Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz same prodajne pogodbe izhaja, da je stanovanje obremenjeno s hipoteko in da bo prodajalec pri notarju deponiral izbrisno pobotnico za izbris te hipoteke ter da bo kupec prejel notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom od prodajalca takoj po overitvi podpisa pri notarju. Nadalje je tudi ugotovilo, da obtoženec oziroma E. ni uredil izdaje izbrisne pobotnice ter da je obtoženec B. B. obljubil dejansko nemogočo kompenzacijo dolga s stanovanjem ter izdajo izbrisne pobotnice.

Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji ob odločitvi, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, tudi pretvorilo število dni zapora v ure dela v splošno korist, čeprav ni razpolagalo s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati. Namreč število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, je odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na koledar različno dolgi. Zato pravilen izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa le formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti in že s tem daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 23595/2018 z dne 4. 11. 2021).

Izrek

I.Ob obravnavanju pritožbe se po uradni dolžnosti izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se besedilo v izreku "v trajanju 780 (sedemsto osemdeset) ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ 3 (treh) let od izvršljivosti sodbe" nadomesti z besedilom "ki ga mora opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe, pri čemer se obseg dela določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela".

II.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem v zvezi z drugim odstavkom 228. člena KZ-1. Po drugem odstavku 228. člena KZ-1 mu je izreklo kazen eno leto in en mesec zapora, ki se po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v trajanju sedemsto osemdeset ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 192.704,70EUR napotilo na pravdo. Obtožencu je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku, ki bo določen s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo so vložili pritožbo obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in višjemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom.

3.Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka A. A. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena, je pa ob njenem obravnavanju pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo v delu odločbe o kazenski sankciji.

5.Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja in višine škode 161.025,00 EUR, kot neplačane terjatve po računu št. 02/2012. Sodišče prve stopnje je namreč to pravilno ugotovilo z obširno analizo materialnih in personalnih dokazov ter za to podalo prepričljive razloge. Terjatev v tej višini je ugotovilo na podlagi izpovedb B. B., C. C., ki je bil vodja projekta D. na strani E., ki je ta izvedena dela po obravnavanem računu potrdil ter izpovedbe stečajnega upravitelja F. F., da je bil ta račun knjižen v računovodstvu E., v stečajnem postopku pa je bila terjatev tudi priznana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obtoženi B. B. obljubljal plačilo oziroma zagotavljal plačilo te terjatve in mu tudi obljubil kompenzacijo s trisobnim stanovanjem na D., za kar je bila dne 10. 1. 2014 sklenjena prodajna pogodba.

6.Pritožniki v zvezi z navedeno prodajno pogodbo z dne 10. 1. 2014 zatrjujejo, da sta jo sklenila G. G. in B. B. kot zakonita zastopnika pravnih oseb, pri čemer pa neutemeljeno navajajo, da je izrek izpodbijane sodbe po vsebini napačen, ker ta njuna lastnost v tem ni zapisana, tako pa da je s tem sodišče prve stopnje zanemarilo pravno osebnost pogodbenih strank, zaradi česar ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, temveč ga bistveno izkrivilo, in da takšna napačna ugotovitev pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Namreč vsaka pravna oseba se lahko izjavlja le preko fizične osebe - zakonitega zastopnika, zato tudi če ta lastnost v izreku ni zapisana, to ni povzročilo kršitev, kot jih zatrjujejo zagovorniki. Da sta bili stranki prodajne pogodbe z dne 10. 1. 2014 pravni osebi, zanju pa sta jo podpisali navedeni fizični osebi, jasno izhaja iz obrazložitve v točki 18 izpodbijane sodbe. V zvezi s to tudi pritožniki sami prepoznavajo, da je obtoženec tisti, ki je z B. B. sklenil pogodbo (stran 16 pritožbe), a obenem tudi neutemeljeno izpodbijajo pravilno ugotovljeno dejansko stanje o tem, zakaj ta pogodba tudi ni bila realizirana.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz same prodajne pogodbe izhaja, da je stanovanje obremenjeno s hipoteko in da bo prodajalec pri notarju deponiral izbrisno pobotnico za izbris te hipoteke ter da bo kupec prejel notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom od prodajalca takoj po overitvi podpisa pri notarju. Nadalje je tudi ugotovilo, da obtoženec oziroma E. ni uredil izdaje izbrisne pobotnice ter da je obtoženec B. B. obljubil dejansko nemogočo kompenzacijo dolga s stanovanjem ter izdajo izbrisne pobotnice. Pritožniki neutemeljeno navajajo, da po tej pogodbi obtoženec ali družba Naselje po pogodbi nista bila dolžna urediti izbrisa hipoteke, pač pa da je to odvisno od volje hipotekarnega upnika - banke H. in njene presoje bonitete novega hipotekarnega dolžnika, pri se čemer nato sklicujejo le z navedbo strani zapisnikov izpovedb I. G., J. J., K. K., L. G. in M. M. V zvezi s izpovedbo slednjega pa še zapisujejo, da je razlog, da ni prišlo do realizacije prodajne pogodbe, pripisal neposredno B. B., ki je želel imeti denar in ne stanovanja (stran 17 pritožbe). S temi navedbami pritožniki ne izpodbijejo pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, saj je v točki 11 navedene pogodbe povsem jasno zapisano, da bo prodajalec pri notarju deponiral oziroma poskrbel za deponacijo notarsko overjene pobotnice za izbris hipotek na nepremičninah, ki so predmet prodaje po tej pogodbi, prav tako pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo B. B., da se je prav z obtožencem dogovoril, da bodo s tem stanovanjem poplačali vse terjatve N. ter da so mu zagotavljali izbris hipoteke, saj drugače tak način poplačila ne bi imel smisla, v kar je tudi verjel, vendar se nato s poplačilom na ta način ni nič zgodilo, čeprav so mu obljubljali, da bodo uredili. Pri tem se je sodišče oprlo tudi na izpovedbo M. M., da se je pogovarjal z obtoženecem, da bi se dolg do družbe N. poravnal s prodajo stanovanja ter da je on tista vez v E. z banko, tak način pa se je uporabil zaradi nezmožnosti E. pridobiti sredstva za poplačilo ter da se je v tej zvezi pogovarjal z B. B., bolj detajlno pa obtoženec kot direktor. Glede na navedeni izpovedbi B. B. in M. M. pa pritožniki tudi neutemeljeno navajajo, da je neprimerno, da se sodišče sklicuje na "posredno" omenjanje obtoženca v zvezi s tem, saj je bil M. M. vez v E. z banko, zakoniti zastopnik slednjega pa vendarle obtoženec. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo ugotovilo, da B. B. pri banki ne bi mogel doseči izbrisne pobotnice brez plačila, saj B. B. oziroma N. nista bila v razmerju z banko, temveč je bila to družba E., katere zakoniti zastopnik je bil obtoženec, pri čemer je tudi ugotovilo, da v tej zvezi tudi pravilno ugotovilo, da obtoženec ni bil aktiven. Slednje je oprlo tudi na dejstvo, da banka sploh ni imela evidentirane predmetne prodajne pogodbe, pri čemer bi jo po ustavljenih postopkih investitor - torej E., moral predložiti banki ob njenem podpisu, kot je potrdil M. M., ki je tudi kontaktiral s skrbnikom podjetja K. K., ki pa o tej pogodbi ni vedel ničesar. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da N. v tistem času niso niti bile sposobne plačati kupnine za stanovanje ter na podlagi teh ugotovitev tudi utemeljeno zaključilo, da namen prodajne pogodbe ni bil v preprodaji za določeno razliko denarja, kot trdi obtoženec. Ta je v zagovor tudi povedal, da so skušali na ta način B. B. pomagati enako kot O. O., pri tem pa se je sodišče oprlo tudi na izpovedbo slednjega, da so tudi oni pristali na kompenzacijo terjatev do E. s stanovanjem v obliki prodajne pogodbe, pri čemer so bili dogovorjeni, da bo banka izdala izbrisno pobotnico, ki pa je ni in da mu je M. M. do konca obljubljal, da bo uredil, vendar ni, zaradi česar je sodišče v utemeljenost tega dela očitka glede kompenzacije še bolj prepričano.

