Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi moral tožnik kot povprečno skrben kupec oz. obiskovalec trgovine, v kateri je bil redna stranka, ob ustrezno pazljivi hoji skozi oddelek keramičnih ploščic, upoštevaje: (-) da v trenutku padca dejansko ni iskal izdelkov med policami (tako kot je sicer to v tožbi trdil), ampak je le hodil skozi oddelek s keramičnimi ploščicami, z namenom, kot je to pojasnil v svoji izpovedbi, da pride na oddelek s kljukami; (-) da ni uspel izkazati, da bi naj razstavljena ploščica, ki je bila nepritrjena na tleh, prekrila celotno širino pohodne poti, ter niti zatrjevane slabe osvetlitve, lahko nepritrjeno ploščico (ob ustrezni skrbnosti) opazil in se ji izognil, s čimer bi preprečil škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v II. in III. točki izreka sodbe delno spremeni, tako da spremenjena v celoti glasi:

"I. Tožena stranka Zavarovalnica A. d.d. ..., matična št. ..., je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki B. B., ..., EMŠO: ...0, znesek 17.770,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

-od zneska 16.920,00 EUR od dne 22. 6. 2018 dalje do plačila,

-od zneska 561,60 EUR od dne 1. 6. 2020 dalje do plačila,

-od zneska 243,38 EUR od 27. 3. 2018 dalje do plačila in

-od zneska 45,36 EUR od 28. 9. 2017 dalje do plačila.

II. V presežku, za plačilo nadaljnjega zneska 10.498,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

-10.080,00 EUR od 22. 6. 2018 dalje do plačila,

-od 260,90 EUR od 1. 6. 2020 dalje do plačila,

-od 139,94 EUR od 27. 3. 2018 dalje do plačila ter

-od 17,64 EUR od 28. 9. 2017 dalje do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.015,06 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila."

II. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 112,37 EUR stroškov pritožbenega postopka roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka sodbe razsodilo , da je tožena stranka (zavarovalnica) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 14.530,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.680,00 EUR od 22. 6. 2018 dalje do plačila, od 561,60 EUR od 1. 6. 2020 dalje do plačila, od 243,38 EUR od 27. 3. 2018 dalje do plačila in od 45,36 EUR od 28. 9. 2017 dalje do plačila; v II. točki izreka sodbe v presežku, za plačilo nadaljnjega zneska 13.738,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.320 EUR od 22. 8. 2018 dalje do plačila, od 260,90 EUR od 1. 6. 2020 dalje do plačila, od 139,94 EUR od 27. 3. 2018 dalje do plačila ter od 17,64 EUR od 28. 9. 2017 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo, ter v III. točki izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.367,79 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

2.Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je vložila pritožbo, s katero izpodbija del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 13.650,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi odločitev glede stroškov. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP. Tožnik se pritožuje glede odločitve o prisojenem soprispevku tožnika v višini 20 % in glede same višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta glede na intenzivnost same nezgode in na posledice, ki jih je utrpel, ter glede na sodno prakso in upoštevaje izvedene dokaze v postopku, bistveno prenizka, ne izpodbija pa priznanih zneskov odškodnine iz naslova premoženjske škode. A ker bi sodišče moralo ugotoviti, da je podan 100 % temelj odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke, bi moralo tožniku tudi priznati višji znesek iz naslova premoženjske škode. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 13.650,69 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka; podredno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete v nadaljevanju te obrazložitve.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki jo je 19. 6. 2017 utrpel zaradi padca v trgovini toženkinega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku pri hoji po pohodni površini keramičnega oddelka trgovine zdrsnilo na keramični ploščici, ki se je nepritrjena nahajala na tleh te pohodne površine, in je padel. Ta ploščica je bila podobne barve kot barva tal oz. položenih ploščic na pohodni površini. Ni sporno, da v trgovini ni bilo nobenih opozoril o tem, da bi se na tleh nahajale razstavne nepritrjene ploščice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožniku uspel dokazati protipravno ravnanje, to je več opustitev toženkinega zavarovanca, ki so v vzročni zvezi z določeno v obravnavanem škodnem dogodku nastalo mu škodo, toženka pa ni uspela dokazati, da njena zavarovanka ni kriva oz. odškodninsko odgovorna. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženkin zavarovanec zakrivil številne protipravne opustitve (iz malomarnosti), ki so v vzročni zvezi z določeno tožniku nastalo škodo. Sledilo je izvedencu, da hoja po ploščici, ki ni pričvrščena (trdno zalepljena), ni varna in da je odlaganje nepritrjenih keramičnih ploščic (na po tleh položene keramične ploščice) nevarno početje. Toženkin zavarovanec bi moral poskrbeti, da se ploščice ne bi prosto nahajale po tleh, s čimer bi preprečil možnost, da obiskovalec/kupec namenoma ali nenamenoma stopi na nepričvrščeno keramično ploščico. Če pa že dovoljuje obiskovalcem/kupcem, da položijo keramično ploščico na tla, pa bi moral striktno poskrbeti, da se ploščica potem postavi nazaj na polico (pod nadzorom prisotnega prodajalca). Ker pa je še vedno obstajala možnost, da ostane ploščica na tleh, bi moral z opozorilnimi znaki za nevarnost (nalepke, table, panoji, talne oznake...) kupce/obiskovalce tudi opozarjati na možno nevarnost ali kako drugače preprečiti možnost padca. Nad kupci/obiskovalci, ki puščajo ploščice na tleh na oddelku keramike, bi moral izvajati reden in učinkovit nadzor - s strani prodajalca na oddelku ali kako drugače. Kot je sodišče ugotovilo, toženkin zavarovanec nobenega izmed teh potrebnih ukrepov ni izvedel, s čimer so podane njegove protipravne opustitve na podlagi 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih in 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1), ki se smiselno uporabljajo v konkretnem primeru (5. člen Zakona o trgovini (ZT-1) in 3. člen Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti). Vse te opustitve toženkinega zavarovanca so v vzročni zvezi z določeno škodo, ki je nastala tožniku, saj do škodnega dogodka brez tega ne bi prišlo in tudi ne do določene škode. Ni pa po oceni sodišča prve stopnje tožnik uspel dokazati zatrjevane opustitve toženkinega zavarovanca v zvezi z neustreznim prehodom oz. neustrezno širino le-tega na oddelku keramičnih ploščic, da je razstavna ploščica, ki je bila na tleh, prekrivala celotno širino pohodne poti, katera je bila zaradi postavljenih stojal ozka, kakor tudi trditev, da v trgovini ni bilo ustrezne osvetlitve oz. vidljivosti (razen v delu, da je bila ploščica podobne barve kot položene ploščice na tleh). Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan in tožnici prisodilo vtoževano odškodnino, ugotovilo pa je tudi tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka.

