Jedro

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je posledica zlorabe, kar pomeni, da je ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, nepotrebno.

Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec družbe A., d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje za čas do 9. 10. 2019 neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno spremeni v točki V izreka, tako da se v tem delu glasi: „Ugotovi se, da je delovno razmerje med pravdnima strankama nezakonito prenehalo dne 9. 10. 2019.“; - razveljavi v točki IV izreka v delu, ki se nanaša na obračun vsakokratnih mesečnih plač v višini 1.800,00 EUR s potnimi stroški, malicami, vsakoletnimi regresi za letni dopust in trinajstimi plačami, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - razveljavi v točki III izreka glede ugotovitve ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi z aneksi, sklenjenih med tožečo stranko in družbo A., d. o. o., in v točki V izreka glede ugotovitve ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene 9. 9. 2019. II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnika pozove na delo in mu od 10. 10. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja, dodatno pokojninsko zavarovanje in vpiše delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, razen za obdobje od 3. 8. 2020 do 30. 4. 2021 (točka I izreka). Naložilo ji je, da mu od 10. 10. 2019 plača razlike med prejetimi nadomestili iz socialnih zavarovanj in plač pri drugih delodajalcih in plače, ki bi jo prejel, če bi delal pri toženki, in razlike med prejetimi regresi za letni dopust in regresi za letni dopust, ki bi jih prejel, če bi delal pri toženki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2022 do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi z aneksi med tožnikom in družbo A., d. o. o., za ugotovitev, da med strankama od 2. 2. 2005 obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za opravljanje dela upravljavca ladijskega dvigala z omejitvijo izmeničnega dela stoje in sede, brez pogostega poklekanja ali počepanja ter dvigovanja bremen do največ 10 kilogramov (podredno KV LTD z navedenimi omejitvami) od 23. 4. 2009 z osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi toženke (točka III izreka). Zavrnilo je zahtevek, da mu je toženka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 1.800,00 EUR bruto, potnimi stroški, malicami, vsakoletnimi regresi za letni dopust in trinajstimi plačami ter prijavo v vsa obvezna in dodatno pokojninsko zavarovanje z vpisom delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za obdobje od 2. 2. 2005 do 9. 10. 2019 (točka IV izreka), in zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama 9. 10. 2019 ter ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene 9. 9. 2019 (točka V izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela upravljavca ladijskega dvigala z omejitvijo izmeničnega dela stoje in sede, brez pogostega poklekanja ali počepanja ter dvigovanja bremen do največ 10 kilogramov (podredno KV LTD z navedenimi omejitvami) od 23. 4. 2009 z osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi toženke, zavrglo (točka VI izreka; sklep). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka VII izreka).

