Jedro

Zgolj članstvo v Kulturbundu ni pomenilo zločina ali prestopka po Zakonu o zločinih in prestopkih zoper slovensko narodno čast in tudi ne katerega koli drugega kaznivega dejnaja.

Izrek

Ob ugoditvi zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni F.H., M.V., V.G., M.L., I.K., M.R., A.U., Š. in A.F. ter H.Š. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i j o o b t o ž b e , a) da so bili v mariborskem okrožju člani Kulturbunda, s tem pa udeleženi v izdajalski politični organizaciji in to organizacijo podpirali; b) V.G. bil pripadnik sovražne oborožene formacije Vermanshafta in Volkssturma, kjer je imel čin podoficirja; c) A.F. bil član oboroženih formacij SA in Vermanshafta; s čimer naj bi pod točko obsojenci pod točko a), obsojena V.G. pa tudi pod točko b) in A.F. pod točko c) storili zločin po 2.a členu ZSNČ.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v tem delu postopka proračun.

Obrazložitev

Sodišče slovenske narodne časti v Ljubljani je s sodbo z dne 24.07.1945 obsojene I.P., M.V., M.K., M.L., F.H., I.K., M.R., L.F., V.G., A.U., Š.F., A.F., H.S. spoznalo za krive zločinov zoper slovensko narodno čast (očitno po 2.a členu ZSNČ), še 13 drugih obsojencev pa prestopkov po istem zakonu. Na podlagi 3. člena ZSNČ je izreklo, obsojenima I.P. in M.V. vsakemu kazni šest let izgube narodne časti in dve leti lahkega prisilnega dela, obsojenima M.L. in F.H. vsakemu šest let izgube narodne časti in zaplembo vse nepremične imovine s pritiklinami, I.K. kazen izgube narodne časti za dobo osmih let, M.R. kazen izgube narodne časti za dobo štirih let in eno leto lahkega prisilnega dela, L.F. kazen šestih let izgube narodne časti in zaplembo vse njegove imovine z izjemo stanovanjske opreme, V.G. kazen petih let izgube narodne časti, A.U. kazen izgube narodne časti za dobo desetih let, Š.F. kazen izgube narodne časti za dobo štirih let, A.F. kazen izgube narodne časti za dobo štirih let in eno leto lahkega prisilnega dela ter H.Š. na kazen šestih let izgube narodne časti. Kazni je izreklo tudi obsojencem, ki jih je obsodilo zaradi prestopka po 2.a ZSNČ. Obtožene F.Č., F.P., F.Ž., O.O., I.D., A.P., J.C. in B.C. je obtožbe oprostilo, pri čemer je njihova dejanja opisalo, ne pa tudi pravno opredelilo.