O tožnikovem soprispevku

6.Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi moral tožnik kot povprečno skrben kupec oz. obiskovalec trgovine, v kateri je bil redna stranka, ob ustrezno pazljivi hoji skozi oddelek keramičnih ploščic, upoštevaje: (-) da v trenutku padca dejansko ni iskal izdelkov med policami (tako kot je sicer to v tožbi trdil), ampak je le hodil skozi oddelek s keramičnimi ploščicami, z namenom, kot je to pojasnil v svoji izpovedbi, da pride na oddelek s kljukami; (-) da ni uspel izkazati, da bi naj razstavljena ploščica, ki je bila nepritrjena na tleh, prekrila celotno širino pohodne poti, ter niti zatrjevane slabe osvetlitve, lahko nepritrjeno ploščico (ob ustrezni skrbnosti) opazil in se ji izognil, s čimer bi preprečil škodni dogodek. Sodišče je še posebej izpostavilo, da ne glede na to, da je sicer pritrditi (kot izpostavlja tudi sodni izvedenec za varstvo pri delu), da povprečen kupec med nakupovanjem gleda po prodajnih policah in ne po tleh, razen če so izdelki veliki in jih trgovec ne more postaviti na police, tožnik v trenutku padca ni iskal izdelkov po policah. Tudi dejstvo, da je bila obravnavana nepritrjena ploščica podobne barve kot pohodne ploščice, po oceni sodišča prve stopnje še ne pomeni, da ni tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku. Nepritrjena ploščica za tožnika ni mogla biti popolno presenečenje oz. nekaj, česar ne bi mogel pričakovati, saj je bil v tej trgovini pogost kupec, prodajalka C. C. pa je izpostavila, da kupci včasih ploščice pustijo povsod. Pri hoji običajna skrbnost pešcu oz. v tem primeru kupcu v trgovini, še posebej, ker je bil v trgovini redna stranka (kot je izpovedala priča C. C., pa so v trgovini kupci včasih puščali ploščice povsod) namreč nalaga, da gleda pod noge in spremlja kod hodi. Sodišče prve stopnje je tožniku tako pripisalo soprispevek, ker ni bil dovolj pozoren na to, da bi gledal, kod hodi. Pojasnilo je, da bi v primeru, da bi ploščico opazil, le-to lahko prestopil, ne da bi pri tem izgubil ravnotežje, kot je to poudaril tudi sodni izvedece za varstvo pri delu, ki je s tem negiral tožnikovo zatrjevanje, da ploščice dimenzij 30 cm x 30 cm naj ne bi mogel varno prestopiti, brez izgube ravnotežja. S tem pa bi padec in poškodbo preprečil. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov spoprispevek ocenilo v višini 20 %.

