Jedro

Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da ima sporna pogodba nedopustno podlago zato, ker je tožnica pri podpisu te pogodbe izkoristila težko situacijo pri obeh tožencih, zaradi tega pa naj bi bila podlaga te pogodbe nemoralna. Po določbi 2. odst. 39. člena OZ je podlaga pogodbe nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Zaveza toženih strank iz sporne pogodbe pa ni ne v nasprotju z zakonom ali z ustavo, niti ni v nasprotju z moralnimi načeli. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo sami navedli, da sta bili ob podpisu te pogodbe v takšni situaciji, da bi podpisali karkoli, sami da bi imeli mir. Ni v nasprotju z moralnimi načeli, da sta se zavezali poplačati tudi dolgove njunega sina, zato da bi imeli mir pred tožnico. Takšna podlaga pogodbe zato ni nedopustna in ni takšna, da bi povzročila ničnost podpisane pogodbe. Nedopustne podlage zaradi nasprotovanja moralnim načelom tudi ne morejo predstavljati grožnje tožnice. Takšne navedbe - tudi če bile te izkazane, ne bi mogle pripeljati do ničnosti pogodbe, ampak samo do njene izpodbojnosti. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da podlaga sporne pogodbe ni izkazana zato, ker sporna listina zavezuje toženca poravnati dolgove, katere je tožnici napravil njen sin, za kar pa toženca ne odgovarjata. Po določbi 3. odst. 39. člena OZ se namreč domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (3. odst. 39. člena OZ). Podlage tako ni potrebno izkazovati, ker se ta domneva. To domnevo je sicer mogoče izpodbiti, vendar pa toženi stranki nista niti zatrjevali, da sporna pogodba ne bi imela podlage. Ves čas sta zatrjevali le, da sta sporno pogodbo podpisali zaradi groženj tožnice, kar pa brez ustrezne tožbe ne more vplivati na veljavnost sporne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke stroškovno ugodi, tako da sta toženi stranki v roku 15 dni solidarno dolžni plačati tožeči stranki znesek 4,770.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila ter ji povrniti 585.684,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, ter 100.980,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženima strankama, da ji solidarno plačata znesek 4,770.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila, ter ji povrniti vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti njune potrebne pravdne stroške v znesku 488.939,50 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe, to je od 22.8.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nesporno ugotovilo, da so pravdne stranke dne 27.2.2004 podpisale izjavo, s katero sta se toženca zavezala tožnici poravnati dolg 5,000.000,00 SIT do 3.3.2004, pri tem pa naj bi šlo za pogodbo za pristop k dolgu po določbi 432. člena OZ. Ker pa toženi stranki do konca glavne obravnave nista postavili zahtevka na razveljavitev sporne pogodbe, ki je potreben za izpodbijanje pravnega posla, sklenjenega pod vplivom grožnje, bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje se je postavilo na napačno materialnopravno stališče, da je kavza oziroma podlaga pravnega posla nedopustna, ker naj bi tožnica pri podpisu izkoristila težko situacijo pri obeh tožencih. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na določilo 2. odst. 39. člena OZ, po katerem je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo ali prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V dani situaciji ni podan noben takšen razlog, toženca sta se zavezala z obravnavanim poslom povrniti dolgove, ki sta jih naredila delno sama, v pretežni meri pa njun sin M. T.. Pritožnica meni, da takšna podlaga ni nedopustna, niti prepovedana, saj namen pogodbe ni v nasprotju z moralnimi predpisi ali načeli. Očitek, da je tožnica s svojim vedenjem in ravnanjem pripomogla, da so družinske razmere pri T. v začetku leta 2004 postale neznosne1, pa ne zadostuje za zaključek, da je podlaga pravnega posla nedopustna. Nedopustna grožnja sama po sebi ne pomeni nedopustne podlage. Dokazno breme glede ničnosti zaradi nedopustnosti podlage pa je na strani tožencev, ki se nanjo sicer nista sklicevala. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega zaključka o tem, da so ostale nedokazane trditve tožnice, da je bil sporni dogovor sklenjen v času, ko je bila s pravdnima strankama in M. T. še v dobrih odnosih, kar izhaja iz odgovora PP Novo mesto, PO Dolenjske toplice z dne 10.2.2005 in izpovedbe priče P. P. ter B. .. Meni tudi, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi priče P. P. in samim zapisnikom, saj P. P. ni potrdil, da bi je bilo v letu 2004 pred sklenitvijo pogodbe stanje pri T. neznosno in tudi zanj moteče, ampak je izpovedal, da je postalo nevzdržno šele poleti 2004. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo listine ter izpovedbe tožencev in prič M. T. ter J. in G. P.. Pravi, da je tožnica v sporu s pričo J. P. in je zoper njega vložena kazenska ovadba, kar je zagotovo vplivalo na vsebino pričanja J. P.. Opozarja, da je sporno pogodbo po lastni izpovedbi delno zapisal M. T., česar zanesljivo ne bi storil, če bi držale trditve o tožničinih grožnjah in neznosnem vzdušju, za katerega naj bi bila odgovorna tožnica. Pravi, da je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo izpoved priče M. T. o tem, da je zapis sporne pogodbe ležal na pultu oziroma mizi v stanovanju tožencev še 14 dni po podpisu. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na vprašanje, zakaj sta toženca delno do višine 230.000,00 SIT izpolnila obveznost po sporni pogodbi, s čimer sta pokazala, da jo štejeta za veljavno. Zaključuje, da sta toženca glede na navedeno prostovoljno podpisala sporno pogodbo. Tožnica ni mogla ustrahovati treh odraslih ljudi. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti, da niso resnične navedbe tožencev o grožnjah tožnice in neznosnem družinskem vzdušju pri T. pred podpisom pogodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka glede ugotovitev o tem, kdaj so pri T. postali odnosi nevzdržni in da je sodišče v zvezi s to ugotovitvijo zmotno ocenilo izvedene dokaze in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj to dejstvo ni odločilno. Pritožnica utemeljeno zatrjuje, da bi morala toženca vložiti nasprotno tožbo na razveljavitev pogodbe z dne 27.2.2004, da bi lahko uspela z ugovorom, da sta pogodbo z dne 27.2.2004 podpisala zaradi grožnje tožnice (45. člen OZ v zvezi s 94. členom OZ - Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št 83/2001). To pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vse ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi z zatrjevano grožnjo pri podpisu sporne pogodbe so nerelevantne za odločitev o tožbenem zahtevku, saj na veljavnost te pogodbe brez ustreznega zahtevka ne morejo vplivati. Zato ni podana niti zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004), niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z navedbami o grožnjah tožnice, saj se te kršitve ne nanašajo na odločilna dejstva. Utemeljene pa so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pogodba z dne 27.2.2004 nima dopustne podlage in da je zato nična. Sodišče prve stopnje je v zvezi s podlago pogodbe z dne 27.2.2005v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je kavza te pogodbe nedopustna zato, ker je tožnica pri podpisu sporne pogodbe izkoristila težko situacijo pri obeh tožencih, nadalje da podlage ni, če je ta navidezna ali pa neresnična (4. odst. str. 7 sodbe), ter da podlaga ni izkazana zato, ker sporna listina zavezuje toženca poravnati dolgove, katere je tožnici napravil njen sin, za dolgove svojega sina pa ne odgovarjata (1. odst. str. 8 sodbe). Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da ima sporna pogodba nedopustno podlago zato, ker je tožnica pri podpisu te pogodbe izkoristila težko situacijo pri obeh tožencih, zaradi tega pa naj bi bila podlaga te pogodbe nemoralna. Po določbi 2. odst. 39. člena OZ je podlaga pogodbe nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Zaveza toženih strank iz sporne pogodbe pa ni ne v nasprotju z zakonom ali z ustavo, niti ni v nasprotju z moralnimi načeli. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo sami navedli, da sta bili ob podpisu te pogodbe v takšni situaciji, da bi podpisali karkoli, samo da bi imeli mir. Ni v nasprotju z moralnimi načeli, da sta se zavezali poplačati tudi dolgove njunega sina zato, da bi imeli mir pred tožnico. Takšna podlaga pogodbe zato ni nedopustna in ni takšna, da bi povzročila ničnost podpisane pogodbe. Nedopustne podlage zaradi nasprotovanja moralnim načelom tudi ne morejo predstavljati grožnje tožnice. Takšne navedbe - tudi če bile te izkazane, ne bi mogle pripeljati do ničnosti pogodbe, ampak samo do njene izpodbojnosti. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da podlaga sporne pogodbe ni izkazana zato, ker sporna listina zavezuje toženca poravnati dolgove, katere je tožnici napravil njen sin, za kar pa toženca ne odgovarjata. Po določbi 3. odst. 39. člena OZ se namreč domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (3. odst. 39. člena OZ). Podlage tako ni potrebno izkazovati, ker se ta domneva. To domnevo je sicer mogoče izpodbiti, vendar pa toženi stranki nista niti zatrjevali, da sporna pogodba ne bi imela podlage. Ves čas sta zatrjevali le, da sta sporno pogodbo podpisali zaradi groženj tožnice, kar pa brez ustrezne tožbe ne more vplivati na veljavnost sporne pogodbe. Ker po presoji pritožbenega ni podana tudi nobena druga pomanjkljivost za veljavnost sporne pogodbe, tožene stranke pa niso zahtevale njene razveljavitve z ustrezno tožbo, pritožbeno sodišče nima pomislekov o veljavnosti te pogodbe tako, da sta toženi stranki dolžni izpolniti to, kar sta se s pogodbo z dne 27.2.2004 zavezali. Tožnici sta tako dolžni plačati še znesek 4,770.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila. Toženi stranki namreč nista zatrjevali, da bi tožnici poleg plačanih 230.000,00 SIT po tej pogodbi plačali še kaj drugega. V odgovoru na tožbo sta sicer navedli, da naj bi dne 20.4.2004 njun sin družbi G. G. d.o.o. Grosuplje plačal znesek 696.000,00 SIT, vendar pa pri tem nista navedli, da naj bi bil s tem delno poravnan njun dolg do tožnice po sporni pogodbi, ampak sta s temi navedbami le izpodbijali navedbe tožnice o tem, da ima zaradi ravnanj toženih strank in njunega sina več dolgov do različnih upnikov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče s stranke ugodilo. Na podlagi določbe 2. odst. 265. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki njene stroške tega pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu z veljavno Odvetniško tarifo priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in sicer 600 točk za sestavo tožbe, 600 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 30.11.2004, 600 točk za zastopanje na glavni obravnavi dne 6.12.2004 in 250 točk za trajanje, 300 točk za obravnavo dne 27.1.2005 in 50 točk za trajanje, 450 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 5.3.2005, 300 točk za obravnavo dne 24.3.2005 in 50 točk za trajanje, 300 točk za obravnavo dne 21.4.2005 in 150 točk za trajanje te, 300 točk za pripravljalno vlogo dne 18.4.2005, 300 točk za obravnavo dne 22.8.2005 in 100 točk za trajanje, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV na odvetniške storitve, kar ob sedanji vrednosti odvetniške točke (110 SIT) znese skupaj 585.684,00 SIT. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, sta ji toženi stranki dolžni povrniti tudi njene pritožbene stroške v znesku 100.980,00 SIT, kar predstavlja 750 točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov in 20% DDV na odvetniške storitve. Tožeči stranki pritožbeno sodišče ni priznalo trikrat po 50 točk za posvet s stranko in za končno poročilo stranki, saj so ta opravila že vključena v sestavo tožbe in pritožbe. Prav tako ji ni priznalo 10% poviška za zastopanje več strank po 9. členu Odvetnike tarife, saj je pooblaščenka tožnice zastopala le eno tožnico. Toženi stranki sta tako dolžni v roku 15 dni plačati tožeči stranki 585.684,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka ter stroške pritožbenega postopka v znesku 100.980,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, saj pred iztekom paricijskega roka še ne moreta priti v zamudo.