Jedro

Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe, vendar načeloma sodišče ni dolžno obdolženca seznaniti z možnostjo drugačne pravne presoje dejanja, kot izhaja iz obtožbe.

Izrek

Zahteva obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo M.P. pod točko I oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ in odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka. Pod točko II je sodišče M.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ in izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo tri leta. Obsojeni je dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeno zavrnilo obsojenčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati 500 EUR povprečnine.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve načela poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred prvostopnim sodiščem oziroma izpodbijano prvostopno sodbo spremeni tako, da ga oprosti predmetne zasebne tožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odgovoril vrhovni državni tožilec H.J., ki predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo obsojenca zavrne, ker niso podane v njej uveljavljane kršitve. Sodišče je pri odločitvi ostalo v okvirih dejstvene podlage obtožbe in tako objektivna identiteta med sodbo in obtožbo ni bila prekoračena. Sprememba pravne opredelitve ni bila storjena v škodo obsojenca, saj kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ni hujše kot kaznivo dejanje razžalitve. Poleg tega je sodišče iz opisa dejanja izpustilo del očitkov iz zasebne tožbe. Sprememba pravne opredelitve tudi ni vplivala na pravico obdolženca do obrambe, saj je obdolženec med postopkom uveljavljal dokaz resnice, in je sodišče že med postopkom ravnanje obdolženega presojalo po 171. členu KZ. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge in okoliščine, na podlagi katerih je zavzelo stališče o obstoju obdolženčevega naklepa, zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni podana niti uveljavljana bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

4. Pisni odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču očita, da je s spremembo pravne opredelitve dejanja iz razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ v kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ kršilo njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave ter načelo poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Prav tako naj bi s takšnim ravnanjem prekoračilo obtožbo in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker obdolženec med postopkom naj ne bi vedel, da se lahko v zasebni tožbi očitano kaznivo dejanje pravno opredeli tudi po členu 171 KZ, in ne le po členu 169 KZ, mu v postopku ni bilo omogočeno predlaganje in izvajanje dokazov, s katerimi bi dokazal resničnost izrečenih trditev oziroma to, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je trdil. Tisti, ki je obtožen kaznivega dejanja razžalitve, namreč nima pravice uveljavljati „dokaza resničnosti.“

6. Prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP) je podana, kadar med obtožbo in sodbo zato, ker je sodišče samo spremenilo opis dejanja, ni več objektivne identitete. Sodba se namreč sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). V opis dejanskega stanja lahko sodišče poseže le tako, da poseg ni v škodo obdolžencu. V predmetni zadevi je sodišče iz opisa dejanja v zasebni tožbi izpustilo vrsto očitkov in svojo odločitev obrazložilo na 5. strani sodbe. S tem je sodišče ravnalo kvečjemu v korist, nikakor pa ne v škodo obdolženca.

7. Sodišče glede pravne presoje kaznivega dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP), kar pomeni, da lahko v obtožnici obseženo dejanje pravno opredeli drugače kot zasebni tožilec. V konkretnem primeru pri pravni opredelitvi dejanja sodišče glede na opredelitev dejanja v zasebni tožbi ni ravnalo obdolžencu v škodo, saj je tako za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ kot za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ predpisana denarna kazen ali zapor do treh mesecev.

8. Taka sprememba pravne opredelitve je bila v konkretnem kazenskem postopku dopustna tudi z vidika pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, in ob spoštovanju načela poštenosti sojenja. V četrtem odstavku 171. člena KZ je določeno, da se ne kaznuje za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve storilec, ki dokaže resničnost svoje trditve. Vsakdo lahko torej govori resnico, ne da bi za to kazensko odgovarjal. Protipravnost bo prav tako izključena v primeru, ko bo storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Dokazno breme leži na obdolžencu, pri čemer je tudi sodišče zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z njegovimi ugovori, da gre za resnično trditev (sodba Vrhovnega sodišča z dne 8.3.2007, opr. št. I Ips 399/2005). V petem odstavku 171. člena KZ je za dokaz resničnosti očitka storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja predpisan formalni dokaz – pravnomočna sodna odločba. Z drugimi dokazi sme storilec dokazovati resničnost tega očitka le tedaj, ko pregon ali sojenje nista mogoča ali dovoljena. Storilec pa lahko tudi z drugimi dokazi izkaže, da je imel utemeljen razlog verjeti, da je oškodovanec storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, če je trditev izrazil v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene koriti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi (šesti odstavek 171. člena v zvezi s tretjim odstavkom 169. člena KZ).