8.Pritožniki tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje neutemeljeno izpodbijajo z navedbami, da obtoženec ni ravnal z namenom preslepitve B. B. in s tem N. povzročiti premoženjsko škodo oziroma E. pridobiti premoženjsko korist, temveč, da je B. B. želel sklenitev prodajne pogodbe, da je B. B. pristopil do obtoženca in mu sam predlagal sklenitev tovrstne pogodbe, saj je na podlagi O. O. izjav sklepal, da bo na ta način prišel do poplačila terjatve ter "obtoženec mu je skušal ustreči in zgolj zato z njim sklenil takšno pogodbo". Trditve pritožnikov, da je B. B. sam predlagal sklenitev tovrstne pogodbe, torej takšne, na podlagi katere bi namesto denarja pridobil nepremičnino, so pravzaprav v nasprotju tudi s trditvijo pritožnikov, da je B. B. pristajal na plačilo terjatve izključno v obliki denarja s strani E. ter da tej zahtevi obtoženi ni smel ugoditi, saj bi izvršil izpodbojno pravno dejanje po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožniki namreč zatrjujejo, da zato, ker je bil E. po izpovedbi stečajnega upravitelja že več let pred začetkom stečajnega postopka insolventen, predmetne terjatve ne bi smel plačati, in da z neplačilom terjatve niti hipotetično ni mogla nastati premoženjska škoda N., ker bi bilo glede na navedeno pravno podlago, ravno plačilo terjatve nezakonito. Vendar ne le, da pritožniki spregledajo, da so bile terjatve nekaterim upnikom E. plačane, kot sami v pritožbi izpostavljajo, in da se je tudiN. nudila izpolnitev terjatve s kompenzacijo, kar pomeni, da obtoženi ni ravnal po določilih, ki jih izpostavljajo pritožniki, temveč je stanje insolventnosti izpostavila šele druga oseba kasneje - stečajni upravitelj. Posledična škoda pa je tudi dejansko nastala, saj obveznosti niso bile plačane, te obveznosti pa so posledica dejstva, da so N. zaradi obtoženčeve preslepitve izvedla dela. Prav tako ne drži zatrjevanje pritožnikov, da je očitek, da naj bi obtoženec B. B. z ravnanji, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe, odvračal B. B. od prisilnih sredstev - izvršbe, brezpredmeten in pravno napačen, saj bi bilo tudi poplačilo N. v izvršbi nezakonito in posledično izpodbojno pravno dejanje. Gre namreč za dokazane okoliščine, ki sicer sodijo v fazo po zaključku izvedenih del, vendar vse v krivdoreku navedene okoliščine te spoznavno in celovito konkretizirajo obtoženčevo preslepitev in njegov krivdni odnos.

9.Pritožniki tudi neutemeljeno pogrešajo obrazložitev sodišča, zakaj bi obtoženec želel oškodovati N. na način, da je s preslepitvami zasledoval namen neplačila obravnavanega računa, s katerim ni več nameraval poslovno sodelovati, ker je E. prenehal z opravljanjem gradbene dejavnosti in stanovanjskega inženiringa ter neutemeljeno zatrjujejo, da je to v nasprotju z ugotovitvijo, da je bila velika večina drugih podizvajalcev poplačanih pred začetkom stečaja. Sodišče je namreč navedeno zaključilo na podlagi temu predhodno zapisanih obširnih razlogov v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje v izogib prepisovanju, pri čemer se tak zaključek nanaša konkretno na enega izvajalca - N., zato tudi ni v nasprotju s tem, da je bila večina drugih izvajalcev poplačana. Sodišču se je torej opredelilo, zakaj je obtožencu oziroma E. v korist oškodovati N., ni pa se bilo sodišču prve stopnje treba opredeljevati, zakaj mu ni bilo v korist oškodovati tudi drugih podizvajalcev. Povsem nepomembno pa je zatrjevanje pritožnikov, da terjatev N. predstavlja le majhen del vseh prijavljenih terjatev v stečaju družbe E., kot tudi ni pomembno, da ta terjatev ni bila razlog za začetek stečajnega postopka nad družbo E.

10.Povsem neutemeljene pa so trditve pritožnikov, da sodišče zgolj prilagaja dejstva in okoliščine odločitvi, da je obtoženec kriv ali da je kršilo načelo in dubio pro reo. Sodišče prve stopnje je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storilo sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, za to pa zapisalo tudi prepričljive razloge.

