Jedro

Eden izmed elementov dokončnosti je tudi vezanost strank, na katere se nanaša, na dokončno odločitev. Glede na smiselno uporabo določbe drugega odstavka 320. člena ZPP lahko za delavca pravni učinki dokončne odločbe nastopijo šele z dnem, ko mu je pisni odpravek odločbe vročen.

ZPP v drugem odstavku 139. člena določa, da se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu naslovnika. Ker zakon ne govori o stanovanju stalnega prebivališča, je to določbo mogoče razumeti le kot stanovanje, v katerem naslovnik dejansko biva (živi). Za delavce, ki so v delovnem razmerju in dnevno prihajajo na delo, bo pravilo, da se jim odločbe o njihovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (osebno) vročajo na delovnem mestu, šele podrejeno pa v stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke (št. ZKD–249/2002 z dne 3. 5. 2002 in št. ZKD–461/2002 z dne 13. 6. 2002) o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičenih izostankov z dela, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo oz. razliko v neto plači med plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu, in plačo pri toženi stranki, s tem, da se mu izplača neto plača z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter mu povrniti stroške postopka v znesku 119,34 EUR, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajala je, da sta sodišči prve in druge stopnje ugovor tožnika zoper vročanje razporeditvene odločbe z dne 12. 2. 2002 napačno šteli za ugovor zoper samo odločbo, s tem pa je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Predmetna razporeditvena odločba, ki je bila tožniku vročena dne 1. 3. 2002, je po mnenju tožene stranke postala (vsebinsko) dokončna z iztekom 15 dnevnega roka za vložitev ugovora, to je dne 17. 3. 2002, zato bi se moral tožnik ravnati po njej in se zglasiti na delu v Ministrstvu za zunanje zadeve v Ljubljani, česar pa ni storil niti takrat niti v naslednjih petih delovnih dneh. Takšna odločitev naj bi bila tudi v nasprotju z odločitvijo revizijskega sodišča v tej zadevi (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 267/2005 z dne 23. 5. 2006), ki je ugotovilo, da je razporeditvena odločba tožene stranke postala dokončna in tudi pravnomočna. Sodišči prve in druge stopnje naj tudi ne bi upoštevali, da je bila tožba glede vmesnega ugotovitvenega zahtevka za presojo zakonitosti odločbe o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 že pravnomočno zavržena zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe, zaradi česar naj bi prišlo tudi do bistvene kršitve določb postopka iz 12. oz. podrejeno 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oz. podrejeno 1. odstavka 339. člena ZPP. Podredno je tožena stranka navajala, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili pravila ZPP o vročanju in nepopolno ugotovili dejansko stanje, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče M. R., po mnenju tožene stranke zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 229. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke sta sodišči prve in druge stopnje tudi napačno ugotovili, da predstavlja ravnanje tožene stranke v zvezi z opustitvijo pridobitve mnenja sindikata in poziva tožniku na zagovor v ugovornem postopku, absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da revizijsko sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno oz. da jo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. čl. ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le pravnomočna sodba sodišča druge stopnje (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

V zvezi z revizijskimi navedbami, da je odločba o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 postala dokončna in tudi pravnomočna, kar naj bi ugotovilo že revizijsko sodišče v tej zadevi s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 267/2005 z dne 23. 5. 2006, ter da naj sodišči prve in druge stopnje ne bi upoštevali, da je bila tožba glede vmesnega ugotovitvenega zahtevka za presojo zakonitosti odločbe o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 že pravnomočno zavržena zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe, je potrebno najprej poudariti, da o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe o razporeditvi z dne 12. 2. 2002, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, še ni bilo pravnomočno razsojeno, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v nobenem primeru ne bi mogla biti podana.

Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Najprej velja poudariti, da vezanosti revizijskega sodišča na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ni mogoče razlagati na način kot izhaja iz revizije. V primeru, da sta sodišči prve in druge stopnje v novem sojenju na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka dejansko stanje ugotovili drugače kot v prejšnjem sojenju, je na tako spremenjene dejanske ugotovitve vezano tudi revizijsko sodišče. Ker je bilo v obravnavanem primeru revizijsko sodišče v prejšnjem sojenju vezano na drugačno dejansko podlago kot je bila ugotovljena v kasnejšem postopku, bi lahko bile tudi kasnejše ugotovitve revizijskega sodišča v primerjavi s prejšnjimi drugačne, pa to samo po sebi še ne bi nujno predstavljalo niti bistvenih kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Poleg tega pa ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da odločba o razporeditvi v tem časovnem obdobju tožniku še ni bila vročena in zato zanj še ni mogla učinkovati, sploh ne nasprotuje ugotovitvi revizijskega sodišča v sodbi z dne 23. 5. 2006, da je predmetna odločba o razporeditvi postala dokončna oz. pravnomočna. Tudi iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je predmetna odločba postala dokončna in sicer dne 20. 3. 2002, medtem ko pa se z vprašanjem pravnomočnosti glede na to, da za rešitev predmetne zadeve ni odločilno, sodišči prve in druge stopnje sploh nista ukvarjali.

