Jedro

Glede predloga izvedenca, naj se vožnje motornih vozil in kmetijske mehanizacije ne izvajajo ob severni strani stavb toženih strank, pa je pojasniti, da je to preseglo njegovo nalogo strokovnega pomočnika sodišča, ki mora v izvidu ugotoviti dejstva, v mnenju pa podati svoj strokovni sklep, do katerega je prišel z uporabo abstraktnih pravil. Sodišča izvedenčev predlog v ničemer ne zavezuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi delnega umika tožbe postopek delno ustavilo (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožečih strank na nepremičnini parc. št. 22/5, k. o. ... na način, da opustita dovoz do nepremičnine parc. št. 22/12, k. o. ... za potrebe skladišča gradbenega materiala po severni strani, ki v pravnomočnem gradbenem dovoljenju UE Ptuj št. 351-522/2007-5 (04064) z dne 25. 7. 2007 ni predvidena kot dovozna pot za potrebe skladišča gradbenega materiala, parkiranje na tej poti ter slednje onemogočita tudi tretjim osebam in da se jima podobno vznemirjanje prepoveduje tudi v bodoče ter da sta toženi stranki dolžni tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka (II. točka izreka), hkrati je tožečima strankama naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 484,51 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko sodbe se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožujeta tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo oziroma podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, s stroškovno posledico. Primarno izpostavljata izrazito negativno nastrojenost sodišča prve stopnje napram njima, v nadaljevanju pa navajata, da so se vožnje, ki sta jih opredeljevala kot vznemirjanje, vršile oz. stopnjevale tudi po vložitvi tožbe, zato je povsem razumljivo, da sta to izpostavljala tekom postopka, pri čemer sta že v vlogi z dne 6. 11. 2014 jasno navedla, da gre za povečanje skupnega hrupa, kamor spada tudi hrup viličarja, klimatske naprave, hrup terase gostinskega lokala in drugo, kar je bilo pozneje podrobneje specificirano. Sodišče prve stopnje bi pri dokazni oceni moralo upoštevati, da toženca za uporabo svoje nepremičnine nimata ustreznih upravnih dovoljenje oz. ravnata v nasprotju z njimi. Namreč iz upravnih odločb je jasno razvidno, kje poteka dovozna pot za potrebe dejavnosti tožencev, z njimi pa sta tožnika izkazovala njuno protipravnost, tj. da je izvrševanje voženj v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem ter intenco tožencev, ko sta na zvijačen način v upravnem postopku zatrjevala, da dovozna pot ne poteka po severni strani temveč le po južni. Da se vožnje vršijo po severni strani dovozne poti je pokazal tudi izvedeni dokazni postopek, tj. predložene fotografije, izpovedba prič, nenazadnje pa toženca tega nista niti zanikala. Nesprejemljivo je, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo priznalo vožnjo po severni strani, čeprav jo gradbeno dovoljenje ne dovoljuje. Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. II U 490/2012 z dne 4. 12. 2013 ter odločba UE Ptuj št. 351-994/2007-54(04065) z dne 26. 2. 2014, ne puščata nobenega dvoma o tem kje poteka dovoz do objekta in da projekt glede dovoza na javno cesto opredeljuje južno stran. Sodišče prve stopnje je tudi povsem neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnikov kot prepozne, saj ni obrazložilo, kako bi njihova dopustitev po presoji sodišča zavlekla reševanje spora, to je storilo tudi z dokumentom UE Ptuj z dne 22. 4. 2016, s katerim sta tožnika hotela dokazati, da je priča B. Š. krivo izpovedovala v zvezi s potrebnostjo soglasja soseda, pri čemer je k vlogi z dne 6. 11. 2014 nista predložila saj nista mogla vedeti, da se bo izkazala za relevantno. Nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje se kaže tudi v opustitvi izvedbe določenih dokazov brez obrazložitve razloga o njihovi nerelevantnosti. Sodišče je povsem napačno povzelo izjave B. Š. ter prič J. Š. in Z. K. iz katerih je zaključilo, da ni zagotovo ali po severni dovozni poti vozijo tovornjaki ali ne. Namreč vožnjo s tovornjaki po navedeni strani sta potrdila tako tožnika kot sama prvo toženka, izhaja pa tudi iz predloženih fotografij. Nekonsistentna je ugotovitev izvedenca, da tovornjaki po severni poti dovoza ne morejo skozi zaradi prekratkih razdalj na krožišču. V nadaljevanju tožnika grajata postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z mnenjem Varstvenega inženiringa Varnost Maribor d. d. z dne 1. 9. 2005. Glede na to, da sta se nanj sklicevala, izhajalo pa je tudi iz že k tožbi in na 1. naroku za glavno obravnavo predloženih upravnih in sodnih odločb, z njim pa sta izpodbijala tudi izvedensko mnenje izvedenca A. P., bi ju sodišče moralo opozoriti, da se v spisu ne nahaja. Sodišče prve stopnje bi prav tako moralo upoštevati mnenje izvedenca, naj se vožnje motornih vozil in težke mehanizacije naj ne izvajajo ob severni strani stavbe, kar pomeni, da se s (krožnimi) vožnjami okoli stavbe toženih strank vznemirja tožnika, saj obstajajo prekomerne imisije na njuno nepremičnino, pri čemer predlagani ukrepi izvedenca ne bi zahtevali nobenih novih ali dodatnih finančnih sredstev za toženca. Da je raba nepremičnine tožnikov otežena preko mere glede na krajevne razmere pa potrjujeta tudi mnenje Varstvenega inženiringa Maribor d. d. z dne 1. 9. 2005 ter mnenje mestnega arhitekta mestne občine Ptuj. Zaradi nesorazmerno visokega stroška Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor pri tem dokaznem predlogu nista vztrajala. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka jima je prav tako kršena z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) zagotovljena pravica do zdravega življenjskega okolja.

3. Toženca se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev pritožbe in priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicujeta tožnika, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, sodišče druge stopnje jim v celoti sledi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja.

6. Naloga tožnikov v postopku je bila dokazati, da toženca z uporabo severne dovozne poti za potrebe skladišča gradbenega materiala, kjer se dovoz izvaja tudi s tovornjaki in parkiranjem na tej poti, povzročata prekomeren hrup in izpuste, s temi prepovedanimi imisijami pa vznemirjata lastninsko pravico tožnikov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika nista uspela dokazati, da je uporaba njune nepremičnine zaradi imisij, ki izvirajo iz nepremičnine tožencev, otežena čez krajevno običajno mero, niti nista izkazala, da jima vožnja tožencev za potrebe skladišča gradbenega materiala po severni strani ter parkiranje na tej poti, povzroča znatnejšo škodo.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ravnalo, ko pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo dejanskih navedb tožnikov v zvezi s hrupom viličarja, klimatske naprave, hrupa terase gostinskega lokala, saj sta jih tožnika podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, tj. dne 20. 1. 2016 oz. dne 2. 2. 2016.1 Hrup, ki ga povzročata klimatska naprava in viličar sta tožnika prvič navajala šele v vlogi z dne 3. 1. 2017 (list. št. 136 - 137)2 s katero sta se izjasnila o izvedenskem mnenju. Te navedbe pa prav tako ne pomenijo podrobnejše specifikacije trditve, da s tem gre za povečanje skupnega hrupa, saj se na nepremičnini tožencev nahaja tudi gostinski lokal, ki sta jo tožnika podala že v vlogi z dne 6. 11. 2014. Da bi svojemu trditvenemu bremenu zadostila,3 sta bila tožnika dolžna svojo golo tožbeno trditev o skupnem hrupu pravočasno in ustrezno konkretizirati tako, da bi predvsem navedla vrsto, čas in obseg zatrjevanih motenj. Ne more biti dvoma, da sta tožnika za hrup, ki naj bi ga povzročali tudi drugi dejavniki, vedela že ob vložitvi tožbe.4 Tudi dokazne predloge po vpogledu v zapisnik Inšpektorata RS za kmetijstvo z dne 19. 12. 2005 in z dne 21. 3. 2016, dopis Tržnega inšpektorata RS z dne 27. 5. 2007 ter dopis glede zahteve za pregled in fotokopije dokumentov z dne 22. 4. 2016, sta tožnika predlagala prepozno, brez da bi izkazala zakaj jih brez svoje krivde nista mogla pravočasno predložiti.5 Pa četudi bi jih pravočasno predložila, navedene listine za presojo utemeljenosti zahtevka, ki se glasi na prepoved vznemirjanja, ne bi bile relevantne, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Iz navedenega razloga sodišče prve stopnje tudi ni rabilo presojati ali bi njihova izvedba zavlekla reševanje spora. Nerelevantni pa so tudi neizvedeni dokazi iz tč. 8 izpodbijane sodbe, saj dejstvo, ki naj bi jih dokazovali ni bilo pravno odločilo oz. so bili popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva (prvi odstavek 5. člena v zvezi s drugim odstavkom 287. člena ZPP).6 Tako npr. ni jasno katero sporno dejstvo v zvezi s prekomernim hrupom in izpušnimi plini bi se razjasnilo z vpogledom v zapisnik inšpekcijskega pregleda Veterinarske uprave RS glede ugriza psa v lasti tožnikov (priloga A67). Ob povedanem je ugotoviti, da neizvedba teh dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Ni utemeljena pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje pri dokazni oceni moralo upoštevati predložene upravne odločbe iz katerih izhaja, da toženca nimata dovoljenja za dovoz do skladišča po severni strani in s katerimi sta izkazovala protipravnost tožencev, tj. izvrševanje voženj v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. Sodišče druge stopnje se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pri odločanju o imisijskem varstvu, upravna potrdila, dovoljenja in predpisi o gradnji niso upoštevni.7 Tudi če toženca z vožnjami po severni strani dovoza kršita izdano gradbeno dovoljenje, kršitev te upravne odločbe sama po sebi ne vpliva na utemeljenost pravnega varstva v postopku pred sodiščem. V kolikor sta tožnika mnenja, da se vožnje ne vršijo v skladu z izdanimi upravnimi odločbami, bosta varstvo svojih pravic iz tega naslova morala uveljavljati v drugem postopku.

9. Izvedeni dokazni postopek ni negiral voženj po severni strani dovozne poti do skladišča gradbenega materiala v lasti tožencev niti je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne priznava.8 S tem v zvezi je dokazni postopek pokazal le, da po severni strani dovozne poti ne vozijo tovornjaki, pri tem pa se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca iz varstva okolja dr. A. P. z dne 5. 12. 2016 in z dne 12. 5. 2017, ki je ugotovil, da radij zavijanja na krožni poti na nepremičnini tožencev ne omogoča večjim tovornjakom vožnje okoli stavbe. Vožnjo z velikim tovornjaki pa so zanikale tudi zaslišane priče, katerih izpovedbe so skladne in jim sodišče verjame.9 Prav tako tovornjaki niso razvidni na nobeni preloženi fotografiji. V delu, ko pritožba zgolj pavšalno graja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izjavo B. Š. ter izpovedbo prič J. Š. in Z. K., pritožbe ni moč preizkusiti, zato tovrstna pritožbena graja ni utemeljena. Vsled navedenega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitve izvedenca, da hrup in izpusti, ki izhajajo iz nepremičnine tožencev ne presegajo krajevno običajne mere niti zakonsko določenih mejnih vrednosti ter tožnikoma ne onemogočajo normalno rabo nepremičnine.10 Podane zaključke v izvedenskem mnenju z dne 5. 12. 2016 je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, saj v njih ni zaznati nobenih nejasnosti, izvedenec pa je tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 12. 5. 2017 odgovoril na podane pripombe tožnikov.

10. Glede predloga izvedenca, naj se vožnje motornih vozil in kmetijske mehanizacije ne izvajajo ob severni strani stavb toženih strank, pa je pojasniti, da je to preseglo njegovo nalogo strokovnega pomočnika sodišča, ki mora v izvidu ugotoviti dejstva, v mnenju pa podati svoj strokovni sklep, do katerega je prišel z uporabo abstraktnih pravil.11 Sodišča izvedenčev predlog v ničemer ne zavezuje.

11. Prav tako neutemeljena pa je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, čeprav jih je povzelo v dokaznem sklepu, pri čemer se to nanaša na mnenje Varstvenega inženiringa Varnost Maribor d. d. z dne 1. 9. 2005. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da sta tožnika navedeno mnenje prvič omenila šele v vlogi z dne 13. 6. 2017, v njej pa sta se izjasnila tudi o dopolnitvi izvedenskega mnenja. Kot dokaz ga nista predlagala niti predložila do konca prvega naroka za glavno obravnavo oz. najkasneje v vlogi z dne 2. 2.2016. Iz tega razloga je tudi odveč polemiziranje, da bi sodišče tožnika moralo pozvati oz. opozoriti, da se navedeno mnenje v spisu ne nahaja. Pa tudi sicer, v kolikor bi tožnika svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu pravočasno zadostila, bi sodišče to mnenje lahko obravnavalo le kot del njunih navedb ter bi ga bilo treba upoštevati v okviru uporabe določil 7. člena ZPP.12

12. Glede pritožbenih navajanj, da je tožnikoma z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bila kršena z Ustavo RS določena pravica do zdravega življenjskega okolja,13 pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta tožnika zahtevek za povrnitev škode iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice osebnosti (tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika) podala v tožbi z dne 6. 11. 2014, vendar je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. P 292/2014 z dne 16. 1. 2015, zadevo razdružilo tako, da je za tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine otvorilo novo opravilno številko, in je tako predmet te (pritožbene) zadeve zgolj zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice tožnikov.

13. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnika sama krijeta nastale jima stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspela (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), prav tako krijeta stroške odgovora na pritožbo toženca sama, saj z njim nista prispevala k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na 1. naroku za glavno obravnavo tožeči stranki podelilo rok 15 dni za izjasnitev o podanih navedbah tožene stranke, zato bi tožnika te navedbe lahko podala najkasneje v vlogi z dne 2. 2. 2016. 2 Pred vložitvijo te vloge je bilo opravljenih že več narokov za glavno obravnavo. 3 Upoštevajoč razpravno načelo, morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 212. členom ZPP). 4 Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da sta toženca s poslovno dejavnostjo začela že v letu 1995, z gostinsko dejavnostjo pa v letu 1996. 5 Navedeno pa ne drži za zapisnik Sekretariata za urejanje in varstvo okolja Ptuj z dne 29. 9. 1993, saj sta ga tožnika pravočasno predložila k v vlogi z dne 2. 2. 2016, ki pa za zadevo ni bil relevanten. 6 Glede upravičenosti razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov gl. Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 56 in nasl. ter Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 611 in nasl. 7 Prim. Sodba II Ips 444/94 z dne 21. 3. 1996, Sodba II Ips 435/99 z dne 2. 3. 2000 in Sodba II Ips 451/2009 z dne 14. 4. 2011. Gl. tudi Renato Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 392 in nasl. 8 Toženca tako v pripravljalnih vlogah kot zaslišana kot stranki priznavata, da se vožnje po severni strani dovozne poti do skladišča gradbenega materiala vršijo, in sicer za potrebe poslovno stanovanjskega objekta. 9 Priča M. P. je izpovedala, da se mimo parcele tožnikov, tj. na severni strani dovoza, vozijo poltovornjaki, pri čemer je pojasnila, da to niso veliki tovornjaki (l. št. 82 in 83 spisa), priča J. Š. je izpovedal, da se mimo vhoda v stanovanjski objekt „šleparji“ ne vozijo, ker je premajhen izvoz (l. št. 84 spisa), priča Z. K. je izpovedal, da nikoli ni videl tovornjaka, ki bi poskušal peljati krožno, prav tako mu morajo narediti prostor, da sploh lahko pride noter iz druge strani (l. št. 87 in 88 spisa), da tovornjakov na tej dovozni cesti ni videla, pa je izpovedala tudi priča B. H. (l. št. 93 spisa). 10 Gl. tč. 13 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Gl. Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 474, 475 in nasl. 12 Prim. VSRS Sodba II Ips 895/2009 z dne 23. 2. 2012 in Sodba II Ips 651/2005 z dne 24. 1. 2008. 13 Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja predstavlja določba tretjega odstavka 133. člena OZ, ki opredeljuje mejo med pravno priznano in nepriznano škodo in sicer, da je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Osrednja določba za odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki tudi primeroma določa oblike nepremoženjske škode pa je 179. člen OZ. (Prim. VSM sodba I Cp1844/2010 z dne 8. 12. 2010, VSM sodba I Cp 1069/2013 z dne 22. 10. 2013).