Jedro

Izvršilni naslov v tej zadevi glasi na plačilo 2.400.000,00 DIN, upnik pa zahteva tolarsko protivrednost navedenega zneska. Po oceni pritožbenega sodišča je tak upnikov zahtevek dopusten. Upnik namreč izterjuje svojo terjatev v Republiki Sloveniji od dolžnika, ki je pravna oseba, registrirana v Republiki Sloveniji. Denarna enota Republike Slovenije pa je tolar (1. odstavek 1. člena Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, ZDE), ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1. odstavek 2. člena ZDE). Glede na navedeno je upnikova terjatev določljiva, saj je izračunljiva. S preračunom (ki pa je stvar nadaljnje izvršbe) se bo določljiva terjatev preoblikovala v določeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi, opr. št. I 2004/1666 z dne

18.1.2005. Dolžniku je naložilo povračilo stroškov upnici.

Proti sklepu je dolžnik vložil pritožbo. Navedel je, da so stroški sodnega postopka, kot so bili določeni s pravnomočno sodbo Občinskega sodišča v Novem Sadu z dne 16.3.1993, na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašali 2,400.000,00 DIN. Devizni tečaj na dan 16.3.1993 je znašal 21.000,00 DIN za 1,00 DEM. Na osnovi takšnega deviznega tečaja znaša ob dnevu izdaje sodbe 2,400.000,00 DIN približno 114,00 DEM. Konec leta 1993 in v začetku leta 1994 sta bili v Jugoslaviji izvedeni dve veliki denarni reformi, tako imenovana denominacija dinarja. Takšnih denominacij je bilo do današnjega dne še več. Vse skupaj je tako korenito spremenilo dejansko vrednost dinarja, da v konkretnem sporu ne more biti kriterij za obračun stroškov niti datum pravnomočnosti sodbe, niti datum plačila dolga glede na trenutni devizni tečaj. Vrednostne razlike dinarja so namreč tako velike, da ne pomenijo samo spremembe tečaja, ampak različne denarne valute. Ne drži, da gre le za tečajne spremembe, ki naj bi jih zaradi zamude trpel dolžnil. Gre za celotno prevrednotenje denarne valute v desetletnem obdobju, zato je te elemente potrebno upoštevati in na njihovi podlagi določiti ustrezen preračun stroškov na današnje stanje. Dolžnik je že v ugovoru predlagal način izračuna stroškov, in sicer preračun na uradno priznani devizni tečaj na dan izdaje sodbe.

Dolžnik ponovno ugovarja, da je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila dovoljena izvršba na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Občinskega sodišča v Novem sadu z dne

16.03.1993, opr. št. P 941/90, ki je bila priznana s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 19.11.2003, opr. št. III R 17/2003. Dolžnik je v ugovoru trdil (enako trdi tudi sedaj v pritožbi), da je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu (11. točka 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Pritožbeno sodišče temu ne more pritrditi. Sodišča prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je postala sodba, ki predstavlja izvršilni naslov v tej zadevi, pravnomočna dne 23.11.1994, upnik pa je vložil izvršilni predlog dne

22.11.2004. Izvršilni predlog je bil torej vložen pred iztekom desetletnega zakonskega roka, predpisanega za zastaranje terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo (1. odstavek 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Glede na navedeno je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo s tem zastaranje pretrgano (388. člen ZOR).

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni utemeljena niti dolžnikova ugovorna trditev, da ni mogoče ugotoviti tečaja dinarjev, na katere glasi izvršilni naslov, saj kot denarna enota ne obstajajo več. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izvršilni naslov v tej zadevi res glasi na plačilo 2.400.000,00 DIN. Vendar navedeno ne pomeni, da terjatev ne bi bila določljiva, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Upnik zahteva plačilo navedenega zneska v tolarski protivrednosti. Po oceni pritožbenega sodišča je tak upnikov zahtevek dopusten. Upnik namreč izterjuje svojo terjatev v Republiki Sloveniji od dolžnika, ki je pravna oseba, registrirana v Republiki Sloveniji. Denarna enota Republike Slovenije pa je tolar (1. odstavek

1. člena Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, ZDE), ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1. odstavek 2. člena ZDE). Da preračun dinarjev v slovenske tolarje ne bi bil mogoč, pa tudi ne drži. Glede na navedeno je upnikova terjatev določljiva, saj je izračunljiva. S preračunom (ki pa je stvar nadaljnje izvršbe) se bo določljiva tejatev preoblikovala v določeno.

Tudi iz tega razloga (prvenstveno pa zato, ker dolžnik tega ni zatrjeval že v ugovoru) niso utemeljene dolžnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na način preračuna uveljavljane terjatve v slovenske tolarje.

Dolžnik je v ugovoru nasprotoval (enako v pritožbi) tudi trenutku preračuna uveljavljane terjatve v slovenske tolarje, to je na dan plačila. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti po tečaju, ki velja na dan plačila. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namreč na ta način plačilo ustrezalo resnični vrednosti terjatve.

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnik v ugovoru ni navedel nobenega izmed razlogov iz 1. odstavka 55. člena ZIZ, ki bi preprečeval izvršbo.

Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je dolžnikov ugovor zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo proti sklepu ni predviden (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).