Jedro

V konkretni zadevi je tožena stranka prejela izjavo imetnika blaga, ki jo je podal preko svojega pooblaščenca, da nasprotuje uničenju predmetnega blaga. Med pogoji za uničenje blaga je tudi določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga za uničenje blaga oziroma v primeru, če le-ta ne obvestita carinskega organa o svojem soglasju ali nasprotovanju uničenju blaga, domneva o danem soglasju. V predmetni zadevi bi tožena stranka morala ugotavljati, ali so podani pogoji za uničenje predmetnega blaga ter vsebinsko odločiti o tožnikovi vlogi. Dejstvo, da je bila izdana odločba o zasegu blaga, ne pomeni, da je bilo že odločeno o istem tožnikovem zahtevku. Zato je utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da v navedeni zadevi ni bilo odločeno o istem zahtevku in da tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrženje tožnikove zahteve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije 4243-611/2014-22 z dne 4. 5. 2015 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom za plačilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Carinski organ, pristojen na podlagi 7. točke prvega odstavka 11. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju: ZFU) v povezavi s tretjim odstavkom 23. člena Uredbe (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 (v nadaljevanju: Uredba) je na zahtevo tožnika kot imetnika pravice (ki jo zastopa A.), v zadevi varstva pravic intelektualne lastnine, izdal sklep, s katerim je zavrgel tožnikovo zahtevo za uničenje zadržanega blaga na podlagi odločbe o začasnem zadržanju blaga 4243-611/2014-1 z dne 7. 11. 2014 (točka I izreka). Ta sklep začne veljati takoj (točka II izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka 7. 11. 2014 na podlagi 17. člena Uredbe izdala odločbo o začasnem zadržanju blaga: rezalniki, 424 kartonov, 5.376 kos, v skupni teži 5.848,00 kg (v nadaljevanju: predmetno blago), zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine, blagovne znamke „NICER DICER“. O tej odločbi je bil deklarant, družba B. d.o.o., obveščen 10. 11. 2014 in imetnik pravice 17. 11. 2014. Pooblaščenec lastnika blaga (družbe C., Kitajska) odvetnik D.D. iz Odvetniške družbe E., o.p. d.o.o., ki se je izkazal s pooblastilom, je z izjavo 17. 11. 2014 nasprotoval uničenju predmetnega blaga. Ker je lastnik blaga podal izjavo, da se z uničenjem ne strinja, se prvi odstavek 23. člena Uredbe ne more uporabiti, ampak pride v poštev tretji odstavek 23. člena Uredbe, ki določa, da mora carinski organ v primeru nasprotovanja uničenju blaga o tem nemudoma obvestiti imetnika pravice. Ta mora v 10 delovnih dnevih vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem, da dokaže obstoj kršitve njegovih pravic, kar je tudi storil. Tožena stranka je o zadevi že odločila, ko je na podlagi dokazila o vloženi tožbi zaradi kršitve pravic blagovne znamke „NICER DICER“ v zvezi z začasno zadržanim blagom izdala odločbo 4243-698/2014-2 z dne 20. 12. 2014 o zasegu blaga do pravnomočnosti odločitve sodišča in sicer na podlagi prvega odstavka 74. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES). Glede na navedeno ni pravne podlage za izdajo odločbe o uničenju blaga, saj 4. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se zahteva zavrže s sklepom, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno. Zato je bil izdal izpodbijani sklep.

3. Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je bil kot imetnik pravice iz mednarodne znamke št. 002226306 in št. 005305529 ter modela skupnosti 001931213 stranka v carinskem postopku zaradi začasnega zadržanja blaga, ki mu ga je tožena stranka začasno zadržala z odločbo z dne 7. 11. 2014, zaradi suma kršitve pravice iz intelektualne lastnine. Tožena stranka je z obvestilom z dne 17. 11. 2014 obvestila tožnikovega pooblaščenca o začasnem zadržanju blaga. V konkretni zadevi gre za ponaredke, ki kršijo tožnikove pravice industrijske lastnine. Tožnik je že v postopku uveljavljal, da se izjava, ki jo je podala Odvetniška družba E., o.p., d.o.o. kot pooblaščenec družbe C., z dne 17. 11. 2014, s katero je toženo stranko obvestila, da ne gre za kršitev intelektualne lastnine, ter da nasprotuje uničenju predmetnega blaga, ne more šteti kot veljavno nasprotovanje uničenju zadržanega blaga, saj je navedena vloga nepopolna. Iz nje namreč ni razvidno, v čigavem imenu je bila dana, prav tako ji ni predloženo veljavno pooblastilo za zastopanje.

4. Zato je tožnik na toženo stranko naslovil zahtevo za izdajo odločbe o uničenju blaga oziroma podrejeno zahteval dopolnitev vloge. Tožena stranka pa je upoštevala nepopolno izjavo (o nasprotovanju uničenju blaga), zaradi česar ni prišlo do takojšnjega uničenja blaga po skrajšanem postopku, pač pa je tožnik moral 15. 12. 2014 vložiti tožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani na ugotovitev kršitve pravic iz znamk skupnosti ter modela skupnosti ter na odpravo kršitve. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnikovo zahtevo za uničenje zadržanega blaga zavrgla, o tožnikovi zahtevi za dopolnitev vloge pa se sploh ni izrekla, zaradi česar je tožnik prizadet v svojih pravicah. Tožnik meni, da pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bila pravilno uporabljena določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na podlagi katere je tožena stranka tožnikovo zahtevo zavrgla. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da je o zadevi že odločila, ko je izdala odločbo o zasegu blaga do pravnomočnosti odločbe sodišča. Iz izreka navedene odločbe izhaja le odločitev o skladiščenju blaga na podlagi 74. člena ZICPES ter ne o zahtevi tožnika.

5. Tožnik meni, da bi tožena stranka zahtevo lahko zavrgla le v primeru, če bi bilo pravnomočno odločeno o istem zahtevku, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Toženi stranki očita, da ni pravilno uporabila Uredbe, ki določa, da lahko izjavo o nasprotovanju uničenja blaga poda deklarant ali imetnik blaga. Deklarant – družba B. d.o.o. navedene izjave ni podala. Tožena stranka je upoštevala izjavo pooblaščenca družbe C., Kitajska, o nasprotovanju uničenju blaga, za katerega pa v postopku ni bilo izkazano, da je lastnik blaga. Tožena stranka je navedeno izjavo upoštevala, čeprav bi jo morala obravnavati kot nepopolno vlogo, saj ni mogoče identificirati in preveriti pooblastila, ki je bilo dano s strani navedene družbe pooblaščencu v obravnavanem postopku. Tožena stranka ni izpeljala ugotovitvenega postopka in od navedene družbe kot domnevnega lastnika ni zahtevala ustreznih dokazil. S tem je tožena stranka nepopolno in zmotno ugotovila dejstva, kar pomeni kršitev temeljnega načela materialne resnice iz 138. člena ZUP. V postopku niso bile pravilno uporabljene določbe o uničenju blaga 23. člena Uredbe, saj bi tožena stranka morala ravnati v skladu z določbo c) 23. člena Uredbe in šteti, da je bilo dano soglasje za uničenje predmetnega blaga. Zaradi upoštevanja nepopolne izjave ni prišlo do takojšnega uničenja blaga po skrajšanem postopku in je tožnik moral vložiti tožbo na ugotovitev kršitve pravic in odpravo posledic. Omenjene kitajske družbe, ki je podala izjavo o nasprotovanju uničenju blaga, zaradi pomanjkljive identifikacije tožnik ne more preveriti v uradnih evidencah, zaradi česar tudi ni mogoča tožba na ugotovitev kršitev pravic iz industrijske lastnine.