Ob teh zgoraj navedenih pravilno ugotovljenih okoliščinah sodišča prve stopnje, pa tudi ne glede na to, da ima sicer priznanje terjatve v stečajnem postopku enak pravni učinek kot pravnomočna sodba (učinek res iudicata), ni nobenega dvoma, da obtoženec predmetni terjatvi N. ni nasprotoval, kar pa, kot izpostavljajo pritožniki, res le do zagovora v tem kazenskem postopku, ko je o obstoju terjatve po obravnavanem računu nasprotoval. Vendar se to obtoženčevo nasprotovanje ob zgoraj navedenih okoliščinah in poglobljeni presoji sodišča prve stopnje izkaže za povsem neutemeljeno, pravilnosti izpodbijane sodbe pa tako tudi ne omajejo navedbe pritožnikov, da je obtoženi zaupal B. B. v pravilnost izdanega računa, da v času izdaje računa ni nikoli podvomil o njegovi verodostojnosti in da je zaradi zaupanja v B. B. in v pravilnost izdanega računa imel ves namen izdani račun tudi plačati ter da se je šele potem, ko je B. B. začel predmetni postopek, obtoženec spustil v natančni pregled računa in ugotovil omenjene nepravilnosti, računa pa nikoli ni podpisal oziroma odobril ter da tudi nikoli ni videl poračuna oziroma obračuna del. Pritožniki sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očitajo, da se v predmetni zadevi ni mogoče sklicevati na formalnosti, kot je potrditev računa, še posebej ne s strani osebe, ki ni obtoženec. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na to, da je račun potrdil C. C., torej tisti, ki je z gradbeno pogodbo določen kot predstavnik investitorja - E., oprlo pa se je tudi na druge, zgoraj obrazložene okoliščine. Tako pa so glede obstoja in višine terjatve po računu in posledično ugotovljene škode tudi irelevantne trditve pritožnikov, da je sporni račun sestavljen iz del, ki niso bila opravljena le na D., temveč tudi na drugih objektih oziroma projektih, za katere C. C. ni bil pristojen za potrjevanje računov, pomanjkanje listin, ki bi dokazovale čas in obseg dejansko opravljenih del, pa tudi ocene obrambe, da je večina del, ki so vključena v končni račun in posledično sporni račun, dela, ki jih N. ni nikoli izvajal oziroma so bila izvajana pred novembrom 2010, ko je bila ta družba ustanovljena, da so bila ta dela v celoti že plačana, da so v končni obračun in sporni račun dela, ki niso bila dela na D. , temveč na drugih objektih, pri čemer se sklicujejo tudi na zbirnik v prilogi A382, da se je sporni račun izstavljen nepravilno in se nanašal na postavke, ki niso bile potrjene in da te ne bi smele biti predmet obravnavanega računa, ki bi se moral nanašati zgolj in samo na dela, opravljena na projektu D., pa tudi, da E. ni naročal nikakršnih novih del. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi ob zgoraj izpostavljenih okoliščinah pravilno ugotovljen obstoj in višina terjatve po predmetnem računu, za katere je sodišče prve stopnje podalo poglobljeno presojo, se pritožniki tudi neutemeljeno zavzemajo za to, da bi se sodišče moralo še poglobljeno spustiti v obravnavanja ozadja izdaje računa, njegove vsebine ter njegove verodostojnosti in da bi bilo potrebno dokazni postopek še dopolniti s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, saj ga je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju že na podlagi obstoječih dokazov, utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.

Ob že tako ugotovljeni višini terjatve so tudi neutemeljene pritožbene navedbe glede potrebnosti obračuna 6% popusta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz 10. člena gradbene pogodbe v prilogi A3 izhaja, da je bil ta popust že obračunan ob podaji ponudbe, ki je v prilogi A5 in torej že upoštevan v znesku vrednosti del po pogodbi, ki se je v končni fazi odrazila v obravnavanem računu. Glede na to, da je bil popust obračunan že na začetku, je bil upoštevan, zato ni podlage, da bi ga bilo potrebno upoštevati še enkrat in za ta odstotek zmanjševati pri končnem obračunu, torej pri izdaji spornega računa, kot to trdijo zagovorniki. Tako ne držijo trditve pritožnikov, da ta 6% popust ni bil upoštevan, pri čemer zagovorniki sami ugotavljajo, da je bil popust upoštevan v prvotni ponudbi, na tako znižani znesek s popustom pa je bila pogodba tudi sklenjena.

Zagovorniki pa imajo prav, da je bila bančna garancija pogoj za izplačilo zadnjih 10% izvedenih del, kot to izhaja iz 10. člena gradbene pogodbe ter da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da bančna garancija ni bila določena kot pogoj. Takšen pogoj pa vpliva le na zapadlost terjatve oziroma upravičenost do plačila, ki jo zagovorniki določajo na 13. 9. 2011, vendar upoštevaje tudi takšen čas, to ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je obtoženi B. B. prepričal, da je počakal in zaključni račun izstavil šele 11. 6. 2012. Namreč eno je izstavitev računa, drugo pa zapadlost terjatve iz tega računa, tako višino, kot zapadlost terjatve in upravičenost do plačila te, pa je obtoženi očitno priznaval, saj je obljubljal plačilo, za izpolnitev te terjatve s kompenzacijo pa tudi sklenil prodajno pogodbo, kot že zgoraj navedeno. Pritožniki ob tem, ko izpostavljajo, da je bil obtoženi zakoniti zastopnik družbe E., spregledajo, da so bila ravno zato njegova ravnanja glede višine terjatve N. po navedenem računu in njegove zapadlosti, že v pravnem prometu pravno učinkovita, ne glede na to, da temu sedaj kot obtoženec v tem kazenskem postopku in tudi ne več kot zakoniti zastopnik družbe E., nasprotuje.

