Jedro

Nasprotni udeleženec je predlagateljico v nosečem stanju in v pričo mladoletnih otrok stresal, porinil in ji ob tem grozil, da jih bo spravil iz hiše, kar brez dvoma predstavlja nasilje, ki opravičuje odločitev o prepustitvi stanovanja v izključno uporabo predlagateljici in njenim mld. otrokom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v V. točki spremeni tako, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka, sicer pa se pritožba zavrne in se v I. do IV. točki sklep potrdi.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naložilo, da takoj prepusti v izključno uporabo predlagateljici in njenim petim mladoletnim otrokom stanovanje na naslovu B. ter mu prepovedalo, da se jim približa na manj kot 200 m oz. da se zadržuje v bližini stanovanja, vse z veljavnostjo za 6 mesecev od izdaje sklepa. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka predlagateljice v višini 338,00 EUR.

Nasprotni udeleženec se proti temu sklepu pritožuje z dvema ločenima pritožbama, iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev. V eni pritožbi opredeljuje tudi pritožbene stroške. Sodišču očita napačno uporabo Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), saj se lahko prepustitev stanovanja nasilnežu po določbi 21. čl. izreče le, če z žrtvijo živita v skupnem gospodinjstvu. Predlagateljica pa se je že prej prostovoljno odselila. Ker je prava neuk in nepismen, ni vedel, da mora za svoje trditve predlagati priče. Sodišče bi priče vseeno moralo zaslišati, ker jih ni, je bilo kršeno načelo enakopravnega sodelovanja v postopku. V hišo je sam šel šele, ko je videl, da je prazna. Nadalje očita, da ni mogoče preveriti pravočasnosti vloženega predloga, saj ta podatek iz sklepa ne izhaja. Sklep je premalo obrazložen, po 22. 1. 2013 nasprotnemu udeležencu nad predlagateljico ni mogoče očitati nobenega nasilja, sodišče samo ugotavlja, da z vidika fizične sile intenzivnost ni bila velika. Sodišče pa tudi ni upoštevalo načela sorazmernosti, ni pojasnilo, zakaj tak hud ukrep in v maksimalnem možnem trajanju.

Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov postopka, sicer pa ni utemeljena.

Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v 1. odst. 35. čl. določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, če zakon ne določa drugače. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) ne ureja vprašanj v zvezi stroški postopka, zato veljajo splošna pravila ZNP. Oba udeleženca torej sama krijeta vsak svoje stroške postopka, zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških temu ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

Sicer pa je izpodbijani sklep sodišča v dejanskem in pravnem pogledu pravilen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izreklo ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi in prepovedi približevanja. Pogoji, pod katerimi se ukrep izreka, so opredeljeni v 21. čl. ZPND, pri čemer iz obrazložitve sklepa izhaja obstoj pogojev in utemeljenost predloga tudi glede na načelo sorazmernosti, saj je sodišče pravilno tehtalo tako interese predlagateljice, kot tudi nasprotnega udeleženca (kot povzročitelja nasilja).

Žrtev lahko sodišču predlaga, da odloči o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi. Sodišče lahko na predlog žrtve z odločbo naloži povzročitelju nasilja, ki z žrtvijo, ki jo je telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, živi v skupnem gospodinjstvu, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam (21. čl. ZPND). Instituta prepustitve stanovanja pa ni mogoče ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle ter jim zato stanovanja ni mogoče prepustiti (1).

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sklenjena in prepričljiva. Vso dokazno gradivo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in prepričljivo obrazložilo obstoj nasilja nasprotnega udeleženca proti predlagateljici in otrokom ter s tem pogojev za izrek ukrepa. Nasprotnemu udeležencu se ne očita, da bi predlagateljico tepel. A neposredno fizično nasilje ni edina oblika nasilja, pred katerim daje ZPND žrtvam nasilja varstvo. Ugotovljeno je bilo, da je nasprotni udeleženec predlagateljico v nosečem stanju in v pričo mladoletnih otrok stresal, porinil in ji ob tem grozil, da jih bo spravil iz hiše. To je brez dvoma nasilje (3. čl. ZPND). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja in zaključuje, da se je predlagateljica ravno zategadelj, torej iz strahu, da bi nasprotni udeleženec grožnje uresničil, v visoki nosečnosti z otroki odselila k materi.

Za svojo oceno, ki temelji na določeni stopnji verjetnosti, ki jo pogojuje nujen in hiter postopek v teh zadevah, je imelo sodišče prve stopnje dovolj opore v izvedenih dokazih (zaslišanje strank, prič, zapisnikov CSD in listin kazenskega postopka ter zdravniške izvide), zato je ravnalo pravilno in zakonito, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani nasprotnega udeleženca (ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagal, pa kljub vabilu niso pristopile na narok; dveh od štirih: brata in policista). V postopkih po ZPND je nižji standard materialne resnice upravičen ravno zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka, in dejstva, da je izrečeni ukrep začasen (2).

Odločitev sodišča upošteva tudi načelo sorazmernosti. To se kaže zlasti v dejstvu, da je na eni strani treba (vsaj začasno) zagotoviti varno življenjsko okolje ne le predlagateljici, ki je sedaj mati novorojenčku, temveč še štirim mladoletnim otrokom pravdnih strank (tudi žrtvam nasilja), medtem ko je nasprotni udeleženec mlad moški, ki je predlagateljico in otroke zapustil, ker se je navezal na drugo žensko, sporno stanovanje pa ni last ne enega ne drugega.

Končno tudi ne drži očitek, da ni jasno, ali je predlagateljičin predlog pravočasen. Sodišče prve stopnje v 16. tč. obrazložitve sklepa pravilno pojasni, da je le-ta podan znotraj trimesečnega roka od očitanega nasilnega dejanja (7. odst. 21. čl. ZPND), ki se je zgodilo 22. 1. 2013, saj je bil predlog vložen 23. 3. 2013. Ker pritožba glede izrečenega ukrepa ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo ter sklep v I., II., III. in IV. točki potrdilo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. Delni uspeh pritožnika glede stroškov postopka ga ne upravičuje do (niti delnega) povračila pritožbenih stroškov (3. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Prim. sklepa tukajšnjega sodišča IV Cp 651/2013 in 489/2010. (2) Prim. sklep tukajšnjega sodišča IV Cp 742/2011.