2. Zoper odločitev v točkah I do VI izreka sodbe (in sklepa; zavrnilni del v točkah III do V izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V obsežni pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati stališča v sklepu VDSS Pdp 1088/2018 in sodbi UP RS III U 10/2017. Tožnikov zahtevek ni bil le neutemeljeno zavrnjen, ampak nedopustno prezrt (odločba US RS Up-2684/07). Delo je opravljal enako kot delavci toženke. Vsi elementi delovnega razmerja so bili podani, toženka je bila njegov dejanski delodajalec. Sklepanje navideznih podjemnih pogodb je bilo prepoznano tudi v strokovni literaturi (Senčur Peček, D.: Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava, Podjetje in delo, 6-7/2015). Podano je bilo (eno) delovno razmerje s toženko. Podjemne pogodbe, ki sta jih sklenili toženka in družba A. d. o. o., so prikrivale pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku ter so nične zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo. Šlo je za opravljanje dela na črno. Na podlagi specialne ureditve v ZDPZC-1 je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja za celo obdobje opravljanja dela. Zaradi očitno nedopustne podlage, oderuštva in kršitve načela vestnosti in poštenja so nične tudi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil z družbo A., d. o. o. Toženka je dolžna za nazaj vzpostaviti zakonito stanje. Tožnikove pravice so bile grobo kršene. Poseženo je v njegove ustavne pravice. Njegov pravni interes ni le v izplačilu plač. Dajatveni zahtevek bo nastal šele z ugotovljeno ničnostjo, do zastaranja ni prišlo. Zastaranje je začelo teči, ko se je tožnik zavedal vseh okoliščin (sodba in sklep VS RS II Ips 369/2015, sodba VS RS II Ips 229/2014). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč US RS v odločbi Up-1177/12 in sodne prakse ESČP v zadevi Howald Moor. Ni upoštevalo stališč pravne teorije (Varanelli L.: Pogodbeno pravo IV, Patologija pogodbe, drugi del, str. 92-95, Ljubljana, 2018). Tožnik bo oškodovan pri pokojnini. Svojim pravicam se kot delavec ne more odpovedati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in II izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je pogodba o zaposlitvi med tožnikom in družbo A., d. o. o., zakonito prenehala veljati 9. 10. 2019, zato ni podlage za ugoditev zahtevku za čas po tem. Pogodbe o zaposlitvi in podjemne pogodbe nimajo znakov neveljavnosti. Namen toženke in družbe A., d. o. o., ni bil izogniti se kogentnim določbam ZDR-1 glede posredovanja delavcev. Šlo je za izvajanje storitev. Toženka ni bila tožnikov dejanski delodajalec. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo svetovalnega mnenja v istovrstnem sporu VIII SM 2/2021. Tudi če bi toženka dejansko najemala delavce in ne storitev, tožnik neutemeljeno zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri njej. Primarno bi bil upravičen do pravic iz delovnega razmerja od svojega delodajalca, družbe A., d. o. o. Dokazni postopek ne potrjuje, da je šlo za zlorabo. Ničnostna sankcija ni določena. Tožnik je bistvena navodila prejemal s strani družbe A., d. o. o., kar so potrdile zaslišane priče. Ta družba je vršila nadzor nad njegovim delom. Zagotavljala je osnovno delovno opremo. Izvajala je izobraževanje in usposabljanje ter odobravala odsotnosti z dela. Začasnost ni pogoj za zakonitost posredovanja delavcev. Ni pravne podlage, da bi se ugotovil obstoj delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno toženki naložilo, da tožnika pozove na delo. Dela zanj nima niti ga tožnik ni zmožen opravljati. Toženka je za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi podala številne navedbe, predlagala je dokaze. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (ter sklep o delnem zavrženju tožbe).

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o. Ta družba je bila toženka v sporu o prenehanju delovnega razmerja in prva toženka v sporu o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja. Dne 12. 8. 2020 je bila izbrisana iz sodnega registra, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 8. 2020 tožbo zoper njo zavrglo. Glede na navedeno je neutemeljeno odločalo o zahtevku za ugotovitev ničnosti vseh pogodb med tožnikom in družbo A., d. o. o., in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene 9. 9. 2019, ki jo je podala družba A., d. o. o. V tem delu je odločalo o zahtevku zoper osebo, ki ne more biti pravdna stranka, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Hkrati je ponovno odločilo o zahtevku, glede katerega je tožbo v istem sporu že pravnomočno zavrglo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno ugodilo, tako da je na podlagi 354. člena ZPP delno razveljavilo odločitev v točkah III in V izreka izpodbijanega dela sodbe, kot je razvidno iz izreka.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnemu zahtevku za čas do 9. 10. 2019 zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje; o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med pravdnima strankama je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno zmotno odločitev. Sicer je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

9. Zadnja pogodba o zaposlitvi med tožnikom in družbo A., d. o. o., je bila sklenjena 25. 10. 2010 za opravljanje dela upravljavca dvigal v skladu z ugotovljeno invalidnostjo. Delovno razmerje je prenehalo na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ves čas zaposlitve je tožnik delo opravljal na območju toženke, pri čemer je bila edina dejavnost njegovega formalnega delodajalca, družbe A., d. o. o., kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izpovedi njenega nekdanjega direktorja, posredovanje delavcev toženki. Pogoji dela za delavce družbe A., d. o. o., (tožnika) so bili slabši od tistih, kot so jih imeli delavci toženke, vsaj glede plače in urnika.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se pogodbe, ki jih je družba A., d. o. o., sklepala s toženko, niso izvajale kot podjemne pogodbe – pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.); za toženko ta družba ni izvajala storitev, ampak je na delo napotila delavce (tožnika), pri čemer ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) niti ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Toženka je oddajanje storitev pogojevala prav s tem, da gre za družbe, ki ne opravljajo dejavnosti zagotavljanja dela delavcev, pri čemer, kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, nobena od zaslišanih prič (toženke) ni vedela izpovedati, kakšen dovoljen pravno ekonomski cilj bi takšno pogojevanje zasledovalo.

