Jedro

Tožeča stranka ni izkazala, da bi katerikoli zakon določal kot ničnostni razlog nepravilno izdano pozitivno ugotovitveno odločbo o državljanstvu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Murska Sobota predlog Občine A., da se odločba Sekretariata za notranje zadeve Občina Murska Sobota št. 201-485/93-7 z dne 28. 9. 1994 izreče za nično, zavrnila. V postopku, ki se je začel na tožničino prošnjo za izrek ničnosti odločbe, je Upravna enota Murska Sobota ugotovila, da je bilo z odločbo takratnega Sekretariata za notranje zadeve Občine Murska Sobota št. 201-485/93-7 z dne 28. 9. 1994 ugotovljeno, da se je B. B., roj. ... v Budimpešti, nazadnje bivajoča v ..., štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ od 28. 8. 1945 do 28. 7. 1977, ko je umrla, ter da je podatek o državljanstvu potrebno vpisati v rojstno matično knjigo matičnega območja ... Glede na to, da predlagatelj uveljavlja ničnosti razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), bi morala biti nepravilnost, na katero se sklicuje predlagatelj, izrecno določena v zakonu in že vnaprej opredeljena kot razlog za ničnost. Predlagatelj pa kot razlog uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma nepravilno uporabljen zakon, saj naj bi imela B. B. od leta 1949 madžarsko državljanstvo, od 22. 9. 1949 vse do smrti pa državljanstvo Republike Avstrije, zato je bila odločba iz leta 1994 nepravilno izdana. Na podlagi 36. člena Zakona o državljanstvu in 8. člena Zakona o državljanstvu FLRJ je bil pogoj za pridobitev tudi odpustitev iz dotedanjega državljanstva, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Ker Zakon o državljanstvu FLRJ ničnostnega razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ne vsebuje, je upravni organ ocenil, da niso podani razlogi za ničnost odločbe iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

2. Tožeča stranka je zoper zgoraj navedeno odločbo organa prve stopnje vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 213-2663/2018/3 (1323-03) z dne 18. 3. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeni organ je kot pravilne povzel zaključke organa prve stopnje iz izpodbijane prvostopne odločbe in še dodal, da predlagatelj v ničemer ni pojasnil, kateri predpis določa, da so navedbe, ki jih opredeljuje kot nepravilnosti, takšne narave, da je zaradi njih odločba Občine Murska Sobota št. 201-485/93-7 z dne 28. 9. 1994 nična. Institut ničnosti ni namenjen sanaciji pomanjkljivosti odločbe, ki bi jo lahko stranka dosegla z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila, temveč nasprotno: ker institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov.

3. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi relativnih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Navaja, da je ZDen-B v 23. členu določil izredno pravno sredstvo, posebno obnovo postopka, ki je ne glede na roke in razloge, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, omogočala začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni bilo več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po ZUP/86, v roku 6 mesecev po uveljavitvi ZDen-B, med drugim tudi v primeru, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka prvega odstavka 23. člena ZDen-B). Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je zakonodajalec menil, da so posebni obnovitveni razlogi potrebni zato, ker so bile v nekaterih denacionalizacijskih postopkih zakrivljene take kršitve materialnega zakona, ki imajo za posledico oškodovanje družbenega premoženja. Odpravo takih nepravilnih odločb narekuje nujna javna potreba, saj bi dokončna uveljavitev odločb, ki vsebujejo grobe nezakonitosti, pomenila prevlado zasebnih interesov nad javnim. Ta določba je bila vnešena za primere, kadar gre za pravnomočno končan denacionalizacijski postopek, vendar v predmetni zadevi ne gre za takšno situacijo, saj gre za tekoči denacionalizacijski postopek, zaradi česar uporaba zgoraj citiranega določila ne pride v poštev. Edino primerno sredstvo je tako predlog za izrek ničnosti. Z vidika načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) bi navedena dva položaja bilo treba obravnavati enako in ustavno skladno. Razlaga izpodbijane odločbe, češ da v konkretnem primeru ne gre za nepravilnost, ki bi bila določena v zakonu in že vnaprej opredeljena kot razlog za ničnost, tako ni sprejemljiva z vidika pravice do enakosti iz drugega odstavka 14. člena URS. Ni namreč nikakršnega razumnega razloga, izhajajočega iz narave stvari, ki bi v primeru pravnomočno zaključenih denacionalizacijskih postopkov dopuščal odpravo materialno nezakonite odločbe, slednjega pa ne bi dopuščal za primer tekočega denacionalizacijskega postopka. Stališče izpodbijane odločbe je tako arbitrarno.

