Jedro

Prvostopno sodišče je o tem, kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke, A. A. ali B. B., odločilo kot o predhodnem vprašanju, v skladu s 13. členom ZPP v konkretni zadevi, s pravnim učinkom samo v tej pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I., II., in IV. točki izreka.

II. Prvo tožena stranka sama nosi stroške tega pritožbenega postopka.

III. Prvo tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 280,00 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno bi bilo s sodbo in sklepom) odločilo, (I.) ugotovi se, da prvo toženo stranko zastopa pooblaščenka C. C., odvetnica v Krškem, (II.) da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, in sicer: prvo tožena stranka in njeni organi so dolžni opustiti upoštevanje vsakršnih pravic drugo tožene stranke iz imetništva poslovnih deležev v družbi F. d.o.o., zap. št. deleža 242XXXin 60XXX, (III.) da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, in sicer: ugotovi se, da drugo tožena stranka nima nobenih pravic iz imetništva poslovnih deležev v družbi F. d.o.o., zap. št. deleža 242XXX in 60XXX in drugo tožena stranka je dolžna opustiti vsakršno uresničevanje vseh pravic iz imetništva poslovnih deležev drugo tožene stranke v družbi F. d.o.o., zap. št. deleža 242XXX in 60XXX, (IV.) da prvo tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka, (V.) da mora tožeča stranka v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe povrniti drugo toženi stranki njene pravdne stroške v višini 724,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. O točki III. in V. izreka navedene prvostopne sodbe je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 7. 12. 2022, opr. št. Cpg 115/2022, že bilo pravnomočno odločeno.

2. Zoper prvostopno sodbo in sicer zoper točko I., II. in IV. izreka, se je pritožil prvotni pooblaščenec prvo tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglasil pritožbene stroške.

Navaja, da mu predmetna sodba ni bila vročena po prvotnem pooblaščencu in se je o obstoju slednje seznanil preko drugo tožene stranke dne 20. 9. 2021. Izpostavlja napačno odločitev glede zakonitega zastopanja prvo tožene stranke in posledično njenega zastopanja po pooblaščencu v predmetni zadevi. Ne gre slediti prvostopnemu sodišču, da naj bi bila zakonitost imenovanja A. A. izkazana z dejstvom vložitve predloga za njegov vpis v sodni register, prvostopno sodišče bi moralo preveriti zakonitost samega sklepa o imenovanju.

Prvotožena stranka nasprotuje zaključku sodišča, da je zahteva družbe G. z dne 9. 4. 2021 zakonita. Predstavlja zlorabo družbenika. Zahteva je bila vročena preko osebnega vročevalca, glede tega pa je že bilo sprejeto stališče sodne prakse (v istovrstni zadevi naslovnega sodišča opr. št. I Pg 240/2019), da predpisane vročitve priporočeno s poštno pošiljko ni moč nadomestiti z osebno vročitvijo ali drugo oblike vročitve. Sam način vročitve je v družbeni pogodbi izrecno predpisan in predstavlja kogentno določbo, ki je ni moč zaobiti (napačna uporaba materialnega prava).

Nasprotuje zaključku, da je prejem pravnomočne sodbe opr. št. I Pg 398/2018 predstavljal objektivni razlog, ki potrjuje verjetnost preklica že razpisane skupščine. Prvostopno sodišče prezre, da so bili družba G. (in drugi družbeniki) še dan pred samo skupščino izrecno seznanjeni z izvedbo slednje in na dan skupščine podučeni, da se bo slednja ob 7.30 uri izvedla. Nobene okoliščine ni bilo podane, niti zatrjevane, niti izkazane, ki bi utemeljevala bojazen družbe G. o neizvedbi sklicane skupščine (absolutno bistvena kršitev določb postopka).

Nobenega razloga ni bilo, ki bi utemeljeval nujnost izvedbe skupščine, predlagane s strani družbe G. Prvo tožena stranka je imela zakonitega zastopnika imenovanega do dne 06.06.2021 in je bila skupščina sklicana več kot mesec in pol prej, do česar se sodišče ne opredeli (absolutno bistvena kršitev določb postopka).

