Jedro

Plačilni nalog za plačilo sodne takse je bil toženki pravilno vročen s fikcijo, ki v svojem bistvu predpostavlja izostanek dejanske vročitve, torej vročitev nadomešča, in ker toženka pravilnosti vročitve ne izpodbija, velja domneva, da so podatki, navedeni na obvestilu in vročilnici pravilni, vročitev plačilnega naloga pa z dnem 09. 09. 2010 opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se pritožba tožene stranke z dne 09. 07. 2010 šteje za umaknjeno.

Zoper izpodbijani sklep je toženka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja vložila pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in toženki dovoli naknadno plačilo sodnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi razsodilo s sodbo z dne 19. 05. 2010, zoper katero je toženka dne 09. 07. 2010 vložila pritožbo. Toženki je bilo s plačilnim nalogom z dne 23. 08. 2010 naloženo, da v roku 15 dni od vročitve tega naloga plača neplačano sodno takso za pritožbo po tar. št. 3/1 ZST-1 v znesku 147,78 EUR, z opozorilom na posledice iz 3. odstavka 105.a člena ZPP. Poziv ji je bil vročen z nadomestno vročitvijo dne 09. 09. 2010 (vročilnica, pripeta na list. št. 81). Ker toženka terjane sodne takse do 24. 09. 2010 ni plačala, je sodišče prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 105.a člena ZPP pritožbo z dne 09. 07. 2010 štelo za umaknjeno.

Glede vročanja pravnim osebam ni razlike v načinu vročanja glede na različno pomembnost pisanja. Tudi za vročanje pisanj, ki se vročajo osebno stranki, veljajo za pravne osebe 133. člen ZPP (6. odstavek 142. člena ZPP), 3. odstavek 139. člena ZPP in 4. odstavek 141. člena ZPP (sklep III Ips 121/2007 z dne 10. 06. 2010).

Potem ko vročevalec ob poskusu vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 147,78 EUR (list. št. 80, 81) pisanja ni mogel vročiti toženki osebno (3. odstavek 139. člen), je skladno z navedenimi določbami ZPP lahko brez dodatnih poizvedb in ponovljenih poskusov vročanja ravnal po 4. odstavku 141. člena ZPP. Da je vročevalec pošiljko, naslovljeno na toženko, vročal na predpisan način (1. in 2. odstavek 141. člena ZPP), izhaja iz vročilnice, ki se nahaja v spisu (list. št. 81) in na katero se pravilno sklicuje tudi izpodbijan sklep. Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar je pritožbena navedba, da se plačilni nalog za plačilo sodne takse v zbirki listin toženke ne nahaja, za kaj takšnega premalo. Plačilni nalog za plačilo sodne takse je bil toženki tako pravilno vročen s fikcijo, ki v svojem bistvu predpostavlja izostanek dejanske vročitve, torej vročitev nadomešča, in ker toženka pravilnosti vročitve ne izpodbija, velja domneva, da so podatki, navedeni na obvestilu in vročilnici pravilni, vročitev plačilnega naloga pa z dnem 09. 09. 2010 opravljena.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi zatrjevana (a neizkazana) odsotnost zakonitega zastopnika toženke v času vročanja sporne sodne pošiljke ne more izpodbiti pravilnosti vročitve v konkretnem primeru. 133. člen ZPP namreč določa, da se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Kljub temu, da je po pritožbeni navedbi v konkretnem primeru za sprejem pisanj pooblaščen zgolj zakoniti zastopnik toženke, ki je bil v kritičnem času odsoten, bi bilo vročitev mogoče opraviti tudi delavcu v pisarni, v poslovnem prostoru ali na sedežu. Toženka namreč ne zatrjuje, da bi bila enoosebna družba, ki ima zaposlenega zgolj enega delavca – zakonitega zastopnika toženke. Ne glede na to pa bi bila zatrjevana odsotnost zakonitega zastopnika toženke lahko kvečjemu podlaga za uveljavljanje vrnitve v prejšnje stanje v smislu 1. odstavka 116. člena ZPP.

Ker pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zgolj s posplošenim zanikanjem prejema pošiljke, pri čemer je nesporno ugotovljeno, da je bila vročitev spornega pisanja toženki opravljena dne 09. 09. 2010 s fikcijo, je ob dejstvu neplačane sodne takse nadalje pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).