4. Tožeča stranka nadalje navaja, da izpodbijana odločba tudi v celoti neobrazložena. Zgolj pavšalna navedba, da nepravilnost, na katero se sklicuje tožeča stranka ni določena v zakonu in tam opredeljena kot razlog za ničnost po presoji tožeče stranke ne dosega standarda dolžne obrazložitve. Zato gre za poseg v 22. člen URS in 23. člen URS. Sodišče zato naj v konkretnem primeru prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen URS), saj je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru protiustavna. V nasprotnem primeru mora najti ustavno skladno razlago zakonske norme.

5. Tožeča stranka v tožbi podaja še razlago Zakona o državljanstvu FLRJ, pri čemer izhaja iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki je določal, da so bili upravičenci do vrnitve premoženja tiste osebe, ki so imele ob podržavljanju status jugoslovanskega državljanstva in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Odgovor na vprašanje, kdo je bil jugoslovanski državljan pa je razviden iz Zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ št. 64/45 – v nadaljevanju ZD), ki je pričel veljati 28. 8. 1945 in je v prvem odstavku 35. člena določal, da se z dnem uveljavitve tega zakona smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne (28. 8. 1945) jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Na podlagi določbe 36. člena ni mogoče zatrjevati, da so vse osebe, ki so imele domovinsko pristojnost v občinah kraljevine Jugoslavije, avtomatično postale državljani DFJ, saj je zakon za pridobitev državljanstva zahteval dva pogoja. Drugi – negativni pogoj je določal, da se osebe ne izselijo oziroma ne optirajo v prejšnje državljanstvo (sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 292/2012 z dne 17. 4. 2013). Prav tako je Zakon o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu DFJ z dne 23. 8. 1945 potrdil in noveliral ZD na podlagi tretjega odstavka 136. člena Ustave FLRJ in mu določil tudi novo ime Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Ta zakon je v prvem odstavku 35. člena določil, da veljajo za državljane FLRJ osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. ZDrž ni predvidel izdaje ugotovitvenih odločb o tem, katere osebe so na podlagi določb pridobile jugoslovansko državljanstvo. Na podlagi tega zakona je bil izdan Pravilnik za izvajanje ZDrž (Uradni list FLRJ št. 98/46), s katerim je bilo določeno, da se državljanske knjige ustanovijo najpozneje do 31. 12. 1947, po določbi 12. člena tega Pravilnika pa so se vsi vpisi v državljansko knjigo opravili po uradni dolžnosti, prvi vpis pa se je napravil na podlagi priglasitve stalnih prebivalcev z območja ljudskega odbora, za katero se je vodila državljanska knjiga na podlagi dotedanjih knjig domovincev in drugih dokazov. To pa pomeni, da se za osebe, ki se niso priglasile za vpis v državljansko knjigo, ni ugotavljalo, ali so pridobile jugoslovansko državljanstvo, če le-te niso same zahtevale izdaje ugotovitvenih odločb. Pridobitev državljanstva po določbah 36. in 35. člena ZDrž je učinkovala ex lege pri čemer se je vpis v državljansko knjigo izvajal šele v letu 1947 po vzpostavitvi državljanskih knjig, in se je opravil šele po izvedenem ugotovitvenem postopku ter je bil le odraz tega, ali bo državljanstvo pridobljeno ali ne. V konkretnem primeru je bila izpodbijana ugotovitvena odločba izdana na podlagi prvega odstavka 35. člena v zvezi s 37. členom ZDrž. Iz obveznega tolmačenja prvega odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ z dne 1. 7. 1946 pa izhaja, da je smisel prvega odstavka 37. člena, da se za državljane FLRJ ugotovi državljanstvo ljudske republike z dne 28. 8. 1945 po kraju, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost. Iz navedenega torej sledi, da je občinska pripadnost na dan 6. 4. 1941 relevantna le v smislu ugotavljanja državljanstva ljudske republike za državljane FLRJ. Na noben način pa okoliščina domovinske pripadnosti ni relevantna za ugotavljanje državljanstva FLRJ.