Prvostopno sodišče je pri presoji števila glasovalnih pravic kršilo določbo 482. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), ko je upoštevalo sodbo opr. št. I Pg 398/2018, ni pa upoštevalo pogodbe z dne 29. 1. 2020, ki na dan skupščine tudi še ni bila vpisana v sodni register. Nobenega razloga ni za različno obravnavo pravnomočne sodbe in pravnega posla, če je sodišče upoštevalo v sodnem registru nerealizirano sodbo, ni pa v skladu z načelom enakosti upoštevalo pogodbo, ki je pričela učinkovati z dnem ugotovitve pravnomočnosti predmetne sodbe. Do obstoja predmetne pogodbe se sodišče ni niti opredelilo in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka ter napačno uporabilo materialno pravo. Izvršitev sodbe, ki je sicer izvršena napačno, v sodnem registru vse doslej še ni pravnomočna.

Prvostopno sodišče bi moralo presoditi, ali gre za dopustno razpolaganje z zahtevkom, kot terja 3. člen ZPP, česar ni storilo. Ne sme priznati razpolaganj, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi ali v nasprotju z moralnimi pravili. Izpostavlja, da tožeča stranka in A. A. delujeta usklajeno in zadnji tudi po navodilu in v korist tožeče stranke na škodo prvo tožene stranke. V primeru A. A. gre za »podaljšek« tožeče stranke, kar potrjuje sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 72/2020, z dne 23. 9. 2021, ki njegova ravnanja šteje za ravnanja tožeče stranke. A. A. ne predstavlja neodvisnega zakonitega zastopnika, ki bi ravnal v interesu prvo tožene stranke, ampak gre za slamnatega direktorja, ki ravna po navodilu in v interesu tožeče stranke. Glede na vse navedeno je ugotoviti, da tožeča stranka po svojem ″direktorju″, torej A. A. narekuje zaključke sodnih postopkov, ki pa so v škodo prvo tožene stranke, tudi v primeru podaje soglasja k umiku tožbe in nepriglasitvi stroškov v tem postopku gre za nedopustno procesno dejanje oz. nedopustno razpolaganje, ki ga sodišče ne bi smelo dopustiti.

Podredno in iz previdnosti, v kolikor bi sodišče dopustilo soglasje k umiku tožbe s strani odvetnice C. C., bi moralo posebej odločiti o pravdnih stroških, ki so prvo toženi stranki nastali do 23. 6. 2021, ko je sodišče prejelo obvestilo o pooblastilu nove pooblaščenke, ki bi se lahko odpovedala le stroškom, ki so nastali od njenega pooblastila dalje.

3. Na pritožbo prvotnega pooblaščenca prvo tožene stranke je pravočasno odgovorila tožeča stranka po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo primarno zavrže kot nedovoljeno, ker jo je vložila oseba brez procesne legitimacije, podredno pa zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo ter priglasila stroške.

Izpodbijana sodba glede opustitve uresničevanja pravic iz ničnih poslovnih deležev je v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, kajti prvostopenjsko sodišče je po zakonito izvedenem kontradiktornem postopku ugotovilo, da je edini veljavni zakoniti zastopnik prvo tožene stranke od dne 23. 4. 2021 dalje direktor A. A., ki je bil imenovan na zakonito sklicani skupščini z zadostno glasovalno večino in je izkazana njegova aktivna legitimacija direktorja, posledično je pooblaščenka prvo tožene stranke odvetnica C. C. Glede posameznih pritožbenih očitkov pa navaja, da so neutemeljeni.

4. Odgovor na pritožbo je vložila tudi sedanja pooblaščenka prvo tožene stranke, ki prav tako predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, ker je vložena po nepravilno zastopanem odvetniku, podredno pa, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno s stroškovno posledico ter priglaša stroške.

5. Pritožba prvo tožene stranke po prvotnem pooblaščencu ni utemeljena.

6. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo presojalo tožbo zaradi opustitve izvrševanja pravic iz ničnih poslovnih deležev in v okviru predhodnega vprašaja (13. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ugotavljalo kdo je zakoniti zastopnik prvo tožene stranke, B. B. ali A. A., ter posledično kateri pooblaščenec zastopa prvo toženo stranko (98. člen ZPP).

7. Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih očitkov. Predmet pritožbenega preizkusa so točke I., II. in IV. izpodbijane sodbe (350. člen ZPP).

8. Glede pritožbenih navedb, da je odločitev glede zakonitega zastopanja prvo tožene stranke in posledično njenega zastopanja po pooblaščencu v predmetni zadevi napačna, da ne gre slediti dejstvu, da je bila zakonitost imenovanja A. A. izkazana z vpisom v sodni register in bi prvostopno sodišče moralo preveriti zakonitost sklepa o imenovanju zakonitega zastopnika, pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja 340. člen ZPP, ki pa ni podana.

9. Prvostopno sodišče je o tem kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke, A. A. ali B. B., odločilo kot o predhodnem vprašanju, v skladu s 13. členom ZPP v konkretni zadevi, s pravnim učinkom samo v tej pravdi. Presodilo je in s tem preverilo zakonitost samega sklepa o imenovanju zakonitega zastopnika ter ugotovilo, da je zakoniti zastopnik prvo tožene stranke A. A. imenovan na skupščini 23. 4. 2021 ob 6.30 uri v zakonito izvedenem postopku in pravilno vpisan v sodni register. Ker je bil A. A. veljavno imenovan za direktorja prvo tožene stranke, je bil upravičen tudi za podelitev pooblastila pooblaščenki odvetnici C. C., ki od 23. 6. 2021 dalje, ko je priglasila pooblastilo, zastopa prvo toženo stranko, medtem ko je bilo pooblastilo za zastopanje prvo tožene stranke dotedanjemu pooblaščencu odvetniku D. D. preklicano. Prvostopno sodišče je razloge za sprejeto odločitev obširno obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe in z razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje.

10. Pritožba nasprotuje zaključku prvostopnega sodišča, da je zahteva družbe G. za sklic skupščine z dne 9. 4. 2021 zakonita, navaja, da gre za zlorabo družbenika. Vročena je bila preko osebnega vročevalca, glede tega pa je že bilo sprejeto stališče sodne prakse (v istovrstni zadevi naslovnega sodišča opr. št. I Pg 240/2019), da predpisane vročitve priporočeno s poštno pošiljko ni moč nadomestiti z osebno vročitvijo ali drugo oblike vročitve, način vročitve je v družbeni pogodbi izrecno predpisan in predstavlja kogentno določbo, ki je ni moč zaobiti. Očita napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP), ki pa ni utemeljena.

11. Prvostopno sodišče je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da ima manjšinski družbenik G. skladno z določbo prvega in tretjega odstavka 511. člena ZGD-1 zadosten delež za sklic skupščine, da torej skupščino lahko skliče in ne gre za nobeno zlorabo. Z razlogi prvostopnega sodišče pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje. Zahtevo za sklic skupščine z dne 9. 4. 2021 je G. podal pravočasno, saj je bil sklic skupščine vročen takratnemu poslovodstvu in vsem družbenikom dne 12. 4. 2021, torej enajst dni pred skupščino preko osebnega vročevalca detektiva, skladno z 26. členom ZDD-1. Vsi družbeniki so prejeli sklic, bili seznanjeni s sklicano skupščino 12.4.2021, zato je vročanje bilo pravilno, enakovredno vročanju s priporočeno poštno pošiljko in v skladu z določili v družbeni pogodbi. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. S pritožbenimi navedbami, da je neutemeljen zaključek, da je prejem pravnomočne sodbe opr. št. I Pg 398/2018 predstavljal objektivni razlog, ki potrjuje verjetnost preklica že razpisane skupščine, ob tem pa prvostopno sodišče prezre, da so bili družba G. (in drugi družbeniki) še dan pred samo skupščino seznanjeni z izvedbo slednje, da ni bilo nobene okoliščine, ki bi utemeljevala bojazen o neizvedbi sklicane skupščine, drugačni zaključki pa so protispisni, uveljavlja (kot navaja sama) absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožba ne pojasni katero absolutno bistveno kršitev uveljavlja, v kolikor pa meri na 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, se ta prvostopnemu sodišču ni primerila, saj očitane protispisnosti ni.

