Jedro

Sodišče mora vedno z razumno mero strpnosti presoditi, ali gre za žalitev, ki zahteva izrek disciplinske kazni, ali pa za takšno neprimerno izražanje, ki ga je treba v konkretnem primeru tolerirati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se oškodovanec kot tožilec ne kaznuje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je s sklepom I K 435/2011-16 z dne 9. 4. 2013 zavrglo obtožni predlog, ki ga je vložil oškodovanec kot tožilec V. M. Zoper ta sklep je oškodovanec kot tožilec vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru s sklepom II Kp 435/2011 z dne 22. 8. 2013 zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da se pritožnik oprosti plačila sodne takse. Višje sodišče v Kopru je s sklepom II Kp 435/2011 z dne 22. 8. 2013, v zvezi z navedeno pritožbo, ugotovilo, da pritožba vsebuje navedbe, ki so žaljive za sodnico sodišča prve stopnje in je zato oškodovanca kot tožilca po prvem odstavku 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kaznovalo z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Kopru je vložil pritožbo oškodovanec kot tožilec, kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi pritožbe med drugim navaja, da njegova pritožba z dne 9. 4. 2013 ni bila žaljiva, temveč je predstavljala le strokovno kritiko dela sodišča, da so izrazi v pritožbi, kot so „pristranski“ in „okužen“ splošno uporabljeni v sodni praksi, ter da zakonsko dopustnih razlogov izpodbijanja natančnih odločitev sodnice ni mogoče enačiti z žaljivimi vrednostnimi ocenami.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep o izreku denarne kazni razveljavi, ter mu prizna stroške tega postopka.

B.

3. Po določbi prvega odstavka 78. člena ZKP sodišče kaznuje z denarno kaznijo procesnega udeleženca, če v vlogi ali govoru žali sodišče ali koga, ki sodeluje v postopku. Gre za disciplinsko kaznovanje udeležencev v postopku, ki v svojih vlogah ali v nastopu pred sodiščem, žalijo sodišče. V nasprotju z drugimi disciplinskimi kaznimi, ki so fakultativne, je kaznovanje po tem členu obvezno, saj zakon uporablja dikcijo „sodišče kaznuje“. Vendar pa to še ne pomeni, da mora sodišče disciplinsko kaznovati procesne udeležence za vsako njihovo neprimerno izražanje. Sodišče mora vedno z razumno mero strpnosti presoditi, ali gre za žalitev, ki zahteva izrek disciplinske kazni, ali pa za takšno neprimerno izražanje, ki ga je treba v konkretnem primeru tolerirati(1).

4. Sodišče je z izpodbijanim sklepom oškodovanca kot tožilca disciplinsko kaznovala z denarno kaznijo zaradi žalitve sodnice v njegovi pisni vlogi - pritožbi z dne 12. 5. 2013, v kateri je sodnico večkrat označil kot „okuženo“ in „pristransko“, enkrat pa tudi kot neprimerno.

5. Kot je v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljeno ugotovilo že Višje sodišče v Kopru izraza „okužena“ in „pristranska“ sama zase nista žaljiva in sta v sodni praksi pogosto uporabljena. Prvi označuje sodnika, ki se je seznanil z nedovoljenimi dokazi, kar predstavlja izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, pristranskost pa pomeni očitek sodniku, da izvedenih dokazov ali dejstev ni ocenil nepristransko in objektivno, temveč v prid ene ali druge stranke v postopku.

6. Večkratno ponavljanje izrazov „okužena“, „pristranska“ in „neprimerna sodnica“, ki so bili podkrepljeni s predlogom oškodovanca kot tožilca, da se sodnico odstrani z mesta sodniške funkcije, po potrebi tudi z odreditvijo pripora zoper njo iz razloga ponovitvene nevarnosti, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo neprimerni nivo komunikacije zasebnega tožilca s sodiščem, ki pa vendarle ni takšno, da bi ga bilo mogoče označiti za žaljivo do te mere, da bi bilo zaradi njega potrebno oškodovanca kot tožilca denarno kaznovati. Pri tem je potrebno upoštevati, kot je pravilno ugotovilo že višje sodišče, da v pritožbi uporabljeni izrazi sami po sebi oziroma po svojem pomenu niso žaljivi, prav tako jih ni mogoče označiti za vulgarne. Pri odločitvi je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi okoliščino, da je oškodovanec kot tožilec laik, torej prava nevešča stranka, ki je z uporabo navedenih izrazov na sicer neprimeren vendar pa ne žaljiv način skušal izraziti svoje nezadovoljstvo z odločitvijo sodnice prve stopnje ter na laičen način prepričati pritožbeno sodišče, da se je sodnica prve stopnje seznanila z nedovoljenimi dokazi ter da je dokaze ocenila v prid obdolžencev v tem postopku.

7. Vrhovno sodišče ob tem pripominja, da so nadaljnji predlogi pritožnika, in sicer, „da se sodnike, ki so odločali na višjem sodišču o denarnem kaznovanju odstrani s sodniške funkcije za dobo najmanj desetih let, ter da se sodnico A. A. naznani zaradi storitve kaznivega dejanja“, brezpredmetni, saj jih ni mogoče uveljavljati v tem postopku in se zato o njih ni potrebno posebej opredeljevati.

C.

8. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pritožba oškodovanca kot tožilca V. M. zoper sklep o denarnem kaznovanju utemeljena, je izpodbijani sklep spremenilo tako, da se oškodovanec kot tožilec ne kaznuje.

Op. št. (1) : Enako tudi Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004.