6. Dodatno tožeča stranka še navaja, da ugotovitvena odločba ugotavlja državljanstvo B. B. od 28. 8. 1945 dalje, iz česar sledi, da že sama ugotovitvena odločba potrjuje, da B. B. dne 6. 2. 1945 ni imela statusa jugoslovanskega državljanstva. Pogoji za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu pa v konkretnem primeru niso podani tudi iz razloga, ker iz potrdila avstrijskega zunanjega ministrstva izhaja, da je imela B. B. do leta 1949 madžarsko državljanstvo, od 22. 9. 1949 pa vse do smrti državljanstvo Avstrije. Enako izhaja tudi iz uradnega potrdila Zveznega ministrstva za finance iz Dunaja z dne 15. 10. 2003. Potrdilo o pripadnosti št. 8/1994-14, na katerem temelji izpodbijana ugotovitvena odločba, pa bi bilo lahko podlaga za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu FLRJ na podlagi določila 36. člena ZDrž. ZDrž pa v 8. členu izrecno določa, da je eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva FLRJ tudi odpustitev iz dotedanjega državljanstva, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano, zato pogoji za pridobitev državljanstva FLRJ v konkretnem primeru niso izkazani in gre torej za tako nepravilnost izpodbijane odločbe, ki utemeljuje njeno ničnost na podlagi 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Neutemeljeni so tožbeni očitki, da izpodbijana odločba ni obrazložena. Tožena stranka je tako v prvostopni odločbi jasno in konkretno pojasnila svojo odločitev, da je ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan, ko je določena nepravilnost izrecno navedena kot razlog za ničnost v posebnem predpisu, in da v obravnavani zadevi tožeča stranka tega ni izkazala, saj Zakon o državljanstvu FLRJ ničnostnega razloga ne vsebuje, da pa nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava ne predstavljata ničnostnega razloga. Te razloge je povzel še drugostopni organ v pritožbeni odločbi, ki je dodatno navedel, da institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, zato je treba ničnostne razloge uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov. Če določenega razloga ni navedenega kot ničnostni razlog v posebnem predpisu, ni več kaj dodati, kot to, kar je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

9. V obravnavani zadevi je predmet spora odločba tožene stranke, ki je zavrnila predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe, s katero je takratni Sekretariat za notranje zadeve Občina Murska Sobota št. 201-485/93-7 z dne 28. 9. 1994 B. B., rojeno v Budimpešti, nazadnje stanujoče v ..., štel za državljanko LR Slovenije in FLRJ od 28. 8. 1945 do 28. 7. 1977. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka predlog za izrek ničnosti navedene odločbe vložila med denacionalizacijskim postopkom, ki še ni zaključen.

10. Ničnost je izredno pravno sredstvo, ki lahko najintenzivneje poseže v odločbo, katera je že dokončna, pravnomočna ali celo že izvršena. Če je podan ničnostni razlog, taka odločba dejansko ne more postati dokončna in pravnomočna, ker vsebuje tako napako, ki je z nobenim pravnim sredstvom niti s potekom določenega časa ni mogoče popraviti. Razlogi za ničnost so najhujše kršitve, ki jih pravni red ne more tolerirati ne glede na dokončnost in pravnomočnost odločbe, ki se izreče za nično.1 To pa ne pomeni, da je institut ničnosti namenjen sanaciji pomanjkljivosti odločbe, ki bi jo lahko stranka dosegla z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila, temveč nasprotno: ker institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov, ki so v 279. členu ZUP taksativno našteti.2 Tako morebitnega napačno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačno uporabljenega materialnega prava, kar bi se lahko izpodbijalo z drugimi pravnimi sredstvi, ni mogoče uveljavljati v postopku za izrek ničnosti odločbe.3

11. V postopku za izrek ničnosti se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj.4 Tožeča stranka je ničnostni razlog v obravnavani zadevi utemeljevala na 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tako mora biti nepravilnost, ki je razlog za ničnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, že v naprej v zakonu opredeljena kot taka.5 Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, niti v tožbi ni navedla, da bi bil razlog, ki ga uveljavlja (da je bila izdana nepravilna pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu), naveden kot ničnostni razlog v kakšnem posebnem predpisu. Takšnega razloga, tudi ni našlo sodišče. 12. Je pa tožeča stranka v tožbi smiselno zatrjevala kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Svoj položaj je tožeča stranka primerjala s položajem iz 4. točke prvega odstavka 23. člena ZDen-B, ki je omogočil izredno obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka iz razloga, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Po stališču tožeče stranke te določbe sicer ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, ker v obravnavani zadevi denacionalizacijski postopek še ni končan. Vendar bi bilo treba z vidika načela enakosti pred zakonom iz 14. člena URS položaj v obravnavani zadevi, ko je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu med odprtim denacionalizacijskim postopkom, v kateri so takšne nepravilnosti, ki kažejo na njeno ničnost, obravnavati enako, saj je predlog za izrek ničnosti tudi edino pravno sredstvo za njeno odpravo.