Pritožniki glede tega odložnega pogoja v zvezi s predložitvijo bančne garancije ter s tem zapadlosti terjatve trdijo, da so N. glede izstavitve obravnavanega računa imele dve možnosti, in sicer prvo, da račun izstavijo in predložijo bančno garancijo, s čimer bi terjatev po računu zapadla v plačilo, druga možnost, za katero se je B. B. tudi odločil, pa je bila, da z izstavitvijo računa počakajo do preteka 26 mesecev od pridobitve uporabnega dovoljenja, saj šele takrat terjatev zapade v plačilo, pa tudi, da je bila poznejša izstavitev spornega računa dejansko v korist B. B. oziroma N., saj bi sicer ta družba zaradi izkazanega dobička morala plačati davek od dobička, ker pa je B. B. vedel, da je E. v težavah in ne bo dobil plačila, je prestavil izdajo računa na čas, ki mu je finančno bolje odgovarjal in je zatorej dejstvo, da je bil račun izdan v letu 2012 in ne prej, mogoče pripisati zgolj dejanjem B. B. in ne obtoženca, pri čemer zato, ker bi račun zapadel šele 13. 9. 2011, tudi ni mogoče govoriti, da je obtoženec zlonamerno napeljeval B. B. h kasnejši izstavitvi računa. Vendar pa pritožniki s temi navedbami ne izpodbijejo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec B. B. prepričal, da je z izstavitvijo računa počakal in ga izstavil šele 11. 6. 2012, torej tudi po datumu zapadlosti, ki ga navajajo pritožniki, in to zaradi obtoženčevih obljub plačila in zaradi obrnjene davčne stopnje oz. obveznosti plačila davka na dodano vrednost. Sodišče je v slednjem dejansko stanje pravilno temeljilo na izpovedbi B. B., da obtožencu ni bila v interesu hitra izstavitev tega računa, saj bi moral v tem primeru ob njegovi zapadlosti E. plačati DDV v višini 13.867,12 EUR. Namreč tudi pritožniki sami zatrjujejo, da je bila družba E. davčna zavezanka in v skladu s 76.a členom Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) morala račun evidentirati v obrazcu DDV-O, torej, da je imela dolžnost obračuna DDV. S samo izstavitvijo računa torej za N. ne bi nastala obveznost plačila DDV. Ob tem pritožniki tudi navajajo, da družba E. ni imela dolžnosti plačila DDV zaradi odbitka DDV v istem znesku, ki ga istočasno evidentira v obrazcu DDV-O kot vstopni in izstopni DDV ter da razlaga sodišča prve stopnje ne zdrži presoje, da obtožencu ni bila v interesu hitra izstavitev tega računa. Vendar pritožniki ob tem ne negirajo, da mora pri mehanizmu obrnjene davčne obveznosti prejemnik dobave oz. storitve obračunati in plačati DDV, ko pa zatrjujejo izničenje učinka zaradi pravice do odbitka DDV v istem znesku, pa je potrebno opozoriti, da je pravica do odbitka pravica, ki je na strani prejemnika računa in da tudi ta odloča, ali bo to pravico do odbitka tudi uveljavljal v davčnem obračunu in tudi kdaj, saj je ta pravica tudi vezana na določene zakonske pogoje v ZDDV-1, ki so v mehanizmu obrnjene davčne obveznosti znani le naročniku storitve - prejemniku računa, ne pa izdajatelju računa. V konkretnem pa je obtoženec kot zakoniti zastopnik prejemnika računa in je torej le ta tisti, ki bi lahko vedel za morebitno izpolnjevanje pogojev in če, kdaj bo uveljavljal pravico do odbitka tega DDV. Pa vendar je obtoženi zatrjeval B. B., ki je bil zakoniti zastopnik izdajatelja računa, da bo moral plačati DDV in ker mu je tako obtoženi zatrjeval, je B. B. temu torej utemeljeno verjel.

Pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje pa pritožniki tudi ne omajejo z zatrjevanjem, da obtoženec ni imel interesa oškodovati B. B., saj da gre za tako "nizek DDV le kaplja v morje v primerjavi s preostankom terjatve, ki ga je imel FURS do E. oz. obveznostmi E. do FURS "v šestmestnih številkah". Prav tako ni nobenega dvoma, da mora vsak izdajatelj računa tega zavesti v svoje poslovne knjige, s čimer se glede na prihodek ali odhode zvišuje ali znižuje osnova za plačilo davka na dobiček, vendar pritožniki s trditvami, da bi morala družba N. od tega računa plačati davek od dobička, na drugi strani pa bi s tem E. zniževal davčno osnovo za obračun davka od dobička in bi bil na ta način zavezan za plačilo nižjega davka, ne izpodbijejo pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženi prepričal B. B., da z izdajo zaključnega računa počaka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nastop gospodarske krize, ki jo je v zagovoru izpostavljal obtoženi, ni bil edini in tudi ne glavni razlog za slabo poslovanje E. Pri tem zaključku se je oprlo na izpovedbo stečajnega upravitelja F. F. in dokumentacijo, iz katere izhaja, da so povezane družbe v krogu družine G. delovale kot celota, skupaj najemale kredite, si dajale poroštva in zastavljale premoženje ter da je za nelikvidnost in posledično stečaj družbe E. kriva predvsem družba P., do katere je E. izkazoval 13 miljonov EUR obveznosti iz naslova poroštva, hkrati pa je iz naslova odpisa naložbe v to družbo izgubil še 8,6 miljonov EUR. Tudi pritožniki navajajo, da je šlo za dajanje poroštev, da so omenjene družbe lahko pridobile likvidna sredstva pri drugih upnikih ter da je to potrdil tudi stečajni upravitelj (stran 9 pritožbe), zato je očitno neutemeljena trditev pritožnikov, da so ugotovitve sodišča glede družbe P. in E. povsem zgrešene, pri čemer pritožniki sami navajajo, da je bil zaradi poroštev k plačilu obveznosti zavezan E. kot porok, da je dajanje poroštev v poslovni praksi običajno in da je bil obtoženec prepričan, da bodo navedene družbe zmogle poplačati svoje obveznosti, zato se je tudi odločil za poroštvo in da tudi ni podpisal vseh pogodb, saj so imele te družbe več zakonitih zastopnikov. Vendar s tem, kaj da je bil obtoženi prepričan ali ne, pa tudi ali je obtoženi podpisal vse pogodbe ali ne, ne omajejo ugotovitve sodišča o obstoju poroštev in da so terjatve iz teh zapadle v plačilo ravno v obravnavanem obdobju, to je pred začetkom del po obravnavanem računu, med opravljanjem teh del in tudi po izdaji predmetnega računa.

Pritožniki tudi neutemeljeno navajajo, da sodišče v obrazložitvi nasprotuje samo sebi, saj da enkrat trdi, da je bil E. likviden vse do konca leta 2010, hkrati pa v točki 13 obrazložitve ugotavlja, da je bil tesno finančno povezan z družbo P., ki je bila v izredno slabem finančnem stanju že od 2008, kar da bi pomenilo, da je bil tudi E. že prej v slabem finančnem položaju, kot je to ves čas zatrjeval obtoženec, ki je v zagovoru povedal, da je bil E. v slabem finančnem položaju od 2009 naprej. Gre namreč za dve gospodarski družbi in čeprav sta ti bili v medsebojnem poslovnem odnosu zaradi poroštev, to še ne pomeni, da če je družba P. slabo poslovala od leta 2008 dalje, da je že zato tudi družba E. bila v slabem finančnem stanju še prej, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je to ugotovilo tudi, da so terjatve iz poroštev zapadle v plačilo ravno v obravnavanem obdobju, to je pred začetkom del po obravnavanem računu, med opravljanjem teh del in tudi po izdaji predmetnega računa. Sodišče prve stopnje se je glede ugotovitve (ne)likvidnosti E. utemeljeno oprlo na podatke o dobičku te družbe in blokiranih transakcijskih računih, pa tudi izpovedbo zunanjega računovodje E. R. R., ki je slabo plačilno sposobnost E. umestil v obdobje od 2010 oz. naprej po tem letu.