11. Družba A., d. o. o., se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smela ukvarjati, toženka pa teh delavcev ne bi smela sprejemati, kot izrecno izhaja iz drugega odstavka 166. člena ZUTD. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v istovrstnih sporih (sodba in sklep VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022), izhajajoč iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd., v poslovanju in opravljanju dela delavcev (kot je bil tožnik), v katerega je bilo vključenih več družb, prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

12. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je posledica zlorabe, kar pomeni, da je ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, nepotrebno. Pritožbene navedbe toženke s tem v zvezi so za odločitev nebistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kljub ugotovitvi obstoja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika iz tega naslova za obdobje od 2. 2. 2005 do 9. 10. 2019 zavrnilo na podlagi pravilnega stališča, sprejetega v sodni praksi (zlasti v sporih, v katerih se delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu), da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, torej da mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Prav tako utemeljeno je zavrglo tožbo z zahtevkom za izročitev pogodbe o zaposlitvi (gre za sklep; na podlagi zmotne ocene, da gre za ugotavljanje dejstev), saj pogodba o zaposlitvi, katere izročitev bi tožnik zahteval na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZDR-1, ni bila sklenjena.

13. Ob ugotovljeni zlorabi na podlagi ravnanj tožnikovega formalnega delodajalca (podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), prenehanje ni zakonito, kar je bistveno pri odločanju o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med pravdnima strankama dne 9. 10. 2019. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe (5. točka 385. člena ZPP), tako da je zahtevku ugodilo.

14. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec družbe A., d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje za čas do 9. 10. 2019 neutemeljeno zavrnilo (do sedaj ugovora zastaranja ni presojalo in se pritožbeno sodišče do s tem povezanih pritožbenih navedb tožnika ne opredeljuje). Tožnikova pritožba je v delu, v katerem se nanaša na denarni zahtevek (obračun vsakokratnih mesečnih plač v višini 1.800,00 EUR s potnimi stroški, malicami, vsakoletnimi regresi za letni dopust in trinajstimi plačami) za čas od 2. 2. 2005 do 9. 10. 2019, utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je v tem delu ugodilo, na podlagi 355. člena izpodbijani del sodbe delno razveljavilo, kot je razvidno iz izreka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Pritožbeno sodišče je kljub določbi drugega odstavka 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je upoštevalo, da sodišče prve stopnje do sedaj zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnikov denarni zahtevek za čas, ko je bil v formalnem delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., po temelju ni podan, reparacijskega zahtevka za obdobje do 9. 10. 2019 po višini ni presojalo in s tem povezanih dejstev ni ugotavljalo. Gre za obsežnejši sklop dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež v Kopru, bo novo sojenje pred sodiščem prve stopnje tudi s stroškovnega vidika bolj ekonomično, kot bi bila pritožbena obravnava.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnika. Toženka je v zvezi s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podala na naroku za glavno obravnavo dne 17. 2. 2021 in nato ponovila na naroku dne 15. 12. 2021, podala le navedbe o porušenem zaupanju, ki ga je neutemeljeno povezala z navedbami tožnika v tem sporu, in nepotrebnostjo dela, v zvezi s katerimi je izpostavila delo zunanjih pogodbenih partnerjev. Za svoje navedbe ni predlagala nobenih dokazov. Njene pritožbene navedbe, da je podala številne navedbe in predlagala dokaze, so neutemeljene, (nekonkretizirane) navedbe, da tožnik dela ni zmožen opravljati, pa so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pri odločanju, da ne sledi njenemu predlogu na podlagi 118. člena ZDR-1, utemeljeno večjo težo pripisalo dejstvu, da je tožnik zaradi invalidnosti težje zaposljiv in da je brez zaposlitve.

17. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika delno in pritožbo toženke v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).