Jedro

Z razlastitvijo je lastninska pravica prenehala, saj so nepremičnine prešle v družbeno lastnino (44. člen Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih). Pravico uporabljati (razlaščeno) nepremičnino je dobil razlastitveni upravičenec (7. člen ZRPPN), razlaščenec pa jo je izgubil in je bil z dnem pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, dolžan nepremičnino izročiti razlastitvenemu upravičencu (23. člen ZRPPN). V konkretnem primeru je tako toženka imela vso podlago za vknjižbo pravice uporabe v zemljiški knjigi. Ob uveljavitvi ZLNDL je bila torej po tedaj veljavnih predpisih imetnica pravice uporabe toženka in ne tožnik (kljub dejanski posesti nepremičnin), zato po ZLNDL ni mogel postati lastnik teh zemljišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin parcel št. 1/10, 1/11, 1/12 in 1/13 k. o. X in mu je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo primerno listino, ter mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.737,77 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je lastnik in posestnik spornih nepremičnin vse od leta 1977 in jih ves čas tudi nemoteno uporablja, vzdržuje in na njih goji sadna drevesa. Teh nepremičnin ni nikoli izročil toženki. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo, ko je presojalo le dejstvo, kdo je na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), to je na dan 25. 7. 1997, imel pravico uporabe. Napačno je tudi ugotovilo, da je bila to toženka. Sodišče ni dovolj raziskalo dejanskega stanja in se do njegovih navedb ni opredelilo, s tem pa je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up 2677/08 z dne 14. 1. 2010 poudarilo, da je za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL pomembno, kdo je bil dejanski, pravi imetnik pravice uporabe, in ne zgolj formalni. Dejanski imetnik je bil nedvomno tožnik, saj je z njimi ves čas dejansko razpolagal. Toženka je tožnika razlastila zaradi gradnje poslovnega objekta oziroma infrastrukturnih posegov, vendar namena razlastitve ni nikoli uresničila, tožniku pa ni nikoli izplačala odškodnine. Takšen razlastitveni postopek ne more biti zakonit. Tožnik je tudi sicer na spornih nepremičninah pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. Najkasneje z uveljavitvijo ZLNDL je družbena lastnina prenehala, tožnik pa je tudi upravičeno menil, da nepremičnine niso nikoli prenehale biti njegove. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na to, da nepremičnine niso stavbna zemljišča in zato ne morejo biti predmet drugega člena ZLNDL. Dejstvo je, da so namenjene gradnji objektov, čeprav v naravi predstavljajo travnik.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z odločbo Občine Krško št. 5/464-72/87 z dne 31. 5. 1988, sta bili na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino (Ur. l. SRS, št. 5/80), v nadaljevanju ZRPPN, v korist Občine Krško razlaščeni in preneseni v družbeno lastnino parceli št. 1/3 - travnik, 1737 m2 (sedaj parceli št. 1/10 in 1/11) in št. 1/4 – travnik 66 m2 (sedaj parceli št. 1/12 in 1/13), k. o. X. Tožnik je bil dolžan razlaščene nepremičnine izročiti razlastitvenemu upravičencu z dnem pravnomočnosti odločbe (4. 9. 1989). Nepremičnini sta bili razlaščeni za potrebe realizacije zazidalnega območja industrijske cone in sta bili namenjeni industrijski pozidavi (glej odločbo), tako pa je še danes (izpovedba A. A.).

6. Z razlastitvijo je lastninska pravica prenehala, saj so nepremičnine prešle v družbeno lastnino (44. člen Zakona o lastninskopravnih razmerjih). Pravico uporabljati (razlaščeno) nepremičnino je dobil razlastitveni upravičenec (7. člen ZRPPN), razlaščenec pa jo je izgubil in je bil z dnem pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, dolžan nepremičnino izročiti razlastitvenemu upravičencu (23. člen ZRPPN). V konkretnem primeru je tako toženka imela vso podlago za vknjižbo pravice uporabe v zemljiški knjigi(1). Ob uveljavitvi ZLNDL je bila torej po tedaj veljavnih predpisih imetnica pravice uporabe toženka in ne tožnik (kljub dejanski posesti nepremičnin), zato po ZLNDL ni mogel postati lastnik teh zemljišč(2).

7. Pravilnost takšnega razlogovanja potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up 2677/08, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnik. Iz te odločbe je razvidno, da je prejšnji lastnik podržavljene nepremičnine, kateremu je bila odvzeta tudi pravica uporabe, v zemljiški knjigi ostal vpisan kot imetnik pravice uporabe. Ustavno sodišče je zapisalo, da glede na to, da mu je bila pravica uporabe odvzeta, po ZLNDL ni mogel postati lastnik tega zemljišča. 8. Kot je tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je imel tožnik, ker toženka v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ni izvršila pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena, možnost zahtevati odpravo odločbe o razlastitvi in vrnitev nepremičnine v njegovo last (26. člen ZRPPN). Pravilno je tudi razlogovanje, da plačilo odškodnine(3) ne vpliva na prenos lastninske pravice (in pravice uporabe).

9. Tožnik tudi ni mogel postati lastnik nepremičnin na podlagi priposestvovanja (43. člen v zvezi 269. členom Stvarnopravnega zakonika), saj od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi nedvomno ni bil več njihov dobroverni posestnik.

10. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je v posledici pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): ki jo je lahko tudi prenašala (Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, Ur. l. SRS, št. 42/66).

Op. št. (2): Drugače bi bilo v primeru podržavljenja nepremičnine na primer na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur. l. SRS, št. 19/76), ko je lastninska pravica lastnikov zemljišč prenehala z dnem uveljavitve izdaje ustreznega odloka in je takrat občina pridobila pravico uporabe, vendar je lahko po 7. členu tega zakona prejšnji lastnik zemljišče uporabljal, dokler ni pristojni občinski organ izdal odločbe o izročitvi nepremičnine občini, če do izdaje takšne odločbe ni prišlo. V takšnih primerih je imel bivši lastnik pravico uporabe v smislu določb ZLNDL in je na podlagi 2. člena tega zakona v posledici pridobil lastninsko pravico na zemljišču (primerjaj VR RS sodba II Ips 96/2011).

Op. št. (3): ki jo po mnenju pritožbenega sodišča, tožnik lahko še vedno uveljavlja