13. Prvostopno sodišče je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je pravnomočna sodba I Pg 398/2018 spremenila glasovalna razmerja v družbi F. d.o.o. in je obstajala nevarnost, da bo takratno poslovodstvo preklicalo že sklicano skupščino, kar nedvomno kaže tudi vložen predlog za izdajo začasne odredbe z zahtevo za prepoved sklica skupščine družbi G., Zg 4/2021 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Navedeno kaže, da si je F. d.o.o. po pooblaščencu odvetniku D. D. prizadeval, da do skupščine, ki jo je sklical manjšinski družbenik ne bi prišlo.1 Z razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

14. S pritožbenimi navedbami, da ni bilo nobenega razloga, ki bi utemeljeval nujnost izvedbe skupščine, predlagane s strani družbe G., saj je prvo tožena stranka imela zakonitega zastopnika imenovanega do dne 6. 6. 2021 in je bila skupščina sklicana več kot mesec in pol prej, do česar se prvostopno sodišče ne opredeli, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (verjetno 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), ki prav tako ni podana.

15. Prvostopno sodišče se je opredelilo do vseh tistih navedb, ki so pomembne za odločitev v navedeni zadevi. Navedbe prvo tožene stranke, da je bila skupščina sklicana več kot mesec dni pred potekom mandata bivšega direktorja, niso odločilne, saj ne vplivajo na odločitev v konkretni zadevi.

16. S pritožbenimi navedbami, da je prvostopno sodišče pri presoji števila glasovalnih pravic kršilo določbo 482. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), ko je upoštevalo sodbo opr. št. I Pg 398/2018, ni pa upoštevalo pogodbe z dne 29. 1. 2020, ki na dan skupščine tudi še ni bila vpisana v sodni register, saj ni razloga za različno obravnavo pravnomočne sodbe in pravnega posla, ki je pričela učinkovati z dnem ugotovitve pravnomočnosti predmetne sodbe, do obstoja predmetne pogodbe pa se sodišče ni niti opredelilo, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Pritožba ne pove katero absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja, v kolikor uveljavlja 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP ter napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP), očitani kršitvi nista podani.

17. Prvostopno sodišče je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo in z razlogi prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje. Ob tem pa zgolj izpostavlja, da iz zapisnika skupščine z dne 23. 4. 2021 ob 6.30 uri izhaja, da je bila upoštevana pravnomočna sodba I Pg 398/2018, s katero so bile pravdne stranke v času izvajanja skupščine seznanjene, s katero je bilo ugotovljeno, da je delež 29,9999% E. E. ničen in vrnjen v lastni poslovni delež družbe F. d.o.o. ter zato brez glasovalnih pravic, z učinkom ex tunc. Povedano drugače E. E. na podlagi navedene pravnomočne sodbe ni bil nikoli imetnik 29,9999% poslovnega deleža. Čeprav navedena sodba na dan 23. 4. 2021 še ni bila vpisana v sodni register, pa kot res iudicata učinkuje sama po sebi, upoštevaje, da je bila pravnomočna in da so bile vse pravdne stranke in s tem tudi vsi udeleženci v navedenem postopku z njo seznanjeni. Zato določbe prvega odstavka 482. člena ZGD-1, ki določa, da za pridobitelja poslovnega deleža šteje tisti, ki je vpisan v sodni register, ni mogoče razlagati na način, da pravnomočne sodne odločbe ne bi bilo potrebno spoštovati in upoštevati pri izvedbi skupščine dne 23. 4. 2021, ker še ni bila vpisana v sodnem registru. Prvostopno sodišče se je opredelilo tudi, da E. E. ni veljavno pridobil tega istega poslovnega deleža z zatrjevanimi pravnimi posli v letu 2019, enako velja tudi za pravni posel v letu 2020. Ob tem ne gre spregledati, da je bila v času sklepanja pogodbe 29. 1. 2020 pri obeh deležih 29,999% in 8,1585% vpisana prepoved razpolaganja, kar pomeni da nobeno razpolaganje ni bilo dovoljeno in gre pri navedeni pogodbi za namerni obid prepovedi, doseči razpolaganje, kar pa nasprotuje prisilnim in moralnim pravilom. Pri presoji števila glasovalnih pravic prvostopno sodišče ni kršilo določbe 482. člena ZGD-1 in je materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbene navedbe, da izvršitev sodbe I Pg 398/2018, v sodnem registru še ni pravnomočna, pa za odločitev v predmetnem postopku niso relevantne, saj ne vplivajo na odločitev v zadevi.