6. Tožnik v nadaljevanju navaja, da sporni izjavi o nasprotovanju uničenju blaga ni bilo predloženo veljavno pooblastilo za zastopanje. Na pooblastilu, na katerega se sklicuje tožena stranka, je kot podpisnik naveden „G.G.“. Takšno pooblastilo je pomanjkljivo. Obstoja velika verjetnost, da je pooblastitelj navidezna oziroma neobstoječa pravna oseba. Tožnik meni, da bi carinski organ moral vlogo obravnavati kot nepopolno in vlagatelja pozvati, da jo dopolni. V predmetnem postopku zato ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik še navaja, da je s pomočjo detektivov ugotovil, da omenjena kitajska družba formalno obstaja, vendar je stavba, ki je bila locirana na navedenem naslovu, bila porušena pred dvema letoma. Tožnik prilaga slike naslova, kjer naj bi se nahajala navedena družba, za katero meni, da je fiktivna družba. Prilaga tudi izpisek iz registra za navedeno družbo, iz katerega izhaja, da je zakoniti zastopnik družbe F.F. in ne G.G., ki je podpisal sporno pooblastilo. Iz navedenega izhaja, da bi tožena stranka morala izjavo navedene družbe obravnavati kot nepopolno in družbo pozvati, da jo dopolni. Tožena stranka pa v postopku sploh ni ugotavljala, ali je G.G. zakoniti zastopnik omenjene družbe oziroma, ali je imel ustrezno pooblastilo, kaj šele da bi ugotavljala ali je dejansko prodajalec lastnik začasno zaseženega blaga. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka naredila napačen zaključek, da je izjavo o nasprotovanju uničenju blaga podala upravičena oseba. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani upravni akt odpravi in samo odloči v zadevi. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravilnosti izpodbijanega akta, ter dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Stranka z interesom, družba B. d.o.o., v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da s spornim blagom ni imela opravka, saj je bilo zadržano, o čemer je bila obveščena 10. 11. 2014 in o tem dejstvu je takoj poročala lastniku blaga, ki je preko svojega pooblaščenca 18. 11. 2014 podal izjavo, da blago ne krši pravic intelektualne lastnine ter da nasprotuje uničenju. Strinja se s toženo stranko, ki je sprejela pooblastilo kot veljavno, saj je podpisano in opremljeno z uradnim žigom gospodarske družbe, ki je pošiljatelj blaga. Lastnik blaga se je preko svojega pooblaščenca sam udeleževal postopka in podal izjave. Predlaga, da sodišče o sporu obvesti tudi lastnika blaga. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in priglaša stroške.

9. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponavlja svoje tožbene navedbe in prereka navedbe tožene stranke. Prilaga izpisek iz registra za družbo C., iz katerega izhaja, da je zakoniti zastopnik družbe F.F. in ne G.G., ki je podpisal pooblastilo. Meni, da je sporna vloga nepopolna do te mere, da identifikacija stranke na podlagi podatkov na pooblastilu ni mogoča. Slednje pa je pomembno zaradi identifikacije stranke. Obstaja velika verjetnost, da je pooblastitelj navidezna oz. neobstoječa oseba. Napačen je tudi zaključek tožene stranke o pavšalnem dokazovanju lastništva blaga. Sklicuje se na mnenje Generalnega finančnega urada št. 4243-1655/2015-2 z dne 11. 6. 2015, da v primeru, ko oseba, ki je podala izjavo o nasprotovanju, ne obstaja več, se lahko ugotovi, da nasprotovanja k uničenju blaga s strani te osebe ni več podano. Tožena stranka je zmotno zaključila, da se zahteva zavrže, saj gospodarski spor, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV Pg 4797/2014 zaradi ugotovitve kršitve pravic intelektualne lastnine in odpravo posledic kršitve, nima enake dejanske in pravne podlage, saj se upravni postopek vodi zaradi nepopolne vloge in izjave in ne gre za isto stvar.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je carinski organ postopal pravilno, ko je zavrgel tožnikovo zahtevo za uničenje predmetnega blaga. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je o zadevi že odločil, ko je na podlagi dokazila o vloženi tožbi zaradi kršitve pravic blagovne znamke „NICER DICER“ v zvezi z začasno zadržanim blagom izdal odločbo z dne 20. 12. 2014 o zasegu blaga do pravnomočnosti odločitve sodišča (74. člen ZICPES). Zato je na podlagi četrte točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo zavrgel. Po presoji sodišča organ ni imel podlage za zavrženje tožnikove vloge in so utemeljeni tožnikovi ugovori, da v predmetni zadevi ni bila pravilno uporabljena 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

12. Iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na katerega se sklicuje organ, izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. V obravnavani zadevi je organ postopal po določbah VI. dela ZICPES, členi 68 do 76 ter Uredbi. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodnega varstva, itd. Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom, krši pravice intelektualne lastnine, bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve, omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev, ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine (točka 15 uvodnih določb Uredbe).

13. V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga 4243-611/2014-1 z dne 7. 11. 2014, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke znamke „NICER DICER“ imetnika te pravice - tožnika. Iz 23. člena Uredbe izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga, in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga (točka c) prvega odstavka 23. člena Uredbe). Podobno določa tudi 71. člen ZICPES, ki se še uporablja do uveljavitve vladne uredbe. Iz 71. člena ZICPES prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (četrti in peti odstavek 71. člena ZICPES). Če deklarant, lastnik blaga oziroma oseba, ki razpolaga z blagom, poda izjavo, da zadevno blago ne krši pravic intelektualne lastnine oziroma nasprotuje uničenju blaga, carinski organi blaga ne odstopijo v uničenje pod carinskim nadzorom (6. odstavek 71. člena ZICPES).

14. V konkretnem primeru je tožena stranka štela kot verodostojno izjavo imetnika blaga družbe C., Kitajska, o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga, dano po odvetniku D.D. Kot verodostojno je štela pooblastilo, ki ga je Odvetniški družbi E. o.p., d.o.o. dala navedena družba. V konkretni zadevi je tožena stranka prejela izjavo imetnika blaga z dne 25. 11. 2014, ki jo je podal preko svojega pooblaščenca, da nasprotuje uničenju predmetnega blaga. Med pogoji za uničenje blaga je tudi določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga za uničenje blaga oziroma v primeru, če le-ta ne obvestita carinskega organa o svojem soglasju ali nasprotovanju uničenju blaga, domneva o danem soglasju. Na podlagi navedenih ugotovitev v predmetni zadevi bi tožena stranka morala ugotavljati, ali so podani pogoji za uničenje predmetnega blaga ter vsebinsko odločiti o tožnikovi vlogi. Podobno je ravnala tudi v zadevah, ki so se obravnavale pred tem sodiščem, na katere se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo (I U 132/2015-23 z dne 14. 4. 2015, I U 101/2015-17 z dne 14. 4. 2015, I U 102/2015-24 z dne 14. 4. 2015). Dejstvo, da je bila izdana odločba o zasegu blaga, po presoji sodišča ne pomeni, da je bilo že odločeno o istem tožnikovem zahtevku. Zato je utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da v navedeni zadevi ni bilo odločeno o istem zahtevku in da tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrženje tožnikove zahteve.

15. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti iz pojasnjenih procesnih razlogov, se sodišče do vseh ostalih tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na vsebinsko obravnavanje navedene zadeve, ni opredeljevalo.

16. Iz navedenih razlogov je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

17. Ker je izpodbijani upravni akt odpravljen, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).

18. Zahtevek stranke z interesom za povračilo stroškov postopka v tem upravnem sporu nima podlage v določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zato se kot neutemeljen zavrne.