Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje omogoča stranki, ki zamudi rok ali izgubi zaradi tega pravico opraviti kakšno dejanje, da ji sodišče dovoli, da zamujeno dejanje opravi kasneje, če izkaže, da je narok zamudila iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Opravičeno zamudo lahko tako povzroči le upravičeni vzrok, ki ga lahko predstavlja naključje, dogodek, ki ga stranka ni zakrivila s svojim ravnanjem, oziroma ki ga stranka kljub izkazani skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti.

Izrek

Pritožbi zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep, s katerim je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 22. 10. 2013 zavrnilo.

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil laično pritožbo, v kateri navaja, da se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in sklep izpodbija zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da toženi stranki poštar, ki je zaposlen na pošti na A., nikoli ni vročil nobenega sodnega pisanja in so informacije Pošte Slovenije neresnične, ker s tem prikrivajo slabo delo lokalnega poštarja. Sodišče bi moralo opraviti narok v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja o vročanju sodne pošiljke in na naroku zaslišati poštarja in toženo stranko ter ju v primeru neskladnosti izpovedb tudi soočiti ali pa ugotoviti istovetnost podpisa na vročilnici z grafološko ekspertizo. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, to je mnenje grafologa, in zakaj ni zaslišalo tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Vrnitev v prejšnje stanje omogoča stranki, ki zamudi rok ali izgubi zaradi tega pravico opraviti kakšno dejanje, da ji sodišče dovoli, da zamujeno dejanje opravi kasneje, če izkaže, da je narok zamudila iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Opravičeno zamudo lahko tako povzroči le upravičeni vzrok, ki ga lahko predstavlja naključje, dogodek, ki ga stranka ni zakrivila s svojim ravnanjem oziroma, ki ga stranka kljub izkazani skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti (A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče v predmetni zadevi izdalo zamudno sodbo z dne 27. 9. 2013, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo plače in regresa za letni dopust za leto 2011. Tožena stranka je v nadaljevanju podala laičen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, odgovor na tožbo in navedla, da podaja podredno tudi pritožbo zoper zamudno sodbo. V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep z dne 7. 11. 2013, s katerim je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in navedlo, da je sodišče opravilo poizvedbo pri Pošti Slovenije o vročitvi tožbe in da iz odgovora Pošte izhaja, da je tožena stranka tožniku vročila tožbo osebno, torej tožena stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje iz neopravičljivega razloga.

Pritožbeno sodišče navaja, da sodišče na podlagi določil 4. člena ZPP odloča na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, razen če zakon tako določa. Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navede le, da je opravilo poizvedbo pri Pošti Slovenije o vročitvi tožbe, pri čemer iz odgovora pošte izhaja, da je bila tožba toženi stranki vročena osebno, kot to izhaja iz dopisa pošte z dne 4. 11. 2013. Nadalje tudi obrazloži, da iz razloga, ker je tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neopravičljivega razloga, v tej zadevi ni razpisalo naroka in je odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

Navedeno stališče je povsem zmotno, saj mora sodišče skladno z določili 5. člena ZPP vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Samo v primeru, če zakon tako določa, sme sodišče odločati o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi. Vendar za konkretno zadevo ZPP navedenega postopka ne določa. 2. odstavek 120. člena ZPP namreč določa, da sodišče za preizkus predloga za vrnitev v prejšnje stanje razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana, ali če je vrnitev predloga iz očitno neutemeljenega razloga, kar pa za konkretni primer ni mogoče šteti. Tudi ZPP ne določa, da bi dokaz Pošte Slovenije imel višjo dokazno vrednost kot predlagani dokazi tožene stranke, ki jih pa sodišče sploh ni izvedlo. Pritožbeno sodišče ob tem tudi ugotavlja, da so predloženi podpisi na vročilnici, ki izkazujejo, da je tožena stranka prevzela priporočeno poštno pošiljko, že na prvi pogled povsem drugačni, kot so tožnikovi podpisi na ostalih vlogah, torej bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi lastnega zaznavanja imeti dvom, ali je tožena stranka dejansko podpisala priporočeno poštno pošiljko.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prvenstveno razčistiti, kdo je podpisal prejete poštne pošiljke, upoštevati pri tem določbe določila ZPP o osebnem vročanju, pri čemer bo moralo zaslišati tako tožnika kot vročevalca poštne pošiljke in ju po potrebi tudi soočiti, v primeru dvoma pa postaviti grafologa, kot je to predlagala tožena stranka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.