18. S pritožbenimi navedbami, da je edini zakoniti zastopnik prvo tožene stranke B. B., ki je pooblastilo za zastopanje podal odvetniku D. D. in bi sodišče moralo upoštevati le njegova procesna dejanja, ne bi pa smelo upoštevati soglasja odvetnice C. C. k umiku tožbe in nepriglasitvi pravdnih stroškov, pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni podana.

19. Prvostopno sodišče je v 7. in 8. točki prepričljivo pojasnilo in z argumenti prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša, da je bil A. A. veljavno in zakonito imenovan za direktorja družbe F. d.o.o. in kot takšen podelil pooblastilo za zastopanje pooblaščenki C. C., ki zastopa prvo toženo stranko v tem postopku. Slednja je torej veljavno podala soglasje k umiku tožbe, sodišče pa v skladu z 188. členom ZPP povsem pravilno izdalo sklep o ustavitvi postopka.

20. Glede pritožbenih zatrjevanj, da bi sodišče moralo presoditi ali gre za nedopustno razpolaganje z zahtevkom v skladu s 3. členom ZPP, česar ni storilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tovrsten očitek pavšalen in neizkazan. Da bi šlo pri umiku tožbe za razpolaganje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in v nasprotju z moralo, pritožbeno sodišče ni zaznalo.

21. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka in A. A. delujeta usklajeno in v korist tožeče stranke na škodo prvo tožene stranke, da gre za slamnatega direktorja, ki ravna po navodilu in v interesu tožeče stranke, so pavšalne in neizkazane. Poleg tega pa za presojo v tem gospodarskem sporu, ko je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvo toženo stranko in je sodišče odločilo o tem kdo je zakoniti zastopnik prvo tožene stranke zgolj kot o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP) z učinkom samo v tej zadevi, tudi nerelevantne.

22. Da bi tožeča stranka po svojem direktorju A. A. narekovala zaključke sodnih postopkov, ne drži, saj v sodnih postopkih odločajo sodišča. Pritožba tudi ne pojasni kakšna škoda naj bi prvo toženi stranki nastala z umikom tožbe oziroma podanim soglasjem k umiku in so tovrstne navedbe pavšalne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne more opredeliti. Prav tako ne pojasni zakaj bi dano soglasje k umiku tožbe in nepriglasitev stroškov, glede na dogovor pravdnih strank, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 13. obrazložitve izpodbijane sodbe) pomenilo nedopustno razpolaganje, ki ga sodišče ne bi smelo dopustiti. Pritožbeno sodišče nedopustnega procesnega razpolaganja v smislu 3. člena ZPP ne zazna.

23. Glede pritožbenih navedb, da bi prvostopno sodišče moralo posebej odločiti o pravdnih stroških, ki so nastala prvo toženi stranki po pooblaščencu D. D. pred 23.6.2021, pa je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da o teh stroški ni odločalo zaradi preklica pooblastila. Gre za pogodbeno razmerje med odvetnikom D. D. in prvo toženo stranko.

24. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Prvo tožena stranka po prvotnem pooblaščencu, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe. Prav tako sama nosi stroške odgovora na pritožbo prvo tožena stranka po sedanji pooblaščenki, ker je njen odgovor na pritožbo nepotreben. V skladu s 344. v zvezi s 155. členom ZPP se izvod pravočasne, popolne in dovoljene pritožbe vroči v nasprotni stranki v odgovor, kar je v konkretnem primeru tožeča stranka.

26. Mora pa prvo tožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki se prizna priglašenih 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,50 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 280,00 EUR.

27. Prvo tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,00 EUR v roku petnajst dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. 1 Ni pa prvotožena stranka izkazala, da bi pred skupščino seznanila tožečo stranko, da bo njen predlog na skupščini 7:30 upoštevan.