7.Tožnik meni, da je pravno zmotna odločitev sodišča, da je v 20 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Navaja, da je takšna odločitev sodišča v nasprotju z dejanskim stanjem, katerega je sodišče ugotovilo zmotno in v posledici tega tudi materialno pravo uporabilo napačno. Tožnik poudarja, da razloga, na katerem sodišče utemeljuje soprispevek tožnika, toženka sploh ni zatrjevala. Sodišče je tako glede ugotavljanja soprispevka preseglo trditveno podlago toženke. Tožnik meni, da hkrati izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, saj je sodišče tožniku prisodilo sokrivdo iz razlogov, ki sploh niso bili predmet spora, tožnik pa ni imel nobene možnosti, da se glede njih izjasni. Gre tudi za kršitev načela kontradiktornosti. Toženka je pravočasno v zvezi z uveljavljanjem tožnikovega soprispevka pavšalno zatrjevala le to, da tožnik pri hoji ni izkazal zadostne skrbnosti, torej skrbnosti povprečnega človeka. Takšen očitek je nekonkretiziran in nesubstanciran. Toženka ni niti zatrjevala niti dokazala dejstev, na podlagi katerih je sodišče tožniku prisodilo sokrivdo. Drugih trditev v zvezi z uveljavljanjem tožnikovega soprispevka ni podala (toženka torej ni zatrjevala, da naj bi tožnik soprispeval k nastali nezgodi, ker v trenutku nezgode ni iskal izdelkov med policami, da bi moral gledati pod noge in spremljati, kod hodi in da bi lahko nepritrjeno ploščico opazil in se ji izognil oz. jo prestopil, ne da bi izgubil ravnotežje). Za svoje pavšalne trditve - da naj bi do škodnega dogodka prišlo, ker tožnik pri hoji ni izkazal zadostne skrbnosti, ni ponudila nobenih dokazov. Toženka ni z ničemer konkretno in substancirano zatrjevala dejstev o tožnikovem (domnevnem) protipravnem ravnanju, niti ni pojasnila vzročne zveze med podanim očitkom o domnevni nepozornosti tožnika in nastalim škodnim dogodkom (oz. kako bi ga lahko tožnik s pravilnim ravnanjem preprečil). Posledično je bila njena trditvena podlaga v zvezi z uveljavljanjem soprispevka nepopolna, pomanjkljiva in kot takšna nezmožna obravnave. Sodišče tako soprispevka tožnika sploh ne bi smelo presojati (v nobenem primeru pa ne mimo trditev toženke), saj je o tem izostala trditvena podlaga. Ker je to storilo, je bistveno kršilo 2. in 7. člen v povezavi z 339. členom ZPP in je dejansko stanje ugotovilo napačno. Toženka bi morala namreč konkretno navesti, v čem je določeno tožnikovo ravnanje povzročilo nastanek nezgode, in hkrati dokazati, da bi pravilno ravnanje preprečilo nastanek nezgode. Ni dovolj, da je tožniku zgolj povsem pavšalno očitala protipravno ravnanje, ampak bi morala tudi razložiti vzročno zvezo med tožnikovim protipravnim ravnanjem in nastankom nezgode - tega pa ni storila in ni izpolnila dokaznega bremena vzročne zveze in posledično ni uspela z ekskulpacijo (obrnjeno dokazno breme). Če bi sodišče upoštevalo, da pavšalno oz. nekonkretizirano zatrjuje tožnikov soprispevek, bi moralo zaključiti, da obstaja 100 % temelj odškodninske odgovornosti na strani toženke. Četudi pa bi zgoraj omenjena trditvena podlaga toženke bila vseeno zadostna, bi lahko zgolj (samo) iz zgoraj omenjenega razloga - domnevne nezadostne skrbnosti tožnika (kar je uveljavljala toženka) ugotavljalo tožnikov soprispevek. Očitek toženke se je namreč nanašal zgolj na domnevno neskrbnost tožnika pri hoji. Sodišče prve stopnje je torej tožnikov soprispevek ugotavljalo na podlagi razlogov, ki s strani toženke sploh niso bili zatrjevani (tj. po uradni dolžnosti), s čemer je preseglo njeno trditveno podlago in s tem kršilo načelo dispozitivnosti in razpravnosti (2. in 7. člen ZPP), posledično pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikovega soprispevka in na podlagi tako zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tudi materialno pravo uporabilo napačno. Opisana kršitev pravil 2. in 7. člena v povezavi s 339. členom ZPP je vplivala za zakonitost sodbe oz. je podana vzročna zveza med opisano kršitvijo pravil ZPP s strani sodišča in (ne)zakonitostjo sodbe. Podrejeno tožnik uveljavlja, da je prisoja soprispevka tudi vsebinsko napačna. Meni, da je očitek sodišča, da bi ob pazljivi hoji skozi oddelek keramičnih ploščic, upoštevaje, da v trenutku padca dejansko ni iskal izdelkov med policami, ampak je le hodil skozi ta oddelek, lahko nepritrjeno ploščico (ob ustrezni skrbnosti) opazil in se ji izognil, s čimer bi preprečil škodni dogodek, neutemeljen in v nasprotju s spisnim gradivom. Tožnik izpostavlja ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu o opustitvah zavarovanca toženke in izpostavlja, da ni bil z ničemer opozorjen, da se na tleh nahaja nepričvrščena ploščica, in ploščice (kot povprečen kupec) na tleh nikakor ni mogel pričakovati. Navaja, da neutemeljen in v nasprotju s spisovnim gradivom očitek sodišča, da bi, zato ker nepritrjena ploščica za tožnika ni mogla biti zanj popolno presenečenje oz. nekaj, česar ne bi mogel pričakovati, saj je bil v konkretni trgovini pogost kupec, ploščico na tleh lahko pričakoval, ter da bi moral gledati pod noge in spremljati, kod hodi (če bi ploščico opazil, pa bi jo lahko prestopil, ne da bi izgubil ravnotežje). Očitek namreč izhaja iz nezatrjevane in nedokazane domneve, da so ploščice ležale po tleh tudi pri predhodnih obiskih tožnika, in da bi naj šlo za nekakšno ustaljeno stanje nereda, ki je bilo tožniku znano. Tega toženka sploh ni zatrjevala. Sodišče ni konkretiziralo, niti na približno, kdaj, kolikokrat bi naj tožnik obiskal trgovino in bi naj ob preteklih obiskih ležale ploščice po tleh; niti, da je tožnik razmetane ploščice videl, niti, da je pri prejšnjih obiskih sploh hodil v območju trgovine z razsutimi ploščicami; niti ne obrazloži, zakaj meni, da je tožnik ploščice moral videti, kakšne barve so bile ploščice pri predhodnih obiskih. Tožnik se sprašuje, ali ni, če sodišče "ugotavlja", da je pri zavarovancu vladal tak nered, da so ob vseh obiskih tožnika po celi trgovini ležale po tleh razmetane ploščice, v tem primeru podana izključna krivda zavarovanca. Nazadnje še navaja, da sodba tudi nima obrazložene vzročne zveze - zakaj bi povečana previdnost preprečila nezgodo. Niti, kako bi moral tožnik ravnati, da ne bi soprispeval k dogodku. Sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti navedenih dokazov, ki bi dokazovali obstoj razlogov za prisojo sokrivde, ki jih navaja sodišče.