9. Kot pravilno navaja vložnik, oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ni upravičena le do obveščenosti o materialnih dejstvih, na katerih temelji obtožba, ampak tudi do obveščenosti o pravni kvalifikaciji teh dejstev (npr. sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 24.10.1996, De Salvator Torres v. Španija). Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe. Vendar iz sodne prakse ESČP niti iz določb Zakona o kazenskem postopku ne izhaja načelna dolžnost sodišča, da obdolženca seznani z možnostjo drugačne pravne presoje dejanja kot izhaja iz obtožbe.

10. V konkretnem kazenskem postopku je glede na zgoraj opisane razloge, iz katerih se obdolženec ne kaznuje za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, bilo pomembno, da se je obsojenec zavedal, v katerih primerih se lahko reši odgovornosti oziroma kaj mora za to dokazati, kakor tudi tega, da je dokazno breme na njem. Iz kazenskega spisa in pravnomočne sodbe je razvidno, da se je obsojenec že med postopkom na prvi stopnji dovolj dobro zavedal vseh možnosti, kljub temu, da o tem ni bil izrecno opozorjen s strani sodišča. Povsem v nasprotju s podatki spisa je namreč trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec v konkretnem kazenskem postopku ni imel pravice dokazovati resničnosti svojih trditev oziroma dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je trdil o oškodovancu. Glede na to, da je obsojenec v zagovoru in ves čas postopka predlagal dokaze, s katerimi je poskušal dokazati prav to, ni mogoče sklepati, da med postopkom na prvi stopnji ni vedel za možnost takšne obrambe. V zagovoru je navajal, da je res, kar je takrat povedal na sodišču. Sodišče je tekom dokaznega postopka izvedlo več dokazov v smeri ugotavljanja resničnosti v zasebni tožbi navedenih trditev, obsojenec pa je v postopku predlagal tudi dokaze, s katerimi je poskušal dokazati, da je utemeljeno verjel v resničnost tega, kar je trdil. Za izvedene dokaze je sodišče presodilo, da ne dokazujejo resničnosti trditev, niti tega, da je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev. Sodišče prve stopnje je nekatere od predlaganih dokazov zavrnilo, ker je ocenilo, da niso relevantni, svojo odločitev pa je podrobneje obrazložilo v sodbi. Zahteva ne trdi, da je sodišče kakšen dokazni predlog obrambe zavrnilo brez obrazložitve, ali da o kakšnem dokaznem predlogu sploh ni odločilo. Zgolj obsojenčevo nestrinjanje z odločitvijo sodišča pa ne predstavlja uveljavljane kršitve pravice do obrambe. V zahtevi obsojenec tudi ne opredeli, s katerimi dokazi bi dokazoval resničnost trditev oziroma utemeljen razlog verjeti v resničnost, če bi ga sodišče izrecno opozorilo na možnost drugačne pravne opredelitve očitanega dejanja. Glede na tako pavšalno uveljavljano kršitev pravic obrambe, ki je ob tem še protispisna, lahko Vrhovno sodišče ugotovi le, da je obsojenec imel možnost v postopku na prvi stopnji dokazati resničnost svojih trditev oziroma utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev. To možnost je tudi izkoristil, vendar z dokazom ni uspel, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze drugače ocenilo (strani 6 do 10 sodbe).

11. Neutemeljen je tudi očitek v zahtevi, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo na obsojenčev direktni naklep, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je na straneh 7 in 10 navedlo okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da se je obdolženi zavedal, da o zasebnem tožilcu trdi nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, pa se je za dejanje vseeno odločil, ker je hotel zasebnega tožilca očrniti.

12. Ker niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).