Jedro

V izvršilnem postopku se kontradiktornost med strankama res vzpostavi šele z vročitvijo ugovora. Vendar to ne pomeni, da je v situaciji kot je konkretna, ko je upnik že v predlogu za izvršbo določno navedel temelj terjatve in jo specificiral po višini ter je bilo dolžnikoma omogočeno, da se do nje konkretno opredelita, obveznost dolžnikov, da obrazloženo ugovarjata, prolongirana na izjavo na odgovor na ugovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnikov (I. točka izreka) in njun stroškovni zahtevek (III. točka izreka) ter odločilo, da morata dolžnika v osmih dneh nerazdelno povrniti upniku 821,30 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Dolžnika v pravočasni pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje ni ustrezno oblikovalo izreka sklepa o izvršbi, saj je zgolj navedlo, da dovoli predlagano izvršbo po predlogu, ne da bi navedlo obveznost in ločilo izrek glede izvršilnih sredstev posebej za posameznega dolžnika. Ker upnik ni navedel vseh dejstev v predlogu za izvršbo, sta dolžnika lahko vložila skop, a dovolj obrazložen ugovor, pri čemer sta tudi predlagala zaslišanje prve dolžnice in zakonitega zastopnika drugega dolžnika. Dolžnika se nista mogla opredeliti do odgovora na ugovor, saj jima je bil vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Menita, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila glede drugega dolžnika potrjena poenostavljena prisilna poravnava. Predlagata, da se izpodbijana odločitev ustrezno spremeni ali razveljavi in vrne zadeva v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo v bistvenem soglaša z razlogi sodišča prve stopnje ter priglaša strošek odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zatrjevana kršitev pravice do izjave, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo personalnih dokazov in vročilo odgovora upnika na ugovor dolžnikoma pred izdajo izpodbijane odločitve, ni podana. Sodišče ni dolžno izvesti vsakršnega dokaza, ampak le tistega, ki je v zvezi z odločilni dejstvi, pri čemer mora stranka, ki predlaga dokaz, podati dovolj konkretizirano trditveno podlago, česar dolžnika nista storila (212. in 213. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

6. Trditveno in dokazno breme je v ugovornem postopku na dolžniku, ki mora svoj ugovor obrazložiti z navedbo odločilnih dejstev (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Upnik je že v predlogu za izvršbo ustrezno razdelal izterjevani dolg na način, da je ob čisti glavnici opredelil tudi posamezne stranske obveznosti. Takšna specifikacija je omogočala preizkus skladnosti z izvršilnim naslovom (prvi odstavek 17. člena ZIZ), kot tudi možnost, da se lahko o upnikovem predlogu dolžnika učinkovito izjavita. Posplošena pritožbena graja, da temu ni bilo tako, ne more biti uspešna.

7. Dolžnika sta podala le posplošen ugovor in navedla, da bosta konkretizirano ugovarjala šele po podaji ustreznih trditev s strani upnika. Upnik je sicer v odgovoru na ugovor še dodatno specificiral dolg, saj sta ga k temu pozvala dolžnika, vendar dolžnika glede na ugovorno breme kljub temu nista smela odložiti ustreznega ugovornega ravnanja na fazo po prejemu odgovora na ugovor. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko zaradi neustreznega ugovora ni dolžnikoma omogočilo dodatnega izjavljanja, ki bi smelo iti le v smeri dopolnjevanja morebitnih že podanih konkretiziranih ugovornih navedb, ne pa saniranju zamujenega konkretiziranega navajanja. ZIZ ne določa vročanja upnikovega odgovora v nadaljnjo izjavljanje dolžniku, zato je vročanje odvisno od tega, ali ima izjavljanje sploh pomen za konkreten postopek, kar po pojasnjenem ni bil primer v obravnavani zadevi.

8. V izvršilnem postopku se kontradiktornost med strankama res vzpostavi šele z vročitvijo ugovora.1 Vendar to ne pomeni, da je v situaciji kot je konkretna, ko je upnik že v predlogu za izvršbo določno navedel temelj terjatve in jo specificiral po višini ter je bilo dolžnikoma omogočeno, da se do nje konkretno opredelita, obveznost dolžnikov, da obrazloženo ugovarjata, prolongirana na izjavo na odgovor na ugovor.

9. Sklicevanje dolžnikov na učinkovanje prisilne poravnave nasprotuje prepovedi navajanja novot v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Upnik je zgolj navedel, da prisilna poravnava nima pomena za obravnavano zadevo, saj ne vpliva na zavarovane terjatve, kot je obravnavana. Sodišču prve stopnje se do tega vprašanja posebej ni bilo potrebno opredeliti, ker dolžnika nista nasprotovala upnikovim navedbam oziroma ugovarjala morebitno spremembo obveznosti, kar je bilo njuno trditveno breme.

10. Opredelitev dovoljene izvršbe v sklepu o izvršbi, ki se v izreku sklicuje na predlog za izvršbo, v obravnavani zadevi zadošča.2 Upnik je v predlogu podal celovito besedilo sklepa o izvršbi, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo. Glede obveznosti in dovoljenih izvršilnih sredstev je upnik ločil predlog za vsakega dolžnika, tako je dovolj jasna vsebina za oba dolžnika sedaj tudi povzeta v sklep o izvršbi. Dolžnika sta skupaj s sklepom prejela tudi upnikov predlog za izvršbo, zato o dovoljenem sodnem varstvu nista mogla ostati v dvomu.

11. Dolžnika nista konkretizirano grajala stroškovne odločitve, zato je sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki ni pokazal kršitev.

12. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnika, ki nista uspela s pritožbo, krijeta sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sodišče izda sklep o izvršbi, ne da bi pred tem dolžniku vročalo predlog za izvršbo. 2 Drugi odstavek 45. člena ZIZ.