8.Tožnikovi pritožbeni očitki, povzeti v prejšnji točki, niso utemeljeni. Ne drži, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja prekoračilo trditveno podlago in s tem kršilo načeli razpravnosti in dispozitivnosti ter da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, vendar je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.¹ Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je glede soprispevka tožnika upoštevalo ne le zgolj navedbe toženke, pač pa tudi tožnika, in dejansko stanje ugotavljalo glede na trditve obeh pravdnih strank. In sicer je toženka v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnik v razgovoru z detektivom povedal, da na pohodno površino v času hoje pred padcem ni bil pozoren. Na te navedbe je tožnik v 1. pripravljalni vlogi odgovoril z navedbami, da je stopal previdno, pozorno, pazljivo, zbrano in počasi ter z ustrezno skrbnostjo (tako, da je svojo skrbnost preusmeril na hojo, gledal pred seboj in je skrbel za svojo varnost), a vendar nezgode ni mogel preprečiti. Hodil je tako kot vsak povprečen človek. Poleg tega je med drugim navedel, da mu zavarovanec tudi ni dal nobenega razloga (npr. opozoril), da bi moral hoditi drugače; da sporna keramična ploščica tožniku ni bila vidna oz. zaznavna; da je bila zelo podobne barve kot tla, in je tožnik niti ni mogel zaznati, saj se je njena barva zlila s podom; da trgovina v tem delu ni bila dobro osvetljena; da tožnik ni mogel opaziti niti ne prestopiti ploščice (prestop ni bil varen, saj bi bil sam korak predolg in bi za tožnika to predstavljalo izgubo ravnotežja - izgubil bi normalni ter pazljivi ritem hoje, kar bi zmanjšalo ravnotežje in s čimer bi se sam spravil v nevarnost za nastanek padca) oziroma se ji izogniti. Toženka pa je nato pravočasno, v drugi pripravljalni vlogi, na gornje tožnikove navedbe odgovorila, da le-te ne držijo, saj je tožnik že v izjavi Č. d.o.o. iz Maribora dne 16. 1. 2019 navedel, da med hojo ni bil pozoren na pohodno površino, kot bi se pričakovalo od povprečno skrbnega človeka. Izpostavila je, da je predlagana priča C. C. povedala, da je pred dogodkom tožnik hodil vzvratno in se pogovarjal z njo, kar sploh kaže na dejstvo, da ni izkazoval pozornosti premikanju po trgovini, zaradi česar se je tudi zaletel v podest. Sklicujoč se na fotografije je toženka navedla, da je na oddelku keramike trgovina dobro razsvetljena, še posebej na delu, kjer je prišlo do padca tožnika, saj je v bližini oddelek s svetili, ki je nadpovprečno razsvetljen. Toženka je kot neutemeljene zavrnila tudi tožnikove navedbe, da ni bil možen prestop ploščice. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi vztrajal pri tem, da ni v ničemer (so)prispeval k nastanku škodnega dogodka. Toženka pa je v dopustni 3. pripravljalni vlogi navajala, da vztraja pri tem, da je bila pohodna površina na delu, kjer je prišlo do poškodbe tožnika, dovolj široka in tudi dobro osvetljena, ter je do padca tožnika prišlo iz razloga, ker pri hoji ni izkazal zadostne skrbnosti, torej skrbnosti povprečnega človeka. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka za svoje trditve, da naj bi do škodnega dogodka prišlo, ker tožnik pri hoji ni izkazal zadostne skrbnosti ponudila dokaze, zato nasprotna pritožbena trditev ne drži. Sodišču prve stopnje se pri presoji soprispevka ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je bila nepritrjena ploščica za tožnika presenečenje oziroma nekaj, česar ne bi mogel pričakovati, saj v ugotovljenih okoliščinah nastanka škodnega dogodka ni bistveno, ali bi tožnik lahko pričakoval na tleh nepritrjeno ploščico (razstavno ploščico), bistveno je predvsem, kot je sicer sodišče poudarilo, ali jo je lahko pri hoji (tik pred škodnim dogodkom je nesporno zgolj hodil skozi oddelek s keramičnimi ploščicami in ni iskal izdelkov med policami) opazil. Na pravilnost odločitve zato ne vpliva zaključek sodišča, da morebitno ploščico na tleh bi tožnik lahko pričakoval, zato so posledično nerelevantne oziroma neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem zaključkom. Zadošča torej zaključek, da bi lahko tožnik ob ustrezno skrbni hoji povprečnega pogostega kupca oz. obiskovalca trgovine nepritrjeno ploščico lahko opazil, ne glede na to, da je bila podobne barve kot tla, torej kot pritrjene pohodne ploščice. Ne drži, da je slednji očitek sodišča v nasprotju s spisnim gradivom - ugotovitvami izvedenca, saj je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložilo, da se je naslonilo na izvedensko mnenje le v delu, ki je v njegovi strokovni domeni, pritožbeno izpostavljene navedbe izvedenca v zvezi z gornjim očitkom, pa to niso, zato ni očitanega nasprotja. Lasten zaključek pa predstavlja pritožbena navedba, da ničesar od navedenega - po izvedencu ugotovljene opustitve s strani zavarovanca toženke - zavarovanec toženke ni storil, kar dokazuje, da je toženkin zavarovanec izključno odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Nenazadnje ne drži, da sodba nima obrazložene vzročne zveze, zakaj bi povečana previdnost preprečila nezgodo, in niti, kako bi moral tožnik ravnati, da ne bi soprispeval k dogodku. Sodišče prve stopnje je zadostne in prepričljive razloge podalo v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je o ugovoru soprispevka evidentno, glede na obrazložitev v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, odločilo na podlagi tožnikove izpovedbe, izpovedbe priče C. C. in izvedenskega mnenja. Sodišče si razlogov ni izmislilo, kot je očitano v pritožbi. Očitek o hudi kršitvi določb ZPP (pri čemer očitno pritožnik meri na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno oceno prvostopenjskega sodišča, da znaša tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka 20 %.