Pritožniki tudi neutemeljeno izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje zvezi s selektivnimi poplačili obveznosti E. upnikom v času slabega poslovanja te družbe. Namreč pritožniki sami pritrjujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta priči I. G. in stečajni upravitelj F. F. potrdila, da so ostali nepoplačani le nekateri oziroma le določeni izvajalci, ne pa vsi, česar ne zanika niti obtoženi. Že iz tega izhaja pravilno ugotovljeno dejstvo, da vsi upniki niso bili obravnavani enako. Pri tem pritožniki tudi zatrjujejo, da je neutemeljeno sklicevanje sodišča na terjatve M. M. iz naslova posojila E. v višini cca. 500.000,00 EUR, ki se je očitno poplačevala ali pa vsaj poplačevala prej s plačili in asignacijami, celo v letih 2012 in 2013, ker da za to nima podlage v nobenem izvedenem dokazu. Pritožniki trdijo, da sta obveznost prevzela obtoženec in njegov brat L. G. osebno, zaradi česar sta ostala brez družinske hiše, ker prevzete obveznosti nista mogla poplačati. Torej tudi iz samih trditev pritožnikov izhaja, da je bila terjatev do E. temu upniku poplačana, torej izpolnjena, pa čeprav iz drugega, osebnega premoženja, ki je bilo namenjeno poplačilo izvajalcem, ko pritožniki sami zatrjujejo, da je obtoženi celo vložil lastno premoženje v reševanje situacije (stran 18 pritožbe). Sodišče prve stopnje ob tem tudi ni spregledalo zagovora obtoženca in izpovedbe M. M., da so upnike obravnavali enako, kot to izpostavljajo pritožniki, pač pa ju je zavrnilo s podatki o plačilih in asignacijah. Prav tako sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je priča E. E. na glavni obravnavi spremenila svojo izpovedbo iz preiskave, da so v E. selekcionirali, koga bodo poplačali, s pojasnilom, da je bil tedaj še malo jezen in da ni imel dokumentacije, pač pa je sodišče prve stopnje spremembo izpovedbe te priče poglobljeno ocenilo ter ugotovilo, da je E. E. kot zunanji računovodja E. vsekakor imel potrebno dokumentacijo, fakture in tudi bančne izpiske, kar je sam potrdil, ter da bi lahko dejansko ocenil, ali je prihajalo do selekcioniranja upnikov, česar pa po oceni sodišča ni želel storiti in se je od svoje prvotne domneve o tem distanciral, zaradi česar mu sodišče ni pripisalo nobenega dokaznega pomena, ki pa glede na predhodno predstavljeno drugo dokazno gradivo, za pritrditev temu delu obtožbenega očitka niti ni bistveno. Te pravilne presoje pa ne omajejo posplošene trditve pritožnikov, da tudi če je ta priča imela dokumentacijo - fakture in tudi bančne izpiske, še ne pomeni, da bi lahko kar tako ocenila, ali je prihajalo do selekcioniranja upnikov ter da iz faktur in bančnih izpiskov ni mogoče oceniti, kakšni pogoji poplačila so bili dogovorjeni s posamičnimi upniki, niti da ni mogoče od zunanjega računovodje, ki vodi računovodstvo za večje število gospodarskih družb, pričakovati, da se bo poglabljal v politiko poplačevanja posamičnih upnikov posamične družbe oziroma to aktivno spremljal, saj to ne vsa ne ni naloga računovodski servisa.

Pritožniki sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očitajo, da je povsem spregledalo in da se ni opredelilo do dejstva, da stečajni upravitelj v stečajnem postopku, ki je tekel zoper E., ni vložil relevantnih izpodbojnih tožb, niti ni vložil kazenskih ovadb zaradi oškodovanja upnikov, kar bi, če bi do preferiranja upnikov v takšni meri, kot to zatrjuje prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, dejansko tudi prišlo, vsekakor storil oziroma moral storiti, pri čemer se sklicujejo tudi na 102. člen in 271. člen ZFPPIPP, ker da je dolžnost upravitelja tudi sprožati izpodbojne tožbe v zvezi z dejanji, ki so oškodovala stečajno maso in da če stečajni upravitelj teh ne vloži, je zaradi tovrstne opustitve odgovoren upnikom in da ker stečajni upravitelj ni sprožil teh postopkov, je jasno, da ni prišlo do preferiranja upnikov, saj da če bi prišlo, bi upravitelj zagotovo sprožil ustrezne postopke, ker bi v nasprotnem primeru tudi sam odškodninsko odgovarjal. Vendar tak očitek pritožnikov ni na mestu, saj je odločitev o tem, kaj bi lahko ali moral storiti stečajni upravitelj, pa ni, stvar presoje stečajnega upravitelja, do katere se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeljevati, da pa stečajni upravitelj ni vložil pravnih sredstev, pa še ne pomeni, da ugotovitve sodišča prve stopnje o preferiranju posameznih upnikov niso pravilne.

Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da B. B. za tako slabo stanje E., ki je pomenilo da ta svojih obveznosti do N. ne bo mogel izpolniti, ni vedel in tudi ni mogel vedeti v obravnavanem obdobju pred in med izvedbo del ter vsaj do zapadlosti obravnavanega računa. Pritožniki sami izpostavljajo, da je imel E. prvič blokirane račune 8. 4. 2011, od tedaj dalje pa v različnih kombinacijah štirih računov skoraj v celotnem obdobju do uvedbe stečajnega postopka. To je res več kot eno leto preden so N. izdale sporni račun, kot to izpostavljajo pritožniki, vendar to ne negira ugotovitve sodišča, da so bili računi blokirani v obdobju izvajanja del, ki so bile s tem izdanim računom zaračunane. Pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje pa pritožniki tudi ne izpodbijajo z navedbami, da je bil B. B. poslovnež in da bi kot tak moral vsekakor biti seznanjen z dejstvom, da je imel E. blokirane račune in da bi ga to vsekakor seznanilo z dejstvom, da ima družba finančne težave, ker je podatek o blokiranih računih določene družbe javno dostopen, do teh informacij pa je vsekakor imel dostop tudi B. B., obtoženec pa niti ni imel možnosti skrivati tega dejstva. Nobenega dvoma sicer ni, da so podatki o blokadah računov javni, vendar zgolj z navajanjem te okoliščine pritožniki ne izpodbijejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da B. B. ni bil obveščen o tako slabem poslovanju, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi - z visokimi dolgovi, blokiranimi računi, neutemeljenim dajanjem posojil in poroštev povezanim družbam ter sproženih izvršbah, saj bi za tak vpogled v poslovno in finančno stanje B. B. moral imeti dostop do vseh internih podatkov in listin o poslovanju E., ki pa jih seveda ni imel, zaradi česar je povsem jasno, da tako čiste slike o stanju E. nikoli ni imel in torej vsaj do konca ni bil seznanjen, da terjatve po obravnavanem računu dejansko ne bodo plačane. Pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje tudi ne omajejo trditve pritožnikov, da je bil B. B. vsekakor seznanjen z obstojem finančne krize, ker je bila ta splošno znana in da je bilo vsem znano tudi stanje na trgu nepremičnin ter da mu je bilo kot poslovnežu, ki je dejansko vpet v svet gradnje nepremičnin, vsekakor znano, da se velika večina podjetij na tem trgu srečuje z likvidnostnimi težavami, pri čemer izpostavljajo druge gradbene družbe, ki so v letu 2011 končale v stečajnem postopku. Namreč zgolj splošno vedenje o finančni krizi ali stanja na trgu nepremičnin ali stečaju drugih gradbenih družb še ne pomeni, da je bil B. B. seznanjen s konkretnim slabim finančnim stanjem konkretne družbe E.

