Jedro

Delničar delniške družbe ni upravičenec do denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene delniški družbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za kmetijstvo občine z dne 28.1.1994, s katerim je zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, ki so bila podržavljena delniški družbi B. s sedežem v V.. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo družbi B. za vinogradarstvo in pivničarstvo v V. podržavljeno premoženje na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS št. 62/45). Citirani predpis je naveden v 2. točki 3. člena ZDen, ki predstavlja pravno podlago za vračanje podržavljenega premoženja. V primeru delniške družbe se na podlagi 8. člena ZDen šteje za premoženje delniški kapital, ki je bil razdeljen na alikvotne deleže (delnice). Delniški kapital pa je podržavljen tam, kjer je sedež družbe, v primeru družbe B. s sedežem v V., je to na območju Republike Hrvaške. Ker premoženje ni bilo podržavljeno na območju Republike Slovenije, pač pa na območju druge republike iz sestava nekdanje SFRJ, je tožena stranka zaključila, da po ZDen ni pogojev za vračanje delniškega kapitala družbe. Pritožbeno navedbo, da so po 9. členu ZDen upravičenci do denacionalizacije jugoslovanski državljani in ne samo državljani Republike Slovenije, kar je potrebno razumeti tudi za pravne osebe s sedežem na območju bivše Jugoslavije, je tožena stranka zavrnila s stališčem, da je kriterij iz 14. člena ZDen možno uporabiti tudi za druge pravne osebe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so ugotovitve v obrazložitvi izpodbijane odločbe nepravilne, nelogične ter same s seboj v nasprotju. Premoženje delniške družbe B. ni bilo odvzeto na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, prav tako so nepravilna izvajanja tožene stranke, da je bil delniški kapital podržavljen tam, kjer je sedež družbe, torej na območju Republike Hrvaške. V odločbi Okrajne komisije za agrarno reformo v P. jasno piše, da se "na podlagi točke b 6. in 8. člena v zvezi s 3., 4. in 13. členom zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji - Uradni list LRS št. 396/62 z dne 19.12.1945 in uradnih ugotovitev komisijske razprave z dne 15.4.1946 smatrajo za razlaščene v korist zemljiškega sklada po 14. členu tega zakona v celoti in brez odškodnine z vsemi zgradbami in napravami, z vsem živim in mrtvim kmetijskim in gozdnim inventarjem zemljiška posestva v območju LRS, ki so last B. v V.. Obrazložitev izpodbijane odločbe prihaja sama s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da je bilo delniški družbi B. podržavljeno premoženje v Sloveniji, kasneje pa, da premoženje ni bilo podržavljeno na območju R Slovenije. Upoštevaje splošno pravno načelo, da zakon ne velja izven ozemlja države, je povsem nemogoče, da bi na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji bilo podržavljeno premoženje, ki ni bilo na območju R Slovenije. Zato je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožba ni utemeljena.

Ob ugotovitvi, da so bila na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS št. 62/45 podržavljena zemljiška posestva, torej posamezne stvari, nepremičnine, last podjetja B. s sedežem v V., in tej ugotovitvi tožnica ne oporeka, sledi presoja, da tožnica kot pravna naslednica V.V., delničarja navedene delniške družbe ni upravičenka. Po 3. členu ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, navedenih v tem členu. Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. To pomeni, da so delničarji upravičenci do vrnitve njihovega premoženja, to je njihovega alikvotnega dela delniškega kapitala v primeru, ko je bila podržavljena delniška družba kot pravna oseba. Niso pa delničarji oziroma njihovi pravni nasledniki upravičenci v primeru, ko so bile delniški družbi podržavljene posamezne stvari (nepremičnine). Zato sta odločitvi o zavrženju tožničine vloge in o zavrnitvi njene pritožbe pravilni, vendar iz tu navedenih pravnih razlogov. Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ni pogojev za vodenje denacionalizacijskega postopka, ker tožnica ni izkazala, da bi bile nepremičnine podržavljene njenemu pravnemu predniku. Na odločitev zato tudi ne morejo vplivati navedeni tožbeni ugovori. Okoliščine o tem, kje je imela delniška družba sedež in kje je bil delniški kapital podržavljen, bi bile pomembne, če bi bila upravičenka do vrnitve premoženja delniška družba oziroma njen pravni naslednik.

O tožbenem predlogu za povrnitev stroškov sodišče ni odločalo, ker po 61. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) trpi vsaka stranka svoje stroške.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).