V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče M. R., pa revizijsko sodišče ugotavlja, da po vsebini ne gre za uveljavljanje absolutno bistvenih kršitev po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to skuša prikazati revizija. Opustitev izvedbe predlaganih dokazov bi namreč lahko predstavljala kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, zaradi katerih pa se glede na določbo 2. odstavka 370. člena ZPP revizija lahko vloži le v primeru, ko je do kršitev prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker tožena stranka očitane kršitve ni uveljavljala že v pritožbi, iz tega razloga tudi ne more vložiti revizije.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožena stranka tožniku očita neupravičen izostanek z dela od 9. 4. 2002 dalje, zato sta sodišči prve in druge stopnje zakonitost sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja pravilno presojali na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nasl.). V skladu s to določbo delavcu, ki je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti z dela. Glede na navedeno pravno podlago sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili tudi vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoče presojati (ne)upravičenost ugotovljene tožnikove odsotnosti.

Na podlagi odločbe tožene stranke št. ZKD-MP-112/02 z dne 12. 2. 2002 je bil tožnik od dne 1. 3. 2002 dalje razporejen na delovno mesto svetovalec II pod. zap. št. 174 v sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za zunanje zadeve. Pred tem pa je bilo glede na začasno odredbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 72/2002 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 21/2002 z dne 26. 2. 2002, s katero je bila zadržana izvršitev odločbe tožene stranke z dne 20. 11. 2001 o razporeditvi tožnika v notranjo službo Ministrstva za zunanje zadeve s 1. 3. 2002, njegovo delovno mesto v prostorih Veleposlaništva Republike Slovenije v Zagrebu. Za čas trajanja sodnega spora (II Pd 72/2002) je bila tako zadržana izvršitev prejšnje razporeditve (odločba z dne 20. 11. 2001), ni pa začasna odredba izključila možnosti, da tožena stranka sprejme novo, drugo odločbo o razporeditvi, kar je ta z odločbo z dne 12. 2. 2002 tudi storila.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je tožnik zoper odločbo o razporeditvi z dne 12. 2. 2002, ki je bila tožniku pravilno vročena dne 1. 3. 2002, vložil ugovor, katerega je tožena stranka z odločbo z dne 20. 3. 2002 kot neutemeljenega zavrnila. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, stališče revizije, da je predmetna odločba o razporeditvi postala dokončna že z iztekom roka za vložitev ugovora, to je dne 17. 3. 2002, ni pravilno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje tožnikov ugovor zoper vročanje predmetne odločbe o razporeditvi pravilno šteli za ugovor zoper odločbo. Tudi pri ugovorih izključno procesne narave, ki torej izpodbijanega akta ne grajajo po vsebini, pač pa se omejujejo le na postopkovne kršitve, gre po naravi stvari za ugovore zoper pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta. Ali je tožnik ugovarjal kršenju postopkovnih pravil (npr. kršitev zakonskih določb, ki urejajo vročanje) ali pa vsebinskim razlogom izpodbijane odločbe, ni bistveno, pomembna je le ugotovitev, da je z vložitvijo predmetnega ugovora, preprečil, da bi odločba o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 postala dokončna že s samim iztekom roka za vložitev ugovora. Ker je tudi tožena stranka o tožnikovem ugovoru odločila tako, da ga je zavrnila, je odločba o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 lahko postala dokončna šele s sprejemom odločbe organa druge stopnje, s katero je bil tožnikov ugovor kot neutemeljen zavrnjen, torej dne 20. 3. 2002. Pri tem je potrebno upoštevati, da je eden izmed elementov dokončnosti tudi vezanost strank, na katere se nanaša, v konkretnem primeru torej delavca in delodajalca, na dokončno odločitev. Ugotovitev za rešitev predmetne zadeve sicer pomembnega dejstva, da je torej odločba o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 postala dokončna dne 20. 3. 2002, zato za odločitev v predmetni zadevi ne zadošča. Presoja o tem, ali je bil tožnik v časovnem obdobju, ko se mu očita neupravičen izostanek z dela, sploh dolžan prihajati na delo v prostore delodajalca v Ljubljani, je namreč odvisna od vprašanja, ali je predmetna, sicer dokončna, odločba o razporeditvi v tem času nasproti njemu tudi že učinkovala.