Prav tako pritožniki neutemeljeno navajajo, da bi se moral B. B. kot poslovnež sam informirati o situaciji ali da je nelogično, da se z obtožencem, s katerim sta se srečevala na gradbišču, o tem ne bi pogovarjala. Tudi če je bil kateri od drugih upnikov informiran o slabem finančnem stanju E., to še ne pomeni, da je bil tudi B. B., kakor trdijo pritožniki. Ob tem pritožniki še izpostavljajo, da naj bi B. B. tudi sam v zaslišanju povedal, da "se je govorilo po celi Ljubljani" ter da se je o finančnem stanjuE. pogovarjal tudi z drugimi podizvajalci, pri čemer gre zgolj za njihovo oceno izpovedbe B. B., ki jo je potrebno obravnavati celovito, pri čemer se njegova izpovedba, da je svet majhen, ne samo Ljubljana naša na njegovo vedenje načina poplačevanja terjatev upnikov, sami pa so zaradi neplačila "izviseli". Prav v zvezi z načini poplačila je B. B. tudi izpovedoval, da je bila "neka čudna zgodba" v zvezi s posojilom, pri tem pa pritožniki izpostavljajo, da je nenavadno, da bi obtoženec B. B. vabil na banko za nek kredit, temu pa se ne bi niti sanjalo, za kakšen kredit gre oziroma na kaj se ta kredit navezuje in se sprašujejo, zakaj je šel na banko v zvezi s temi krediti. Te okoliščine se nanašajo na čas poplačila terjatve in s temi navedbami pritožniki ne izpodbijejo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil B. B. v določenem trenutku sicer obveščen o slabšem poslovanju E., kar pa se je zgodilo šele po zapadlosti obravnavanega računa.

Pritožniki nadalje le z navedbo strani prepisov dela izpovedb zaslišanih prič L. G., M. M., S. S. in I. G. ne substancirajo trditve, da so te ovrgle ugotovljeno dejstvo, da obtoženec B. B. ni seznanil, da obveznosti E. do N. ne bodo mogle biti izpolnjene zaradi težkega premoženjsko-finančnega in poslovnega položaja E. S temi pa tudi ne ovržejo poglobljene in pravilne presoje izpovedb prič in obtoženčevega zagovora, ki ga jo je sodišče prve stopnje opravilo, za to pa tudi zapisalo prepričljive razloge. Pritožniki z lastno oceno izpovedb in zagovora obtoženega tega ne omajejo, tudi ne s tem, ko trdijo, da je B. B. osebno zainteresiran za izid postopka in da naj bi bilo že iz tega razloga njegovo pričanje neverodostojno in ne resnicoljubno ter da je očitno, da je užaljen in kuha zamero do obtoženca ter da predmetni kazenski postopek zlorablja z namenom, da bi se maščeval družini G. Pritožniki pri tem izpostavljajo, da je B. B. na glavni obravnavi ob soočenju s pričo M. M. spremenil izpovedbo iz preiskave, da ga osebe iz E. sploh niso kontaktirale, pri čemer navajajo stran 11 prepisa zvočnega posnetka, da je B. B. dejal, da se je nekaj govorilo, o težavah pa je slišal tudi iz medijev. Vendar pa je tudi to soočenje sodišče prve stopnje poglobljeno presodilo in pravilno ugotovilo, da iz navedenega soočenja izhaja, da je bilo B. B. to predočeno, pa tudi, da sta M. M. in B. B. oba vztrajala pri svojih izpovedbah, pri čemer je M. M. pojasnil, da so imeli sestanke s posameznimi izvajalci, na katerih so jih seznanili s finančno situacijo E., kar je B. B. kategorično zanikal, pa tudi, da je B. B. izrecno vprašan še enkrat odločno zavrnil, da bi bil prisoten na kakršnemkoli kolegiju ter da je o tem, kar se dogaja z E., izvedel iz članka oziroma v pogovoru z drugimi izvajalci, in sicer po izvedbi vseh del na projektu. Iz navedene strani 11 prepisa, ki ga izpostavljajo pritožniki pa izhaja, da M. M. trdi, da so člani družbe obveščali B. B. in bili z njim na sestanku, B. B. pa je odgovoril, da z njim ni bilo nobenega sestanka, pred tem pa tudi, da "noben nobenga ni obvestil...", pa tudi, da se "nekaj se je sicer govorilo, jaz sem prvič slišal za te težave, resne težave, ko sem prebral članek v časopisu U., celostranski članek na dveh straneh kdo je komu dolžen, kdo je kje, ne vem, kdo kaj dela, kdo ne dela, kdo ima tam, kdo ima." Iz tega pa ne izhaja drugačen čas, kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da gre za čas po zapadlosti računa, zato sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da B. B. o slabem finančnem stanju E., kot je izpovedal, predhodno ni bil seznanjen, temveč šele zelo pozno, ko je za to izvedel iz medijev oziroma drugih izvajalcev, kar je bilo nedvomno ob dogovarjanju z E., kako priti do poplačila, kar je bilo vsaj ob sklenitvi pogodbe o prodaji stanovanja dne 10. 1. 2014 zaradi izvedbe kompenzacije terjatev s stanovanji. Sodišče prve stopnje je soočenje M. M. in B. B. torej ustrezno presodilo in pravilno ugotovilo, da je bil B. B. obveščen o slabšem poslovanju E. šele po zapadlosti obravnavanega računa. Pravilnosti te ugotovitve pa pritožniki tudi ne izpodbijejo s trditvami, da je E. s plačilom spornega računa zamujal kar dve leti, zaradi česar da ne drži zaključek sodišča, da ne bi B. B. izvedel za slabo stanje družbe, zagotovo leta 2014, ko je podpisal prodajno pogodbo, in ne prej, pri čemer se pritožniki pri tem ponovno sklicujejo zgolj na poznavanje splošnih razmer in okoliščin ter da mu bi bilo moralo biti jasno, da so težave z likvidnostjo, če njegov račun bil plačan kar dve leti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil B. B. o slabšem poslovanju E. obveščen po zapadlosti računa, da je bil obveščen o prihajajočih zamudah plačil, pri tem pa se je oprlo tudi na izpoved S. S., da je med upniki, ki niso dobili plačila, klical tudi B. B., kar pa je bilo jasno lahko šele po zapadlosti obravnavanega računa, torej po 19. 6. 2012. Drugačna ocena pritožnikov, da to ne pomeni, da B. B. za slabo stanje ni vedel že pred tem, pa pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbije.