O višini tožbenega zahtevka

9.Sodišče prve stopnje je po prepričanju tožnika neutemeljeno zavrnilo nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode, in sicer iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v znesku 1.500 EUR, prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 4.500 EUR in prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 2.000 EUR; vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.Tožnik je v škodnem dogodku utrpel izpahnjen trimaleoralni zlom desnega gležnja. Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 11.000 EUR odmerilo 9.500 EUR odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o vrstah, intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter o neugodnostih zdravljenja, kot jih je sodišče ugotovilo in navedlo obrazložitvi izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče le-teh ne povzema in se sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Strinja pa se s tožnikom, da sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe tožnika, številne neugodnosti, ki jih je tekom zdravljenja trpel tožnik, kakor tudi, da bo tožnik še vrsto let, glede na starost 48 ob škodnem dogodku in pričakovano življenjsko dobo, trpel občasne telesne bolečine ob spremembah vremena in ko bo dalj časa pokonci. Ob upoštevanju vrste, intenzitete in trajanja telesnih bolečin in neugodnostih med zdravljenjem je tožnik, glede na načeli, ki ju mora sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v 179. členu OZ, to je načelo objektivne pogojenosti in načelo individualizacije, upravičen še do nadaljnjih zahtevanih 1.500 EUR odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

11.Tožnik meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje odmeriti tudi višjo odškodnino iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožnik izpostavlja ugotovitve izvedenca medicinske stroke in izpovedbo tožnika ter navaja, da sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 48 let in je njegova škoda zelo velika, saj je tožniku praktično onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njegovega življenja, zaradi česar prestaja in bo prestajal zelo intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še vsaj 29 let, kar je zelo dolga doba. Trdi, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na vsa objektivno ugotovljena dejstva tožniku odmerilo zgolj 8.000 EUR odškodnine iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da bi moralo tožniku iz tega naslova odmeriti celotno zahtevano odškodnino.

12.Tožnik je za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteval 12.500 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, da so poškodbe pri tožniku zapustile trajne posledice, ki se kažejo v anatomskem in funkcionalnem smislu. V anatomskem smislu se kažejo s kostnim kalusom zaceljenim opisanimi zlomi ter s kovinskim vsadki v predelu desnega gležnja. Trajne posledice v funkcionalnem smislu pa se kažejo z manjšim deficitom upogljivosti desnega gležnja, občasnim otekanjem in občasnimi bolečinami. Tožnik je sposoben za običajne vsakodnevne aktivnosti, ni pa sposoben za intenzivne fizične aktivnosti, ki se izvajajo na nogah, npr. za 8-urno delo, ki se izvaja izrazito na nogah, s prenašanjem težjih bremen, dolge hoje oz. hribolazništvo in intenzivnih športov na nogah, kot so npr. nogomet, daljši tek, ipd.. Tožnik tudi težje hodi po neravnem terenu. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da je pred škodnim dogodkom rad hodil v planine, na Boč, sedaj pa za to aktivnosti ni sposoben. Prav tako mu je verjelo, da je omejen tudi pri delu na svoji kmetiji, saj ni sposoben za intenzivne fizične aktivnosti, ki se izvajajo na nogah, tudi za delo s prenašanjem težjih bremen, kamor gotovo sodijo tudi številna kmetijska opravila. Tožnik v pritožbi navaja, da ne more več opravljati kmetijskih opravil na svoji kmetiji, kar pa glede na obrazloženo ne drži, saj ni sposoben zgolj intenzivnih fizičnih aktivnosti, ki se izvajajo na nogah in tudi za delo s prenašanjem težjih bremen, kamor sicer gotovo sodijo tudi številna kmetijska opravila. Ne drži pritožbena navedba, da se tožnik ne more več ukvarjati z nobenimi športnimi aktivnostmi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo le, da ne more hoditi v planine, da ni sposoben dolge hoje in hribolazništva ter intenzivnih športov na nogah, kot je npr. nogomet, ne pa tudi, da je moral opustiti badminton in odbojko. Pritrditi pa je potrebno tožniku, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil v času škodnega dogodka star 48 let in da bo prestajal duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še vsaj 29 let, kar je zelo dolga doba. Ob upoštevanju ugotovljenih posledic in obsega ter intenzitete duševnih bolečin, ki jih je in jih še bo moral trpeti zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je tožnik, glede na že zgoraj navedeni načeli, vsebovani v 179. členu OZ, upravičen še do 3.000 EUR odškodnine, skupno do odškodnine v znesku 11.000 EUR za to obliko nepremoženjske škode. Ni pa upravičen do celotnega zahtevanega zneska, glede na manjši deficit upogibljivosti desnega gležnja in občasno otekanje gležnja, zaradi katerega pa je vendarle sposoben za običajne vsakodnevne aktivnosti, in glede na to, da ni izkazal trditev o težavah pri vožnji avtomobila, da je pred nezgodo tudi smučal in da tega ne more več početi ter trditev o vztrajajočem strahu glede uspeha zdravljenja.

13.Tožnik nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Meni, da je zaključek sodišča, da tožniku v posledici škodnega dogodka ni ostala skaženost, materialno pravno zmoten.

14.Tožnik je tožbeno trdil, da je zaradi poškodbe utrpel tudi skaženost v obliki velikih brazgotin, ki so mu kot posledica operativnega posega ostale na desnem gležnju (in sicer 10 cm dolga brazgotina na zunanjem delu gležnja, 15 cm dolga brazgotina na notranjem delu gležnja ter okrogla brazgotina v premeru 3 cm na sprednjem delu gležnja). Navedel je, da je njegova zunanja podoba trajno spremenjena, zaradi česar se počuti nelagodno, ker brazgotin, zlasti poleti, ko nosi kratke hlače in odprta obuvala ter so brazgotine vidne navzven, še zlasti pa na plaži ali na bazenu, ni mogoče prekriti, veliko ljudi poleti strmi vanj in ga sprašujejo o vzroku nastanka poškodbe. Zaradi tega prestaja in bo tudi v bodoče, še približno 29 let, prestajal duševne bolečine zaradi skaženosti. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da meni, da pri tožniku ni podane skaženosti zaradi operativnega posega, da se bo glede višine tožbenega zahtevka lahko več izrekla po opredelitvi izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka, in v dokaz svojih trditev o višini tožbenega zahtevka predlagala zaslišanje tožnika in izvedenca medicinske stroke. Po prejemu izvedenskega mnenja je povzela ugotovitve izvedenca, da brazgotine pri tožniku ne predstavljajo skaženosti. Glede na obrazloženo je po oceni pritožbenega sodišča toženka substancirano prerekala trditev tožnika o duševnih bolečinah zaradi skaženosti. Zato je neutemeljen tožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ko je glede zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti ugotavljalo neprerekana dejstva (2. člen v povezavi s 7. členom ZPP), saj da toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni substancirano prerekala trditev tožnika glede duševnih bolečin zaradi skaženosti in bi se morale te trditve šteti za priznane v skladu z 214. členom ZPP. Ne drži, da bi moralo sodišče, v kolikor bi upoštevalo neprerekane trditve tožnika glede duševnih bolečin zaradi skaženosti in pravilno uporabilo materialno pravo, ugotoviti, da tožnik zaradi brazgotin na nogi duševno trpi.

