Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je poškodoval pri delu, ko je s sodelavcema z roba smučišča odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 20.589,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020 dalje. Odločilo je, da je dolžan tožnik povrniti stroške postopka, in sicer toženki v višini 3.262,43 EUR, stranskemu intervenientu v višini 20,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da za utemeljenost odškodninskega zahtevka ni potrebno, da je škodni dogodek v vseh podrobnostih nastal natanko tako, kot je navajal. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi do škodnega dogodka prišlo nekoliko drugače, kot izhaja iz trditev tožnika, ne pomeni, da škodni dogodek ni nastal in da odškodninska odgovornost toženke ni podana. V obravnavanem primeru ni sporno, da je prišlo do škodnega dogodka in da je tožniku zaradi tega nastala škoda. To so potrdile tudi izpovedi prič. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka ni odškodninsko odgovorna za nezgodo pri delu. Na podlagi izpovedi ni mogoče zaključiti, da je imel tožnik varovalno opremo, ki bi ga varovala pred udarci vej. Toženka s tem, ko je tožniku dala kombinezon, zimske čevlje in rokavice, ni zagotovila varnostne opreme, ki bi tožnika varovala pred udarci vej. Zimska delovna oblačila tožnika niso varovala pred udarci napetih vej. Glede na določbe Pravilnika o osebni varovalni opremi bi morala toženka zagotoviti odstranljiva natikalna varovala za zaščito pred mehanskimi tveganji. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, kako je toženka poučila tožnika o varnem opravljanju dela po žledolomu in kakšna je bila vsebina usposabljanja in preizkusov usposobljenosti. Zato presoja sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja toženke temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.
5. Tožnik mora trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo škodni dogodek, ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode. V tožbi in pravočasnih vlogah mora navesti odločilna dejstva, sodišče pa lahko o okoliščinah nastanka škodnega dogodka še dodatno zasliši stranko ali pričo, ki je v ta namen predlagana (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 273/2010). V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je 5. 3. 2014 tožnik poškodoval pri delu, ko je okoli 12. ure s sodelavcema A. A. in B. B. z roba smučišča C. odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved B. B., čigar zaslišanje je predlagal tožnik, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
6. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko se ni opredelilo do vseh relevantnih navedb glede zatrjevane odškodninske odgovornosti toženke. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) v 19. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti delavcem osebno varovalno opremo in njeno uporabo, če sredstva za delo in delovno okolje kljub varnostnim ukrepom ne zagotavljajo varnosti in zdravja pri delu. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadaljnji) v 3. členu med drugim določa, da za osebno varovalno opremo v smislu tega pravilnika ne šteje navadna delovna obleka. V 5. členu določa, da mora delodajalec pri izpolnjevanju te obveznosti upoštevati prilogo II (zagotoviti delavcu odstranljiva natikalna varovala za zaščito pred mehanskimi tveganji). Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.
7. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo odločitev in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj dejansko stanje v zvezi z očitano protipravnostjo ravnanja toženke še ni ugotovljeno. S pomočjo izvedenca s področja varstva pri delu je treba ugotoviti, ali je bil delovni proces pri toženki v času delovne nezgode ustrezno organiziran in ali bi toženka ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila. Gre za sklop dejstev - ugotovitve izvedenca, ki doslej še niso bila dokazno presojana. Poleg tega bo moralo v primeru ugotovljene protipravnosti raziskati tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti. Smotrno je, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi s tem prvič obravnavalo sodišče druge stopnje, bi bilo to v nasprotju z namenom pritožbene obravnave, ki je v preizkusu in dopolnjevanju dejanskega stanja, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje.
8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.