Neutemeljene so trditve pritožnikov, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so se v letu 2011 dela na D. zaključevala ter da je bilo večini podizvajalcem, vključno z N., dolgovanih le še zadnjih 10 %, ki zapadejo po končanju del na podlagi končnega obračuna, saj je sodišče prve stopnje to jasno zapisalo upoštevaje izpovedi I. in L. G. ter M. M., da so izvajalce obveščali na sestankih z njimi za poplačilo odprtih terjatev, ki jih je bilo mogoče še 10 % oziroma manj oziroma so bili skoraj v celoti poplačani, vendar da je bilo tako lahko šele v letu 2011 in kasneje, ne pa prej, saj kolikor bi bili ti sestanki prej, ne bi imeli le še 10 % oziroma manj odprtih terjatev, saj so se vse do sredine leta 2011 dela opravljala še v polnem obsegu. Trditev pritožnikov, da obstaja povsem enostavna razlaga, zakaj B. B. od leta 2012, ko je sporni račun zapadel, pa do stečaja ni vložil predloga za izvršbo na podlagi tega računa, in sicer ker da je vedel, da se bo v postopku izvršbe ugotavljalo verodostojnost same terjatve oziroma računa, česar pa ne bi mogel dokazati, saj je bil sporni račun izdan na podlagi napačnega obračuna, kot je to obtoženec trdil tekom celotnega postopka, pa je le neutemeljeno predvidevanje pritožnikov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi namreč povsem pravilno ugotovilo, da bi glede na dejstva, da bi N., ki so vsa dogovorjena dela opravile, da jih je C. C. potrdil ter da takrat E. oziroma obtoženec računu ni nasprotoval, kolikor bi vložile izvršbo, vsekakor lahko pridobile izvršilni naslov in ločitvene pravice na premoženju E. Ob tem, ko je bil račun za E. očitno nesporen, saj je bil tudi poknjižen in ni bil zavrnjen, obtoženec pa je za poplačilo s kompenzacijo sklenil prodajno pogodbo za stanovanje, ne izpodbije pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec B. B. prepričal, da je z izstavitvijo obravnavanega računa počakal in ga izstavil šele 11. 6. 2012, in sicer z obljubami plačila pred in po izdaji ter celo obljubil plačilo s kompenzacijo za stanovanje. Ko pa pritožniki izpostavljajo, da je sodišče navedlo, da bi N. morebiti celo prišla do poplačila, kot so prišli upniki v drugih izvršilnih zadevah, pa ne drži, da je sodišče z uporabo besede "morebiti" obtoženca obsodilo na podlagi domneve. Sodišče prve stopnje je pri tem zaključku, kot to ugotavljajo sami pritožniki, izhajalo iz podatkov izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ne ugotavlja, da so bili vsi upniki poplačani, kakor to navajajo pritožniki, temveč je sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da bi na tak način N. lahko morebiti prišla do poplačila ali pa vsaj delnega plačila, pri čemer pa to, ali bi družba N. dejansko prišla prišla do poplačila ni odločilno, temveč je, kot izhaja tudi iz krivdoreka, dokazano, da je obtoženi B. B. odvračal, da bi posegel po prisilnih sredstvih po izvršbi in pridobitvi ločitvene pravice toliko časa, da je bil na družbo E. začet stečajni postopek. Tako pa so neutemeljene tudi trditve pritožnikov, da sodišče B. B. v "usta polaga besede", ki jih ni izrekel in da se kaže neskrbnost B. B. v lastnih zadevah, ko bi moral kot dober gospodar sam poskrbeti za izterjavo in zavarovanje svoje terjatve, če je menil, da je ta utemeljena, prav tako pa se kot irelevantne za presojo izkažejo obširne pritožbene navedbe o tem, koliko terjatev je bilo v stečajnem postopku priznanih, kakšna je bila njihova višina, da je terjatev N. neznatna, o izgubi družinske hiše, unovčenju stečajne mase, deležu poplačil upnikov ter poplačila upnikov, ki so imeli terjatve zavarovane. Sodišče prve stopnje pa je v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je poseglo v opis kaznivega dejanja in v krivdoreku znesek zatrjevane premoženjske škode spremenilo iz 308.870,33 EUR v znesek 161.025,00 EUR, kolikor je bilo N. v stečajnem postopku iz naslova glavnice tudi priznano.

