem, da je tožeča stranka v postopku osebnega stečaja nad glavnim dolžnikom dne 11. 4. 2013 prijavila svojo terjatev po obeh kreditnih pogodbah (A 54), h katerima je tožena stranka pristopila kot porok in plačnik, ter ju tudi podpisala, prav tako pa je podpisala vse dodatke k njima. V cit. obvestilu je bila tožena stranka izrecno opozorjena na določbo 1022. člena OZ(9) , kar pomeni, da sme tožeča stranka terjati celotno plačilo od tožene stranke kot poroka (in plačnika) tudi, če v stečajnem postopku ne bo v celoti poplačana, hkrati pa je to obvestilo nedvomno šteti kot poziv toženi stranki, da bo morala dolg plačati ona kot porok in plačnik.

28. Pritožbena izvajanja tožene stranke, da je tožeča stranka ni izrecno pozvala k plačilu dolga in da zato njena obveznost plačila vtoževane terjatve tožeče stranke sploh še ni nastopila, so zmotna. Že omenjeno obvestilo pomeni, da je tožena stranka bila seznanjena s tem, da glavni dolžnik dolga ni plačal in da ga bo zato morala plačati ona kot porok in plačnik, saj to izhaja iz kreditnih pogodb in poroštvenih izjav (A 8 in 15), katerih navedbi: “S to izjavo se kot porok zavezujem, da bom kreditodajalcu banki na njen prvi pisni poziv plačal vsako zapadlo obveznost iz pogodbe … .”, je razlagati tako, da je pisni poziv tudi tožba, kar je skladno z določbo drugega odstavka 299. člena OZ.(10) Tako ni utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da bi jo tožeča stranka morala najprej izvensodno pozvati k plačilu in šele nato vložiti tožbo. Brez dvoma bi se tožena stranka izognila sodnemu postopku, če bi po prejemu obvestila tožeče stranke o odstopu od kreditnih pogodb, kot porok in plačnik dolg prostovoljno plačala. Pogodbena določila je poznala in je vedela, da bo morala dolg poravnati, če ga ne bo poravnal glavni dolžnik. Ob tem, da ni bila samo porok, temveč tudi plačnik, in so posledice odstopa od kreditnih pogodb nastopile zanjo istočasno kot za glavnega dolžnika, je z odstopom od kreditnih pogodb zapadel tudi njen dolg pod pogoji iz 5. člena cit. kreditnih pogodb. V okoliščinah konkretnega primera zato pomeni tožba le poziv k plačilu (že) zapadlega dolga.

29. Prav zaradi nesoglasij glede poziva k plačilu pa je v OZ urejeno, da mora upnik, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku.(11) Drugače povedano, opustitev cit. dolžnosti ne nosi drugih posledic kot odškodninsko odgovornost upnika, porok pa je še vedno dolžan plačati zapadli dolg glavnega dolžnika v višini in z zapadlostjo kot glavni dolžnik.

30. Da naj bi ji nastala kakšna škoda, ker je naj tožeča stranka ne bi pozvala k plačilu dolga glavnega dolžnika, tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje substancirano oziroma konkretizirano. Njen pritožbeni očitek, da bi tožeča stranka, ker je bilo v zadevi več porokov in tudi zastaviteljev, lahko zahtevala plačilo od koga od njih, pa prav tako ni upošteven, saj kumulacija ali vrstni red solidarnih osebnih zavarovanj ni zakonsko določena.(12)

31. Neutemeljeno je še pritožbeno razlogovanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje samo sledilo navedbam tožeče stranke glede višine dolga ter da naj tožeča stranka ne bi upoštevala dodatkov h kreditnim pogodbam in da naj ne bi pravilno obračunala obresti. Ker pa tožena stranka v pritožbi ne zanika, da ni podala konkretnih ugovornih navedb zoper obračune tožeče stranke, niti konkretnih navedb, da dolg ni bil pravilno obračunan, niti da ni podala svojih izračunov ne glavničnega dolga in ne dolga iz naslova obresti, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke glede višine dolga zgolj pavšalne oziroma posplošene, in so s pritožbo le ponovljene tako, kot so bile podane v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka v pritožbi natančnih ugotovitev sodišča prve stopnje glede izračuna v 18., 19. in 21.-23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sploh konkretno ne izpodbija.

32. Zakaj izpodbija sodbo prve stopnje v izreku pod II. točko, s katerim je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na vtoževane zakonske zamudne obresti, tožena stranka v pritožbi ni obrazložila. Njena pritožba je zato v tem delu neobrazložena in kot taka neutemeljena.

33. Po povedanem tožena stranka v pritožbi zmotno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Pojasnjeno pa je že bilo, da nobena uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

34. Izreka o pravdnih stroških pod III. točko izpodbijane sodbe prve stopnje tožena stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, njegov preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal niti morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

35. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

36. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: pritožba tožene stranke ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); stroški odgovora na pritožbo pa v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožeča stranka z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 11/2013 z dne 2. 9. 2014. Op. št. (2): Določbe ZPP o izdaji plačilnega naloga (431.-441. člen) se smiselno uporabljajo tudi v postopku, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se nato nadaljuje kot pravdni postopek.

Op. št. (3): 180. člen ZPP določa: “Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen (prvi odstavek)). Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek). Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo (tretji odstavek). Če tožeča stranka ob vložitvi tožbe predlaga oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, sodnik o predlogu odloči takoj, najpozneje pa v 15 dneh (četrti odstavek).” Op. št. (4): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 69/2012 z dne 21. 5. 2013. Op. št. (5): 190. člen ZPP se glasi: “Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (prvi odstavek). Tisti, ki je pridobil stvari ali pravico, o kateri teče pravda, more vstopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek).” Op. št. (6): Prim.: komentar dr. Aleša Galiča k 190. členu ZPP v: PRAVDNI postopek : zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.] ; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana : Uradni list : GV Založba, 2005-, Knj. 2, str. 227, 1. točka.

Op. št. (7): Prim.: Ibidem, str. 234, 10. točka ter sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 239/2008 z dne 8. 7. 2009 in II Ips 398/2011 z dne 18. 9. 2014. Op. št. (8): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 239/2008 z dne 8. 7. 2009. Op. št. (9): 1022. člen OZ se glasi: “(1) V stečaju glavnega dolžnika je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega. (2) Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.” Op. št. (10): Drugi odstavek 299. člena OZ se glasi: “(2) Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.” Op. št. (11): 1025. člen OZ.

Op. št. (12): Prim.: sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 7/2014 z dne 19. 5. 2015.