Jedro

Za utemeljitev obstoja kršitve pravice do enakega varstva pravic je treba izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v izpodbijanem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Koper, je storilki C. J. izdal plačilni nalog št. 89100000 z dne 10. 12. 2009 zaradi prekrška po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in ji izrekel globo v višini 333,83 EUR. Zoper plačilni nalog je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru s sodbo ZSV 79/2010 z dne 18. 1. 2012 zavrnilo in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. člena Ustave in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Svoj predlog utemeljuje z navedbami, da je bil v istem historičnem dogodku, zaradi kršitve istega zakonskega določila, plačilni nalog izdan še J. F., ki je tudi vložila zahtevo za sodno varstvo in uveljavljala vsebinsko iste razloge kot storilka C. J. Okrajno sodišče v Kopru je v dveh vsebinsko enakih postopkih odločilo drugače in zahtevi J. F. ugodilo ter postopek zoper njo ustavilo, zahtevo storilke C. J. pa je zavrnilo. S tem je sodišče kršilo določbo 22. člena Ustave, ki zagotavlja vsakemu enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, kar pomeni, da so sodišča dolžna enaka pravna vprašanja reševati enako.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njenim zagovornikom, odvetnikom iz Odvetniške pisarne M. S. in odvetniki d. o. o., ki se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinjajo.

B.

4. Vrhovno sodišče je po primerjavi obeh odločb Okrajnega sodišča v Kopru (ZSV 79/2010 z dne 18. 1. 2012 in ZSV 77/2010 z dne 5. 3. 2012) ugotovilo, da je sodišče res v kratkem časovnem razmaku o enakem pravnem in dejanskem vprašanju odločilo povsem različno. Policisti Policijske postaje Koper so dne 10. 12. 2009 nudili asistenco pri izvajanju inšpekcijskega postopka zaradi kršitve občinskega odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah na kategorizirani javni poti 677650, Pisari – Šeški – Marsiči – Mlini. Na kraju samem so ugotovili, da so C. J. ter A. in J. F. ovirali promet na javni poti, tako da so nanjo namestili oviro, sami pa so sedeli pred oviro in se na poziv policistov niso hoteli umakniti. Ker niso upoštevali na samem kraju odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe, naj se z javne poti odstranijo, je prekrškovni organ storilki C. J. in J. F. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1. Okrajno sodišče v Kopru je zahtevo za sodno varstvo C. J. zavrnilo z obrazložitvijo, da mora morebitna nesoglasja zaradi poteka javne poti po njeni parceli uveljavljati v zato predpisanih postopkih in ne s samovoljno zapore ceste, ukrep policije pa je bil zakonit, saj med njene naloge spada tudi vzdrževanje javnega reda in nadzor nad urejanjem prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet. Nato pa je isto sodišče v postopku z vsebinsko enako zahtevo za sodno varstvo J. F., po izvedenem dokaznem postopku, pritrdilo njenim navedbam in ugotovilo, da je J. F. upravičeno odklonila zahtevo po umiku z zasebne parcele in da prekrškovni organ za tako zahtevo v tistem času ni imel pravne podlage, čeprav je bila pot s strani Mestne občine Koper opredeljena kot javna pot. 5. Pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločiti enako. Po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča je za utemeljitev obstoja kršitve obravnavane pravice treba izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v izpodbijanem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov (US RS Up-688/05 z dne 7. 6. 2007) . Vrhovna državna tožilka v zahtevi ne zatrjuje, da je sodišče v izpodbijani sodbi o prekršku ZSV 79/2010 arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse niti, da je v njej zavzelo materialnopravno napačno stališče. Kljub temu je Vrhovno sodišče presojalo pravno pravilnost izpodbijane sodne odločbe, saj s sklicevanjem na enakost ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločili enako napačno. Takšna zahteva bi bila absurdna in v nasprotju z ustavno določbo, da je Slovenija pravna država (US RS Up-22/94 z dne 7. 3. 1997) .

6. Občinske javne ceste so javno dobro, ki so v lasti občine in so izven pravnega prometa. V obravnavanem primer je spor nastal zaradi specifične situacije, ko kategorizirana javna pot poteka po nepremičnini, ki ni v lasti občine, temveč storilke prekrška. Slovenska sodišča so o vprašanjih, ki izvirajo iz opisane situacije zavzela stališče, da lastnik na delu nepremičnine po katerem poteka javna cesta, nima posesti in posestnega varstva in kljub temu, da je zemljiškoknjižni lastnik, na njej ne sme ovirati prometa (npr. sodba Višjega sodišča v Celju Cp 116/2004 z dne 14. 7. 2004).

Navedeno izhaja tudi iz 53. člena Odloka Mestne občine Koper o občinskih cestah in drugih javnih površinah, ki pravi, da je prepovedano začasno ali trajno zasesti kategorizirano občinsko cesto ali njen del, izvajati ali opustiti kakršna koli dela na cesti in zemljišču ali objektih ob cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali objekte na njej ter ovirati ali ogrožati promet na cesti, zlasti pa nameščati na cesto kakršne koli predmete z namenom oviranja ali onemogočanja nemotenega in varnega odvijanja prometa.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče v izpodbijani sodbi ZSV 79/2010 z dne 18. 1. 2012 zavzelo pravno pravilno stališče, ki temelji na ustaljeni sodni praksi, zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.