Jedro

Ker vožnja pod vplivom alkohola pomeni kršitev pogodbene obveznosti, se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da gre pri vprašanju o ohranitvi pravic iz zavarovanja kljub taki vožnji, torej pri vprašanju izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo voznika in nastalo škodo, predvsem za vprašanje, ali ni prišlo do škode iz kakšnega drugega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca oziroma do nastanka škode (na primer ravnanje drugega, nenadna okvara na vozilu itd.). Zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe predvsem takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva alkoholiziranost ni vplivala na nastanek in obseg škode. Upoštevajo se zato zunanji vzroki, ki niso odvisni od zavarovanca. Način vožnje zavarovanca (v obravnavanem primeru je toženec vozil v križišču preko namišljene sredinske črte delno po nasprotnem voznem pasu) ni tak zunanji vzrok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je 15.1.1994 v Mariboru povzročil prometno nesrečo. Tožnica je oškodovanki izplačala odškodnino in ker je toženec zaradi vožnje pod vplivom alkohola izgubil kritne pravice iz zavarovalne pogodbe, je od toženca zahtevala vrnitev dela izplačane odškodnine.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženec izključno kriv za nastanek škode, da ni dokazal neobstoja vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom škode ter da je njegov ugovor zastaranja neutemeljen. Zato je vzdržalo v veljavi nalog za plačilo 1.200.240 SIT s pp iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in tožencu naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Toženec vztraja pri pritožbeno uveljavljani procesni kršitvi o nasprotju v izreku in razlogih prvostopenjske sodbe oziroma o nejasnosti in nasprotju samih razlogov. Opozarja na različne datume v sodbi, kdaj je prešla regresna pravica na tožnico, ki niso v skladu s podatki sklepa v izvršilnem postopku glede pripadkov, pa tudi sicer tožencu ni jasno, kdaj je prišlo do tega prehoda. Čeprav drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je do regresnega upravičenja prišlo že na podlagi samega zakona, pa ne gre preprosto domnevati, da je toženčeva vinjenost vzrok prometni nesreči. Ta okoliščina tudi ne izhaja iz mnenja Razvojnega centra Celje. Tožnica ni z ničemer dokazala obstoja te vzročne zveze, le predpostavljati izgubo kritnih pravic pa ni dovolj.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je sklenjena zavarovalna pogodba s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92, ki so njen sestavni del. Ker gre za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, zavarovalnica mora skleniti tako pogodbo, lahko pa v razmerju do sklenitelja zavarovanja zmanjša nekatere rizike. Kot vse pogodbe tudi zavarovalna pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Zavarovalnice te medsebojne pravice in obveznosti podrobneje določajo v splošnih pogojih, ki med drugim praviloma vsaj delno zmanjšujejo rizike zavarovalnic pri tovrstnih zavarovanjih. Tak je tudi pomen 3. člena Splošnih pogojev AO-92, v katerem so pogodbeno določeni primeri, kdaj zavarovanec izgubi svoje pravice iz sklenjene pogodbe. V 3. točki prvega odstavka 3. člena je določena izguba pravic tudi v primeru, če je voznik zavarovanega avtomobila v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola. Ta okoliščina med pravdnima strankama ni sporna, saj je alkotest pri tožencu pokazal 0,88 g/kg alkohola v krvi. Po drugem odstavku 3. člena pogojev AO-92 pa zavarovanec ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. V tej zadevi je revizijsko sporno predvsem vprašanje o obstoju oziroma neobstoju te vzročne zveze.

Zmotno je revizijsko stališče, da sta sodišči le predpostavljali vzročno zvezo med toženčevo alkoholiziranostjo in nastankom škode. Vožnja pod vplivom alkohola v razmerju med pogodbenima strankama pomeni kršitev pogodbene obveznosti. Zaradi te kršitve je tožbeni zahtevek zavarovalnice odškodninske narave. V splošnih pogojih je zato dogovorjena zavarovančeva obveznost vrniti zavarovalnici del ali celoten znesek, ki ga je morala zaradi obvezne narave zavarovanja plačati oškodovancu. Te svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti v primeru kršitve pogodbe se zavarovanec razbremeni le, če on, ne pa zavarovalnica, dokaže neobstoj vzročne zveze med svojo alkoholiziranostjo in nastankom škode. Izjema od pravila o izgubi zavarovalnih pravic je namreč določena v korist zavarovanca, zato je tudi dogovorjeno, da je to njegovo dokazno breme.

Toženec je imel možnost dokazovanja neobstoja vzročne zveze, saj je sodišče sprejelo njegov dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja Razvojnega centra Celje, vendar ni založil stroškov zahtevanega predujma. Zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 153. člena ZPP opustilo izvedbo tega dokaza in po oceni izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženec izključno kriv za nastalo škodo. Revizija torej neutemeljeno šteje, da sta sodišči vzročno zvezo med alkoholom in škodo le domnevali.

Ker vožnja pod vplivom alkohola pomeni kršitev pogodbene obveznosti, se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da gre pri vprašanju o ohranitvi pravic iz zavarovanja kljub taki vožnji, torej pri vprašanju izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo voznika in nastalo škodo, predvsem za vprašanje, ali ni prišlo do škode iz kakšnega drugega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca oziroma do nastanka škode (na primer ravnanje drugega, nenadna okvara na vozilu itd.). Zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe predvsem takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva alkoholiziranost ni vplivala na nastanek in obseg škode. Upoštevajo se zato zunanji vzroki, ki niso odvisni od zavarovanca. Način vožnje zavarovanca (v obravnavanem primeru je toženec vozil v križišču preko namišljene sredinske črte delno po nasprotnem voznem pasu) ni tak zunanji vzrok.

Revizija ne vztraja več pri ugovoru zastaranja, ki sta ga sodišči tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno rešili na podlagi tretjega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Triletni zastaralni rok od dneva izplačila odškodnine oškodovancu do dneva vložitve tožbe še ni potekel. V zvezi z datumom izplačila revizija očita le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Res je v razlogih prvostopenjske sodbe prišlo do zapisa dveh različnih datumov, vendar revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, zakaj ni prišlo do očitane procesne kršitve, in še dodaja, da datum 21.8.1998 na tretji strani prvostopenjske sodbe pomeni očitno pisno pomoto, ki jo lahko prvostopenjsko sodišče vsak čas odpravi, datum 20.11.1998 kot datum dejanskega izplačila odškodnine oškodovanki pa jasno izhaja ne samo iz predloženih listin, ampak tudi iz točnega zapisa datuma izplačila odškodnine na drugi strani prvostopenjske sodbe. Dejstvo, da je v nalogu za plačilo iz sklepa o izvršbi naveden drug datum glede pripadkov (zamudne obresti so zahtevane šele od 20.1.1999), pa ne pomeni neskladja med izrekom in razlogi, ampak le to, da tožnica ne zahteva zamudnih obresti že od dneva izplačila odškodnine oškodovanki.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.