Jedro

Za fiksni posel po členu 125 ZOR ne gre v primerih, ko je sicer natančno določen datum dospelosti, če ni to razvidno iz kavze pravnega razmerja.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper prvostopno sodbo, s katero ji je naloženo plačilo glavnice 13,089.600,00 sit spp.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da prvostopno sodišče ni pribavilo uradnih podatkov SDK v Beogradu o dnevu plačila in se napačno oprlo na izpovedbo priče AA, ne pa na izpovedbo priče BB. Napačno uporabo materijalnega prava pa vidi pritožba v tem, da prvostopno sodišče ni upoštevalo določila člena 318 ZOR.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materijalno-pravne predpise. Glede na pritožbene navedbe pa je še dodati: Prvostopno sodišče je utemeljeno verjelo izpovedbi priče AA, ki je zaposlena pri firmi D. iz Ljubljane in katera je posredovala pri prodaji 27,000.000 YUD. Priča je izpovedala, da prodaja YUD ni bila vezana na fiksni rok. Taka izpovedba je potrjena z vsebino pogodbe, ki sta jo dne 19.2.1992 sklenili tožena stranka in podjetje L. d.o.o. (priloga C4) in iz pogodbe, ki sta jo z imenom "cesijska pogodba" istega dne sklenili pravdni stranki (priloga A2). V pogodbi med pravdnima strankama je določeno, da se mora plačilo izvršiti dne 20.2.1992 telefonsko, v pogodbi z L. d.o.o. pa, da je znesek dinarjev na računu v Beogradu v skladu z navodili.

Za fiksni posel po členu 125 Zakona o obligacijskih poslih (ZOR) ne gre v primerih, ko je sicer natančno določen datum dospelosti, če ni iz kavze pravnega razmerja to razvidno (glej Cigoj: Obligacijska razmerja 1978, str.121). Torej v tej zadevi ne gre za fiksni posel, kjer bi zaradi nepravočasne izpolnitve po samem zakonu bila pogodba razdrta. V prvostopnem postopku pa ni bilo sporno, da je nakazilo prispelo na račun S. v Beogradu. Pri tem je še dodati, da je tožena stranka v pravdi pod opr. št. III Pg 354/93 kot tožeča stranka zoper toženo stranko L. d.o.o. zatrjevala, da je podjetje R. d.o.o. in s tem tudi X. d.o.o. izpolnilo pogodbeno obvezo nakazila 27,000.000 YUD na račun firme S. Beograd - v tej zadevi je prvostopno sodišče že izdalo sodbo na podlagi izostanka. Tako torej v tej zadevi ni odločilno, ali je nakazilo prispelo v Beograd 20.2.1992 ali 27.2.1992 - s tem pa tudi ni odločilna uporaba določila člena 318 ZOR.

Pritožba nadalje utemeljuje neverodostojnost priče AA z interesom njene firme za izid te pravdne zadeve. Glede na vlogo firme D. kot posrednika tak razlog ni prepričljiv. Pač pa je očiten interes in dvomljiva verodostojnost priče BB, ki je zaposlen pri firmi S. v Beogradu (verjetno lastnik te firme). Iz registrskega spisa TS v Mariboru št. Srg 1527/91 je razvidno, da sta ustanovitelja firme L. d.o.o. - Vlado L. in Y. GmbH iz Dunaja - ustanovitelj slednje pa BB.

Nadalje je iz izvedenih dokazil prvostopnega sodišča razvidno, da je bil toženi stranki zato, da bi sklenila pogodbo z L. in R. izročen bariran ček za 13,770.000 SIT, ki ga je izdala firma S.S.C. d.o.o. Maribor. Iz registerskega spisa TS Maribor št. Srg 718/91 je razvidno, da je ustanoviteljica tega podjetja poleg dveh državljanov Singapura tudi CB. Zoper S.S.C. je bil dne 4.1.1993 uveden stečajni postopek. Iz poročila SDK izhaja, da je imela ta firma blokiran žiro račun od 18.12.1991 do dneva poročanja to je 26.10.1992 blokiran žiro račun. Ček je bil torej izdan brez kritja.

Zgolj podredno je še dodati, da je tudi dvomljiva trditev priče BB, da je denarno nakazilo prispelo v Beograd šele 27.2.1992. V prvostopnem pravdnem spisu je dopis (priloga C5) firme D. z dne 27.2.1992 naslovljeno na L. g.BB, v katerem je navedeno, da ima D. preverjene informacije, "da je ta denar prispel v Beograd na SDK 20.2.1992 ob 9 uri in 22 minut (telefonsko in po teleksu)". V dopisu firme S. z dne 3.3.1992 (priloga B5) in odgovoru SDK Beograd (priloga B6) je govora o firmi M. iz Tuzle ne pa o P., ki je izkazano nakazala znesek 27,000.000 YUD.

Iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/I v zvezi členom 154/I ZPP.