13. Glede na gornja zatrjevanja tožeče stranke, je bilo v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali določba 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP v situaciji, kot je podana v konkretnem primeru, ko se ničnost uveljavlja zaradi nepravilno izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu v postopku denacionalizacije, ki še ni zaključen, posega v pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS. Slednji določa, da so vsi pred zakonom enaki, pri čemer gre za to, da je enako treba obravnavati vse tiste subjekte in/ali pravne ter dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni; in obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte in/ali pravne ter dejanske stanove, ki so v bistvenem različni, saj različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti.6

14. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 65/98 z dne 25. 9. 1998, je začel veljati dne 3. 10. 1998. Slednji je v 23. členu, in sicer v 4. točki prvega odstavka določil, da je ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, v roku 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona, _če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu_. Navedena določba je določila izredno obnovo postopka denacionalizacije, vendar le 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona. Tako so upravičenci, ki so menili, da je bila pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu nepravilno izdana, lahko začeli z obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka, vendar zgolj, če so predlog za takšno obnovo vložili v roku 6 mesecev od dne 3. 10. 1998, torej do 3. 4. 1999. Kasneje začeta obnova pravnomočnega postopka denacionalizacije zaradi nepravilno izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu ni več mogoča. ZDen-B tako ni določil, da je izredna obnova pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkov iz navedenega razloga možna neomejeno po uveljavitvi ZDen-B, pač pa zgolj 6 mesecev.

15. Obravnavani spor, v katerem gre za situacijo, ko tožeča stranka uveljavlja ničnost pozitivne odločbe o ugotovitvi državljanstva, ni primerljiva s položajem izredne obnove postopka po 23. členu ZDen-B, za kar se zavzema tožeča stranka. Izredna obnova pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkov zaradi nepravilno izdanih pozitivnih ugotovitvenih odločb o državljanstvu po 23. členu ZDen-B ni veljala neomejeno, pač pa zgolj 6 mesecev po uveljavitvi zakona, to je do 3. 4. 1999 in tudi danes ne velja več. Takšno zakonsko ureditev tudi sicer narekuje načelo pravne varnosti in vezanosti na pravnomočne odločbe, izdane tudi v upravnih postopkih, saj stranke ne smejo biti v negotovem položaju časovno neomejeno po pravnomočnosti odločbe. Ker ureditev izredne obnove pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkov v času izdaje izpodbijane odločbe sploh ni več veljala (ni veljala že od aprila 1999), pravnega položaja tožnice ni mogoče primerjati s položajem iz 23. člena ZDen-B. Razen tega pa 23. člen ZDen-B ne govori o obnovi postopkov, v katerih se izdajajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu, pač pa o možnosti izredne obnove pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkov.

16. Tožena stranka je tako pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob uporabi določbe 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ugotovila, da tožeča stranka ni izkazala, da katerikoli zakon določa kot ničnostni razlog nepravilno izdano pozitivno ugotovitveno odločbo o državljanstvu. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava, češ da takratni sekretariat ni uporabil pravilnih določb zakona, in da nekatera dokazila kažejo na to, da B. B. državljanstva LR Slovenije in FLRJ dne 28. 8. 1945 sploh ni mogla pridobiti, kar zatrjuje tožeča stranka, pa ne more predstavljati ničnostnega razloga po katerikoli točki prvega odstavka 279. člena ZUP, sploh pa ne po 6. točki, ki jo je treba restriktivno razlagati. Ker sodišče tudi ni ugotovilo nobene uradno upoštevne kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

17. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje (da nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu ni navedena kot ničnostni razlog v nobene predpisu, in da je tožnica vložila vlogo za izrek ničnosti med denacionalizacijskim postopkom) med strankama ni bilo sporno. Sporna je bila le razlaga materialnega prava.7 1 Tako J. Čebulj, N. Hudej, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Knez, P. Kovač, r. Pirnat, J. Podlipnik, M. Remic, T. Sever, R. Sitar in B. Žuber: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, komentar k 179. členu, str. 740 in 741. 2 Tako sodbi VSRS X Ips 391/2012 z dne 19. 9. 2013 in X Ips 276/2007 z dne 24. 3. 2010 ter sodbi UPRS I U 1739/2016 z dne 18. 1. 2018 in I U 51/2010 z dne 2. 9. 2010. 3 Tako sodbi UPRS II U 451/2014 z dne 4. 2. 2015 in U 1188/2001 z dne 13. 2. 2003 in sodba VSRS X Ips 276/2007 z dne 24. 3. 2010. 4 Tako sodba U 1188/2001 z dne 13. 2. 2003. 5 Tako sodbe UPRS III U 397/2012 z dne 9. 7. 2013, U 1719/2002 z dne 3. 11. 2003 in U 1188/2001 z dne 13. 2. 2003. Kot primer iz Čebulj et al. v Komentarju Zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, komentar k 179. členu, str. 743 navaja primer iz do uveljavitve ZVO-1B veljavne določbe 63. člena ZVO-1, ki je določala, da je dovoljenje za poseg v prostor, ki je bilo izdano brez okoljevarstvenega soglasja, kadar ej to obvezno, nično. 6 Tako Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, II. del, komentar k 14. členu, tč. 21. in 22., str. 116-117. 7 Tako sodba VSRS opr. št. X Ips 114/2020 z dne 17. 11. 2020.