Zoper to pravnomočno sodbo, ki je postala takoj izvršljiva, je v delu, ki se nanaša na obsojenega F.H., vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da opisano ravnanje F.H. nima zakonskih znakov zločina zoper slovensko narodno čast in da je zato sodišče kršilo zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katero se je obsojenec preganjal, kaznivo dejanje, torej zločin po 2.a členu ZSNČ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obsojenega F.H. po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za zločin po ZSNČ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Za zločine zoper slovensko narodno čast so po 2. členu ZSNČ veljala vsa namerno izvršena dejanja, ki jih sicer ni mogoče označiti za veleizdajo ali za pomoč okupatorju pri izvrševanju vojnih zločinov, ki pa so škodovala ali bi utegnila škodovati ugledu in časti slovenskega naroda in njegovi odgovornosti. Med takimi ravnanji so bila našteta zlasti: a) politično, propagandno, kulturno, umetniško, gospodarsko, pravno ali upravno sodelovanje z okupatorjem ali domačimi izdajalci, kot na primer udeležba v izdajalskih, političnih in vojaških organizacijah ali njih podpiranje; predavanje ter pisanje oziroma podpisovanje, izdajanje, tiskanje, razširjanje knjig, brošur, člankov, razglasov ali letakov, s katerimi se opravičuje okupacija oziroma obsoja ali sramoti narodno osvobodilni boj, posredna ali neposredna ovadba, ki je utegnila imeti nevarne posledice za ovadenca; stavljanje gospodarskega podjetja v službo ali podporo okupatorju; važnejša opravila v gospodarskem ustroju oziroma v podjetju, ki ga je izkoriščal okupator; izvrševanje dobav na račun okupatorja; zastopanje okupatorjevih koristi pred sodiščem; služba v policijskem ali uradniškem sestavu na mestu, ki je posebno važen za okupatorja; izkoriščanje stiske ali sramotitev pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja zaradi njihovega prepričanja ali delovanja; pritisk nanje z namenom, da spremene prepričanje ali prenehajo z delovanjem; delovanje proti enotnosti in bratstvu jugoslovanskih narodov in vzbujanje mržnje med njimi; b) prijateljski stiki s pripadniki okupatorske vojske in oblasti; c) delovanje na odgovornih mestih v letu 1941, ki je prispevalo k sramotnemu porazu in kapitulaciji Jugoslavije.

Očitek obsojenemu F.H., da je bil član Kulturbunda in s tem udeležen v izdajalski politični organizaciji in da je to organizacijo podpiral, ne spada pod nobeno izmed naštetih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja. Zgolj članstvo v Kulturbundu ni pomenilo zločina ali prestopka po ZSNČ. Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da se v kazenskem pravu ne ocenjuje inkriminacija osebnosti, temveč inkriminacija dejanj, s katerimi oseba pušča dokazljivo konkretno sled v zaznavnem svetu in da so samo taki očitki človekovih ravnanj (kaznivih dejanj, zločinov oziroma prestopkov) predmet dokazovanja v kazenskem postopku. V opisu dejanja, za katerega je bil obsojen F.H., z ničemer pa ni konkretizirano tisto ravnanje, ki bi imelo zakonske znake zločinstva po 2.a točki ZSNČ. Tako se izkaže, da je bil obsojenec spoznan za krivega zgolj na podlagi inkriminacije golega statusa. Zato je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da dejanje, za katerega je bil F.H. obsojen, ne vsebuje zakonskih znakov zločina po ZSNČ, pa tudi ne katerega koli drugega kaznivega dejanja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je po 1. točki 358. člena ZKP obsojenega F.H. za zločin po 2.a členu ZSNČ oprostilo obtožbe.

Če spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obsojenčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega obsojenca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP, Vrhovno sodišče ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena.

V skladu s to določbo je iz enakih razlogov, kot veljajo za obsojenega F.H., Vrhovno sodišče po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za zločin po ZSNČ tudi obsojene M.V., M.L., I.K., M.R., V.G., A.U., Š. in A.F. ter H.Š. Obsojeni V.G. je bil obsojen tudi pod točko 4 obsodilnega dela sodbe, ker je bil pripadnik sovražnih oboroženih formacij Vermanshafta in Volkssturma, kjer je imel čin podoficirja, A.F. pa da je bil član oboroženih formacij SA in Vermanshafta. Vendar gre tudi v primeru teh dveh obsojencev zgolj za inkriminacijo njunega statusa kot pripadnikov sovražnih oboroženih formacij, ne da bi bilo navedeno kakršnokoli njuno ravnanje, ki bi vsebovalo zakonske znake zločina ali prestopka po 2. členu ZSNČ, zato je bilo na enaki podlagi kot za ostale obsojence v tem obsegu spremeniti napadeno pravnomočno odločbo in izreči oprostilno sodbo.

Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, je Vrhovno sodišče tudi odločilo, da po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP in potrebni izdatki obsojenih M.H., M.V., I.K., M.R., V.G., A.U., Š. in A.F. ter H.Š. v tem delu proračun.