15.Sodišče prve stopnje je iz mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da ima tožnik trajne posledice v estetskem smislu, in sicer da ima tri brazgotine: 11 cm dolgo in 2 mm široko, srednje grobo pooperativno brazgotino nad zunanjim delom desnega gležnja, 8 cm dolgo in 3-4 mm široko srednje grobo brazgotino nad notranjim delom desnega gležnja, ki je nekoliko dvignjena nad nivo okolišnje kože ter pod njo še dodatno 1 cm dolgo brazgotino. Drži, kot je pritožbeno navedeno, da se po ugotovitvah izvedenca brazgotine vidijo že iz večje razdalje, če ima tožnik ta del telesa razkrit. Je pa sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu, da te brazgotine predstavljajo (le) estetsko motnjo in ne skaženosti. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da tožnik ni z ničemer izkazal, da bi vsled sprememb na desnem gležnju duševno trpel, in zato utemeljeno zaključilo, da ni izkazal subjektivnega elementa te oblike nepremoženjske škode. Ta ugotovitev je skladna z zapisnikom o zaslišanju tožnika, saj tožnik v prosti izpovedbi ni potrdil zgoraj povzetih trditev o nelagodnem počutju. Tožnikova pooblaščenka na glavni obravnavi ni tožnika nič vprašala o tem. Zato je neutemeljen očitek, da sodišče tožnika ni vprašalo, ali ga objektivno ugotovljene brazgotine motijo, in ne drži, da je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno ter da je zaradi izostanka odločilnih razlogov glede obstoja skaženosti podana tudi bistvena kršitev določb ZPP (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

16.Po obrazloženem znaša primerna in pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik v škodnem dogodku, 23.500 EUR (in ne zgolj 19.000 EUR, kolikor je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje). Po odbitku 20 % soprispevka ter nadalje še 10 % odbitne franšize je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 16.920 EUR in do odškodnine 850,34 EUR za premoženjsko škodo, torej skupno do odškodnine v znesku 17.770,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.920 EUR od 22. 6. 2018, od zneskov odškodnine za premoženjsko škodo pa tako, kot je (pravnomočno) prisojeno v I. točki izreka izpodbijane sodbe, neutemeljen pa je njegov zahtevek v presežku, za plačilo nadaljnjega zneska 10.498,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.080 EUR od 22. 8. 2018 dalje do plačila ter od zneskov, kot je že (pravnomočno) zavrnjeno v II. točki izpodbijane sodbe.

17.Po zvišanju odškodnine je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 23.500 EUR (oziroma 16 povprečnih neto plač) tudi primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča odmerjajo v podobnih primerih. V zadevi II Ips 999/2008 (št. VS002325) Vrhovnega sodišča RS, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, je oškodovancu, ki je utrpel prav tako trimaleolarni zlom levega gležnja z delnim izpahom skočnine, a tudi manjše poškodbe levega kolena in prsnega koša, sodišče odmerilo odškodnino v višini 18 povprečnih mesečnih neto plač. Ker ni razvidna starost oškodovanca, primera zgolj na podlagi navedenih podatkov pritožbeno sodišče ne more primerjati s predmetnim. Neprimerljiv, že zaradi starosti oškodovanke, je tudi primer istega sodišča II Ips 1271/2008 (št. VS002030), saj je oškodovanka ženska v starostni skupini 25 do 30 leta in je že iz tega razloga večji obseg bodoče škode (za zlom desnega gležnja s premikom in udarnino desnega gležnja oškodovanka je prejela odškodnino v višini 19 povprečnih mesečnih neto plač). Primerljiv je primer oškodovanca v zadevi II Ips 702/2005 (št. VS001568), ki je utrpel zlom notranjega gležnja na desni goleni z odmikom) in prejel odškodnino v višini 19 povprečnih mesečnih neto plač, a skupaj z odškodnino za skaženost, do katere tožnik ni upravičen. Že zaradi starosti oškodovanke (starostna skupina 15 - 20 let) pa tudi ni primerljiva zadeva, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi II Ips 123/2009 (št. VS001981), čeprav je šlo za skoraj identične poškodbe kot pri tožniku (oškodovanka je prejela odškodnino v višini 20 povprečnih mesečnih neto plač). Glede na predstavljeno in glede na primere dosojenih odškodnin za podoben obseg škode (povsem identičnega primera ni), objavljene v knjigi Alenke Berger Škrk Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, 2010) v poglavju Poškodbe skočnega sklepa in stopala ne drži pritožbena navedba, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 19 povprečnih mesečnih neto plač in da bi moralo sodišče, glede na to, da tožnikov zahtevek iz naslova nepremoženjske škode znaša 27.000,00 EUR, kar predstavlja približno 18 povprečnih neto plač, upoštevajoč v pritožbi navedeno sodno prakso, kjer so oškodovanci utrpeli skoraj popolnoma enake poškodbe kot tožnik (prejeli pa odškodnino v višini približno 19 povprečnih mesečnih neto plač) in ob upoštevanju ustavne pravice do enakosti pred zakonom, tožniku prisoditi celotno zahtevano odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. S pritožbenimi navedbami, da je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati, da zavarovalnice uveljavljajo revalorizacijo plačnih nespornih delov, in te revalorizacije npr. pred 2020 plačanih zneskov sedaj znašajo več kot 30 %, ter da bi morali isti vatli veljati tudi za višino odškodnin, ter da je povprečna mesečna neto plača v letu 2020 (ko je tožnik vložil tožbo) znašala 1.208,65 EUR, kar pomeni, da se je do izdaje sodbe (ko ta znaša 1.487,66 EUR), povprečna mesečna neto plača dvignila zgolj za slabih 20 %, kar je prav tako potrebno upoštevati pri pravični odmeri odškodnine, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče je pravilno, skladno s sodno prakso ustrezno umestilo škodo tožnika v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Odškodnina v višini 16 povprečnih neto plač v času izdaje izpodbijane sodbe pomeni pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