Iz določbe 1. odstavka 106. člena ZDR90 izhaja, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, vendar pri tem ostaja odprto vprašanje, kdaj za delavca pravne posledice dokončnosti sploh lahko nastopijo. Ker ZDR90 tega ne ureja, je potrebno uporabiti napotitveno normo 103. člena ZDR90, ki določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Na podlagi določbe 1. odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.) so to določbe ZPP.

Na podlagi določbe 2. odstavka 320. člena ZPP ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena. Glede na smiselno uporabo te določbe pa lahko tudi za delavca pravni učinki dokončne odločbe nastopijo šele z dnem, ko mu je pisni odpravek odločbe vročen. Takšno stališče glede nastanka pravnih posledic dokončne odločbe je revizijsko sodišče zavzelo že tudi npr. v zadevi z opr. št. VIII Ips 79/2003. Odločba o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 je torej postala dokončna že s samim sprejemom odločbe organa druge stopnje, s katero je bil tožnikov ugovor kot neutemeljen zavrnjen, torej dne 20. 3. 2002. Ne glede na to pa so lahko pravni učinki razporeditve za tožnika nastali šele z dnem, ko mu je bil pisni odpravek odločbe z dne 20. 3. 2002 tudi vročen. Za rešitev predmetne zadeve je moralo tako sodišče razčistiti tudi vprašanje, ali se je imel tožnik pred oz. v časovnem obdobju, v katerem se mu očita neupravičena odsotnost z dela, sploh možnost z njo seznaniti.

V skladu z že omenjeno napotitveno normo 103. členu ZDR90, na podlagi katere se v postopku varstva pravic delavcev pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij, bi morala tožena stranka v zvezi z načinom vročanja pisnega odpravka predmetne odločbe tožniku uporabiti določbe ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da:– tožnik na naslovu, na katerem je imel prijavljeno stalno prebivališče (Cesta IX. K. 66 v S.), v spornem času ni bival (živel), – je tožnik vsaj še v času (neuspešnega) vročanja prvostopne razporeditvene odločbe dejansko bival v Zagrebu (na naslovu H. 43, očitno z družino), – je tožnik dnevno prihajal na Veleposlaništvo RS v Zagrebu, kjer mu je bila vročena prvostopna razporeditvena odločba.

ZPP v 2. odstavku 139. člena določa, da se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu naslovnika. Zakon ne govori o stanovanju stalnega prebivališča, zato je to določbo mogoče razumeti le kot stanovanje, v katerem naslovnik dejansko biva (živi). Zakon tudi dopušča vročanje bodisi v stanovanju ali na delovnem mestu naslovnika. Za delavce, ki so v delovnem razmerju in dnevno prihajajo na delo, bo zato pravilo, da se jim odločbe o njihovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (osebno) vročajo na delovnem mestu, šele podrejeno pa v stanovanju – torej po pošti.

Tožena stranka je izbrala način vročanja na naslovu, na katerem bi lahko pričakovala, da osebna vročitev ne bo mogoča. Ker ji je bilo znano, da tožnik na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča ne stanuje, tudi nadomestna vročitev po 140. členu ZPP ni bila mogoča. Taka možnost vročanja namreč temelji (in v tem je njena legitimnost) na realni domnevi, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročeno pošiljko (tako dr. Aleš Galič v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 572).

Revizijsko sodišče glede na navedeno soglaša z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da vročitev pisnega odpravka odločbe tožene stranke z dne 20. 3. 2002 na naslovu tožnikovega stalnega prebivališča dne 8. 4. 2002 ni bila opravljena zakonito. Pisni odpravek odločbe o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 pred oz. v časovnim obdobjem, v katerem se tožniku očita neupravičena odsotnost z dela, tožniku ni bil (pravilno) vročen, kar pomeni, da predmetna odločba v spornem obdobju nasproti njemu ni mogla učinkovati in zato ni bil dolžan prihajati na delo v prostore delodajalca v Ljubljani. Ker sta izpodbijana sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja nezakonita že iz tega razloga, revizijske navedbe o zakonitosti postopka odločanja tožene stranke o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja na odločitev ne morejo vplivati in jih zato revizijsko sodišče niti ni obravnavalo niti do njih ni zavzelo stališča. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.