Pritožniki tudi izpostavljajo, da je sodišče samo ugotovilo, da izpoved B. B. ni bila verodostojna glede enega kaznivega dejanja zlorabe položaja, zaradi česar je bila obtožba v tem delu celo umaknjena, in da če priča laže ali je nezanesljiva glede enega pomembnega dejanja, se njenim izpovedim na splošno ne more kar nekritično verjeti glede drugega dejanja, razen če obstajajo izjemno močni, zanesljivi, objektivni in neodvisni dokazi, ki njeno izpoved v tem delu zanesljivo potrjujejo. Vendar pa je sodišče prve stopnje tudi s tega vidika opravilo natančno presojo in oceno verodostojnosti izpovedbe B. B., kar izhaja iz obrazložitve v točki 8 izpodbijane sodbe, pri čemer je sodišče tudi navedlo, da se je prepričalo, da mu je mogoče verjeti, saj je njegova izpoved v tem delu podprta z drugimi dokazi, izvedenimi na glavni obravnavi, in sicer tako z izpovedbami prič kot listinskimi dokazi ter tudi deloma z zagovorom obtoženca, v zvezi z določenimi dejstvi in okoliščinami pa njegovo izpoved podpirajo tudi na splošno znana dejstva in življenjska logika. Glede na obširne razloge v izpodbijani sodbi, pa pravilne presoje verodostojnosti izpovedbe B. B. pritožniki ne izpodbijejo z navedbami, da iz te izhaja, da je ta izrazito nastrojen proti družini G. in da se ves čas osredotoča na njihovo premoženjsko stanje ter je prepričan, da so bili vsi upniki poplačani, samo N. ne, ter da je očitno, da je užaljen in kuha zamero do obtoženca, predmetni postopek pa zlorablja z namenom, da bi se maščeval navedeni družini, ob tem pa je še zgolj splošna in nesubstancirana trditev pritožnikov, da B. B. v svojem pričanju pride sam sebi v nasprotje in se izmika odgovorom na vprašanja obtoženčevega zagovornika (stran 15 pritožbe, zadnji odstavek). Trditve pritožnikov, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo zagovor obtoženega, besede in namen v izrečenem "bomo poskušali narediti vse, da smo svoj ves denar vložili in da bomo poskušali rešiti", ne izpodbijejo zaključka sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je v povezavi z izpovedbami drugih prič, da je obtoženec po zapadlosti izvajalcem obljubljal plačila. Pritožniki namreč navajajo, da iz te izjave obtoženega izhaja, da je poskušal storiti vse, da bi se rešilo E., kar da lahko vključuje tudi vlaganje svojega denarja v družbo in da je že iz tega jasno, da je bilo B. B. finančno stanje E. znano, ker je obdolženec pristopil s takšnimi besedami, ki niso mogle pomeniti drugega, kot da je finančno stanje slabo. Vendar pa s tem ne izpodbijejo pravilne ugotovitve sodišča, da je obtoženec B. B. obljubljal oziroma zagotavljal plačilo, pa tudi ne dejstva, da to predstavlja obljubo plačila po izvedbi del oziroma zapadlosti obravnavanega računa. V svojih navedbah pritožniki namreč ne navedejo prepričljivih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati kakorkoli drugače, kot to pravilno stori sodišče prve stopnje, tudi ko pritožniki izpostavljajo, da je J. J. v svojem zaslišanju potrdil, da se je investitor, torej obtoženec, trudil rešiti problem in investicijo ter da je bila obča težava, da so gradbene družbe šle v stečaj, izvajalci pa niso bili poplačani.

Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi so neutemeljene posplošene trditve pritožnikov, da niso izpolnjeni objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, saj da obtoženi ni izpolnil nobenih znakov očitanega kaznivega dejanja in da ni ravnal z naklepom, da B. B. prav v ničemer ni preslepil, ker da je bilo B. B. dobro poznano finančno stanje E., da ga obtoženec nikakor ni zavajal ali poskušal preslepiti, pa tudi, da je škoda manjša od 50.000,00 EUR, zato da niso izpolnjeni pogoji za kvalificirano kaznivo dejanje po drugem odstavku 228. člena KZ-1. Pritožniki pri tem tudi neutemeljeno trdijo, da dejstvo, da obtožencu ni uspelo, ko se je na vsak način trudil, da bi N. prejele plačilo svoje terjatve, enako kot tudi pri drugih podizvajalcih, ne more pomeniti oziroma nakazovati na direktni naklep in da obdolženi ni storil prepovedanega ravnanja in ga tudi ni hotel storiti. S temi trditvami in zatrjevanjem, da obtoženi ni imel preslepitvenega namena ter da je sklicevanje sodišča na vse okoliščine in na prodajno pogodbo s kompenzacijo za stanovanje neprimerno in neutemeljeno, ne izpodbijejo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženi ravnal z direktnim naklepom, pri čemer je za to podalo tudi obširne prepričljive razloge v točkah 22 do 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje v izogib ponavljanju.

Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo tudi odločbo o kazenski sankciji s trditvijo, da je izrečena sankcija previsoka, ker menijo, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki upravičujejo omilitev kazni pod zakonsko mejo. Sodišče prve stopnje je namreč pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo obteževalne (visoko izobražena oseba z dolgoletnimi izkušnjami v gospodarstvu, kar je zlorabil za izvršitev kaznivega dejanja, višina povzročene in nepopravljive škode) in olajševalne okoliščine (čas gospodarske krize in reševanje projekta družbe), prav tako pa je utemeljeno upoštevalo tudi obtoženčevo vztrajnost pri preslepitvi B. B., česar pa pritožniki ne izpodbijejo s trditvijo, da si je prizadeval najti rešitev za poplačilo terjatve s premostitvenim kreditom. Pri tem, ko pritožniki grajajo zapis v sodbi, da je obtoženi vrhunsko izobražen kader z diplomo strojnega inženirja, ki pa mesečno zasluži manj kot minimalno plačo, kar je zagotovo stvar njegove odločitve z razlogom, da ne bo mogoče poseči na njegove višje prihodke, pa je pripomniti, da iz točke 26 izpodbijane sodbe jasno izhaja, da gre za povzetek zaključne besede državne tožilke in ne za ugotovitev sodišča ali pa obteževalno okoliščino, ki bi jo sodišče upoštevalo, kakor to neutemeljeno trdijo pritožniki. Prav tako pa pritožniki neutemeljeno zatrjujejo, da bi sodišče moralo dati večjo težo okoliščinam, da se je navedeno dogajalo v času hude finančne nepremičninske krize ter da ni upoštevalo, da niso bili zoper obtoženega sproženi drugi postopki morebitnih drugih upnikov, ki bi bili oškodovani ali bi zatrjevali oškodovanje, pa tudi, da predmetna terjatev predstavlja izjemno minimalen del vseh terjatev, ki so jih imeli upniki do E. Po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na pravilno ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine izrečena kazen eno leto in en mesec zapora, torej le mesec dni več od posebnega minumuma predpisane kazni zapora, pravilna in pravična.

Pritožbeno sodišče pa je ob obravnavanju pritožbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji ob odločitvi, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, tudi pretvorilo število dni zapora v ure dela v splošno korist, čeprav ni razpolagalo s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati. Namreč število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, je odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na koledar različno dolgi. Zato pravilen izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa le formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti in že s tem daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist (tako tudi sodba vrhovnega sodišča RS I Ips 23595/2018 z dne 4. 11. 2021). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu odločbe o kazenski sankciji spremenilo tako, da se besedilo v izreku "v trajanju 780 (sedemsto osemdeset) ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ 3 (treh) let od izvršljivosti sodbe" nadomesti z besedilom "ki ga mora opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe, pri čemer se obseg dela določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela", tako kot to določa osmi odstavek 86. člena KZ-1.

V tem je pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo, drugih kršitev, katere mora skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP upoštevati po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo, zato je glede na zgoraj obrazloženo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.