O pravdnih stroških

18.Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je v prvi vrsti zmoten zaključek sodišča glede uspeha tožnika v pravdi. Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je delni umik tožbe štelo za tožnikov (delni) neuspeh v pravdi. Tožnik je tožbeni zahtevek delno umaknil za nastalo premoženjsko škodo iz naslova izgube/prikrajšanja na osebnem dohodku v znesku 194.337,88 EUR izključno zaradi s strani tožene stranke podanega ugovora omejene zavarovalne vsote (42.000,00 EUR po škodnem dogodku), ki ga je podala šele v odgovoru na tožbo. Podan delni umik tožbenega zahtevka je izključna posledica toženkine pasivnosti oz. ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo (6. člen OZ) ter načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Tožena stranka namreč kot zavarovalnica - profesionalni subjekt, ki se vsakodnevno ukvarja z odškodninskim pravom, kljub izrecnemu pozivu pooblaščenca tožnika v predpravdnem postopku, slednjemu ni sporočila, da po predmetni zavarovalni polici obstoji omejitev zavarovalnega kritja. Tožena stranka je tako nestrokovno temu pričela ugovarjati šele v tem pravdnem postopku, čeprav ji je bilo že ob prejemu odškodninskega zahtevka tožnikovega pooblaščenca z dne 30. 5. 2018 (torej v predpravdnem postopku) znano, da tožnik uveljavlja plačilo nepremoženjske in premoženjske škode v skupni višini 249.606,70 EUR (torej bistveno več, kot znaša zavarovalna vsota 42.000,00 EUR). Ravnanje toženke je najmanj malomarno, izključno po njeni lastni krivdi je prišlo do tega, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek preko zavarovalne vsote. Njeni ugovori v pravdnem postopku pa so tipičen primer "venire contra factum proprium" in zlorabe procesnih pravic. Tožnik zato meni, da bi upoštevaje vse zgoraj povzeto, sodišče moralo šteti, da je tožnikov prvotno višje postavljeni tožbeni zahtevek posledica toženkinega zavajanja (in ravnanja v nasprotju z vsemi pravnimi in moralnimi predpisi), in zato pri izračunu uspeha za celo pravdo upoštevati znesek 28.268,82 EUR. Nadalje tožnik sodišču očita, da je tudi napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je pri izračunu uspeha tožnika naprej odštelo odbitno franšizo, ki jo mora plačati zavarovanec tožene stranke, in šele nato izračunalo tožnikov uspeh v pravdi. Navaja, da je odbitna franšiza dogovorjena s pogodbo med zavarovalnico in njenim zavarovancem, pri čemer tožnik ni pogodbena stranka te pogodbe, zato tudi ne sme trpeti posledic, ki izvirajo iz "inter partes" pogodbenega razmerja (v konkretnem primeru so tožniku povrnjeni stroški postopka v manjšem %, kot v primeru, če odbitna franšiza ne bi bila dogovorjena). Tožnik meni, da bi mu glede na navedeno moralo sodišče prve stopnje priznati in prisoditi stroške glede na celoten tožnikov uspeh (16.144,82 EUR od zahtevanih 28.268,82 EUR - 57 %, oz. v najslabšem primeru 16.144,82 EUR od zahtevanih 222.606,70 EUR - 7,25 %), ter temu še prišteti 80 % temelj (oz. pravilno 100 % temelj). Nadalje tožnik še trdi, da je sodišče prve stopnje tudi stroške izvedenin zmotno upoštevalo zgolj v sorazmerju z doseženim uspehom tožnika v pravdi. Glede na določila prvega odstavka 155. člena ZPP bi moralo sodišče tožniku v povračilo priznati celotne stroške izdelave izvedenskih mnenj (tiste, katere je predlagal in plačal tožnik), ne glede na dosežen uspeh v pravdi, in sicer iz razloga, ker so bili stroški za izvedence potrebni pravdni stroški in neodvisni od uspeha in ker je bistvena okoliščina pri odločanju o obsegu povrnitve pravdnih stroškov, vključno s tekom zakonskih zamudnih obresti ta, da stranka postopka ne pričakuje, da ji bo pravno varstvo prineslo le zadoščenje v glavni stvari, temveč tudi tisti ekonomski položaj, v katerem bi bila stranka, če sploh ne bi bilo škodnega dogodka, ki ji je povzročil stroške. Stroški izvedencev oziroma njihova višina so namreč neodvisni od postavljenega tožbenega zahtevka in torej tudi neodvisni od tožnikovega končnega pravdnega uspeha (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1454/2014 z dne 8. 10. 2014). Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku priznati celotne stroške - z njegove strani plačanih izvedenin, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila dalje do plačila. Tudi sicer pa, glede na to, da bi moralo prvostopenjsko sodišče tožniku priznati celotni vtoževani znesek, bi mu moralo prisoditi celotne na prvi stopnji zaznamovane in priglašene stroške pravdnega postopka.

19.Neutemeljeno je zavzemanje tožnika za priznanje celotnih stroškov izvedenin. Tožnik prezre, da ZPP enotno obravnava vse stroške postopka, ki se priznavajo pravdnim strankam glede na uspeh v pravdi. Strošek izvedenin je le eden izmed stroškov pravdnega postopka, zato ni razlogov za njegovo drugačno obravnavanje. Izpostavljena sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1454/2014 z dne 8. 10. 2014 ne predstavlja večinske sodne prakse. Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da so stroški za izvedenca pravdni stroški in da je zato potrebno tudi o povrnitvi teh stroškov odločiti po kriteriju uspeha (154. člen ZPP).

20.Prav tako je neutemeljena graja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je pri izračunu uspeha tožnika naprej odštelo odbitno franšizo, ki jo mora plačati zavarovanec tožene stranke, in šele nato izračunalo tožnikov uspeh v pravdi. Tožena stranka ni pasivno legitimirana za navedeni del škode, zato je sodišče pravilno štelo, da tožnik ni uspel s tem delom zahtevka, in pravilno pri izračunu uspeha le - tega ugotavljalo glede na znesek odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, zmanjšan za soprispevek in odbitno franšizo.

21.Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je delni umik tožbe štelo za tožnikov (delni) neuspeh v pravdi. Podatki v spisu potrjujejo tožnikove navedbe, da je izključno po toženkini krivdi prišlo do tega, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek preko zavarovalne vsote in da je delni umik tožbenega zahtevka podal izključno zato, ker toženka kljub izrecnemu pozivu pooblaščenca tožnika v predpravdnem postopku, slednjemu ni sporočila, da po predmetni zavarovalni polici obstoji omejitev zavarovalnega kritja. Pritožbeno sodišče tudi glede na načelo skrbnosti strank v postopku pritrjuje tožniku, da bi upoštevaje zgoraj navedeno sodišče prve stopnje moralo šteti, da je tožnikov prvotno višje postavljeni tožbeni zahtevek posledica toženkinega ravnanja, sicer res že v predpravdnem postopku, saj bi morala ob zahtevani profesionalni skrbnosti ob odklonitvi zahtevka računati na to, da bo tožnik po pooblaščencu vložil tožbo, in bi zato morala že takrat odgovoriti na tožnikov poziv, da sporoči zahtevane podatke. Ker je tožnik delno umaknil tožbo (za znesek 194.337,88 EUR iz naslova premoženjske škode zaradi prikrajšanja na osebnem dohodku), kot to izhaja tudi iz obrazložitve pravnomočnega sklepa z dne 21. 2. 2023, zato ker je zavarovalna vsota omejena na znesek 42.000 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevati tako, da bi pri izračunu uspeha za celo pravdo upoštevalo znesek 28.268,82 EUR. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo drugega odstavka 154. člena ZPP, to nepravilnost odpravlja sodišče druge stopnje tako, da pri izračunu uspeha po višini za celo pravdo upošteva znesek 28.268,82 EUR.

22.Ob upoštevanju zgoraj navedenega in zaradi spremembe odločitve o glavni stvari se je spremenil uspeh po višini, in sicer znaša tožnikov 63 % (17.770,34 EUR od zahtevka 28.268,82 EUR), toženkin pa 37 %, kakor tudi uspeh v pravdi, in sicer znaša tožnikov uspeh v pravdi 72 % ((80 % po temelju in 63 % po višini): 2), toženkin pa 28 % ((20 % po temelju in 37 % po višini):2). Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povrnitve 7.561,50 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do povrnitve 1.546,44 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov mora tako toženka tožniku povrniti 6.015,06 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

23.Pritožbeno sodišče je po obrazloženem delno ugodilo tožnikovi pritožbi zoper odločitev o glavni stvari in ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo, tako da je odškodnino zvišalo za 3.240 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 22. 6. 2018 dalje do plačila. Delno je ugodilo tudi pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških in odločitev v III. točki izreka sodbe spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe. Sicer pa je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

24.Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo obvestila tožniku o prejeti sodbi 20 točk (tar. št. 43/4 Odvetniške tarife - OT); za sestavo pritožbe zoper sodbo 625 točk (tar. št. 22/1 OT), za poročilo tožniku o uspehu pritožbe 20 točk (tar. št. 43/4 OT), skupaj: 665 točk. Poleg tega pa še materialne stroške 7,98 EUR (11. člen OT), 22 % DDV (89,54 EUR; 12. člen OT) in sodno takso za pritožbo 513 EUR, skupaj tako 1.009,52 EUR. Ni pa priznalo stroška za sestavo obvestila tožniku o vložitvi pritožbe 20 točk, ker ta strošek ni potreben za pravdo. Tožnik je glede na svoj uspeh s pritožbo, ki znaša 24 %, upravičen do povrnitve 24 % priznanih stroškov pritožbenega postopka, to je do zneska 242,28 EUR. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo 625 točk (in ne priglašenih 685 točk glede na vrednost predmeta; tar. št. 22/1 OT) za sestavo odgovora na pritožbo, 12,5 točk materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV, (84,15 EUR; 12. člen OT), skupaj tako 466,65 EUR. Glede na 76 % pritožbeni uspeh je upravičena do povrnitve 354,65 EUR stroškov pritožbenega postopka. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov mora tako tožnik toženki povrniti 112,37 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, 1. knjiga, str. 66 in 67; VS RS II Ips 79/2018, VSC Sodba Cp 547/2016 z dne 8. 12. 2016, VSL Sodba II Cp 322/2020 z dne 1. 10. 2020.

2Primerjaj z odločbami npr. VSC Cp 350/2019 in Cp 189/2019 ter VSL II Cp 1634/2014, II Cp 163/2017.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.