Up-352/98

29. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. maja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti v zadevi št. Ks 113/96, pred Višjim sodiščem v Mariboru v zadevi št. Kp 216/97 in pred Vrhovnim sodiščem v zadevi št. I Ips 267/97 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zavrnjena zahteva pritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti, vložena zoper pravnomočno sodbo. Z njo je bila v postopku obravnavanja zahteve za izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča na podlagi petega odstavka 517. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) pravnomočna sodba nemškega sodišča usklajena z zakonodajo Republike Slovenije. Pritožniku je bila po 1. in 2. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS. št. 63/94 in nasl. - KZ) izrečena kazen dvajsetih let zapora, v katero mu je bil vštet pripor in že prestana kazen.

Pritožnik navaja, da je že v letu 1992 pobegnil v Slovenijo in se javil na policijski postaji. Želel je čimprejšnjo obravnavo in to naj bi v istem letu navedel tudi v pismu Ministrstvu za pravosodje. Ker je bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja umora, bi moral po njegovem mnenju takoj nadaljevati s prestajanjem zaporne kazni. On pa se je lahko neomejeno gibal po Sloveniji in bil zaposlen. Ko je po dolgotrajnem postopku moral nastopiti prestajanje preostanka zaporne kazni, pa je izgubil službo, prijatelje, kolegico, pa tudi izšolati se ne more po lastni izbiri. Pritožuje se nad prepočasnim reševanjem primera.

Iz laične vloge je mogoče razbrati, da pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, saj naj bi sodišče več let neupravičeno zavlačevalo postopek. Njemu pa naj bi zaradi tega nastala škoda.

Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožbo vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in bi za pritožnika nastale nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

V postopku, ki naj bi trajal nerazumno dolgo, je bila že izdana pravnomočna sodba, odločeno je bilo tudi o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. V času vložitve ustavne pritožbe se je pritožnik že nahajal na prestajanju preostanka zaporne kazni.

Zatrjevana kršitev ustavne pravice je torej ob vložitvi ustavne pritožbe že prenehala. Morebitne zahtevke (odškodnina) iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnik ni izkazal, da bi navedeno sodno pot pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristil, zato glede zatrjevane kršitve pravice iz 23. člena Ustave ni izčrpal vseh pravnih sredstev (tako tudi v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-74/98 z dne 16.12.1998 - OdlUS VII, 251).

Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk