Jedro

Po prvem odstavku 7. člena ZZVN je po tem zakonu upravičen državljan Republike Slovenije, družinski član osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa interniranca. Ker se je mož tožnice iz internacije vrnil in je umrl leta 1981, pogoji za priznanje statusa niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Novi Gorici, št. U 242/99-6 z dne 15.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 9.8.1999. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote P. z dne 15.9.1997, s katerim je ta zavrgla zahtevo tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po njenem pokojnem zakoncu J.P. - internirancu.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99 - ZZVN) in navaja, da ta v 1. odstavku 7. člena določa, da je do varstva po tem zakonu upravičen državljan Republike Slovenije, družinski član osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Varstvo se zagotavlja istemu krogu družinskih članov in ob enakih pogojih kot po predpisih o vojnih invalidih. V 2. odstavku istega člena pa določa, da se ne glede na določbo 2. stavka 1. odstavka v primerih, ko oseba iz prejšnjega odstavka ni mogla preživljati družinskega člana zadnje leto pred svojo smrtjo, ker se je tedaj nad njo izvajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, šteje, da je pogoj preživljanja izpolnjen, če je oseba iz prejšnjega odstavka preživljala družinskega člana vsaj zadnje leto pred nastopom nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa. Iz spisov in odločbe tožene stranke izhaja, da je bil mož tožnice J.P. 20.4.1941 interniran od okupacijskih oblasti in se je 25.8.1945 vrnil v domovino. Tožnica ne zatrjuje in iz upravnih spisov ne izhaja, da bi J.P., ki je umrl 27.11.1981 v P., pridobil status vojnega invalida. Zakonec tožnice ni izgubil življenja, umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je pogoj iz 1. odstavka 7. člena ZZVN, ampak se je po vojni vrnil v domovino. Leta 1981 je umrl. Odločitev tožene stranke o nepriznanju žrtve vojnega nasilja tožeči stranki je pravilna in ima podlago tako v ugotovljenih dejstvih kot v predpisih. ZZVN je uredil posebno varstvo žrtve vojnega nasilja, kar pomeni zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic.

Tožnica v pritožbi opozarja na latinski izrek, da je največja pravica lahko največja krivica. Mož se je res vrnil živ iz internacije, a je veliko pretrpel. Med drugim je prestal bombardiraje zaklonišča. Potem so jih Nemci vlekli pred Rusi 800 km daleč v drugo taborišče. Kdor je omagal, so ga na mestu ustrelili. Kostnega raka in slabe živce je verjetno prinesel že od tam. Moral se je predčasno upokojiti.

Pokojnine ni užival niti dve leti. Opisuje tudi različne okoliščine iz življenja družine. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se uveljavljani status lahko prizna. Takšen status lahko pridobi tudi družinski član, vendar tudi on le ob določenih pogojih, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Isto sodišče je v razlogih svoje sodbe obrazložilo, zakaj je odločitev tožene stranke pravilna in zakaj tožnica tudi po mnenju sodišča ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa. Razlogi, ki jih sodišče navaja v obrazložitvi sodbe so skladni s podatki spisa in z določbami ZZVN, na katere se sklicuje. Tožnica pa v pritožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko kazalo na to, da na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo (določba 7. člena ZZVN) ni bilo pravilno uporabljeno. Sodišče pa v upravnem sporu le presoja zakonitost odločbe, izdane v upravnem postopku. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.