Jedro

V tožbi, s katero se izpodbija posamični akt ali dejanje zaradi posega v ustavne pravice, je treba navesti ta akt oziroma dejanje. Zgolj sklicevanje na kršitve, do katerih naj bi prihajalo pri vodenju denacionalizacijskih postopkov, ni dovolj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1394/98-5 z dne 13.1.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožničino tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. V obrazložitvi sklepa sodišče navaja, da je tožba nepopolna, ker ne vsebuje vseh podatkov iz 3. odstavka 28. člena ZUS. Iz tožbe ni razvidno, s katerim dejanjem oziroma aktom naj bi tožena stranka kršila njene ustavne pravice, to pa ne izhaja niti iz dopisa, s katerim je tožnica tožbo na poziv sodišča dopolnila. Iz vsebine tožbe kot tudi iz tožbenega zahtevka bi bilo sicer mogoče sklepati, da tožnica napada sklep tožene stranke, s katerim ji ni bila priznana lastnost stranke v postopku denacionalizacije, vendar tožnica tega sklepa ni predložila. Ker sodišče takšne tožbe ni moglo obravnavati, jo je na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Med drugim navaja, da je z izpodbijanim sklepom kršena njena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Pri tem se sklicuje na 157. člen Ustave RS, ki zagotavlja neposredno sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic. Navaja, da so ji bile v postopku denacionalizacije kršene v tožbi navedene človekove pravice, posledic teh kršitev pa bodo deležni tudi ostali člani družine. Navedena določba ustave omogoča sodno varstvo v upravnem sporu, ne glede na dokončnost akta, s katerim je bilo poseženo v ustavne pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter po opravljeni glavni obravnavi samo ugotovi, odpravi in prepove sporni poseg v ustavne pravice, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 28. člena ZUS je treba tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt in predlaga njegova odprava zaradi posega v ustavne pravice (tožba po 3. odstavku 1. člena ZUS), navesti akt, ki se izpodbija, in ga priložiti tožbi ter obrazložiti, zakaj se toži. Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje, je treba v tožbi med drugim navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila ter dokaze o tem. Taka tožba se lahko vloži le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Toda če gre za akt ali dejanje v upravnem postopku, je zagotovljeno sodno varstvo že po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS, zoper dokončni upravni akt. V obravnavanem primeru pa v tožbi ni bilo niti navedeno, s katerim aktom ali dejanjem naj bi tožena stranka posegla v tožničine zatrjevane ustavne pravice. Na te pomanjkljivosti je sodišče prve stopnje tožnico opozorilo in jo pozvalo, da jih v določenem roku odpravi. Ker jih s splošnim sklicevanjem na kršitve, do katerih naj bi prihajalo pri vodenju denacionalizacijskih postopkov, ni odpravila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj take tožbe ni moglo obravnavati.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.