Jedro

Obstoj in veljavnost prevozne pogodbe nista odvisna od obstoja voznega lista in njegove pravilnosti, vendar ima tovorni list dokazni pomen, saj dokazuje obstoj prevozne pogodbe ter kaj je prevoznik od pošiljatelja prejel za prevoz.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka v višini 356,98 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 16.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2015 do plačila, ki ga je tožnik uveljavljal proti tožencema iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti. Sklenilo je še, da je tožnik dolžan tožencema povrniti 2.218,88 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in smiselno tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik v pritožbi obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Meni, da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v razmerju do tožencev nastopil kot naročnik prevoza, zato bi toženca morala izpolniti naročilo po njegovem navodilu, oziroma ga obvestiti, da je kraj dostave spremenjen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi toženec naročilo prevzel od tožnika ter da je bilo dogovorjeno, da se avto razloži na Rudniku, kjer ima prva toženka poslovne prostore. Takšna je bila tudi običajna praksa poslovanja med pravdnima strankama. Posebno predstavljanje zato s strani tožnika ni bilo potrebno, saj je drugi toženec na podlagi tožnikovega telefonskega klica in SMS-a organiziral prevoz, kar pa je storil le zato, ker je vedel, s kom govori in kdo naroča prevoz. Očitno je, da je bil drugemu tožencu tožnik dovolj znan, da je od njega sprejel naročilo za prevoz. Tožena stranka z ničemer ni izkazala, da je naročilo za prevoz vozila ... prejela od podjetja A. Drugi toženec se je za prevoz dogovoril neposredno s tožnikom, pri tem pa je vedel, da posluje na način, da je na papirjih kot prejemnik zapisano podjetje A., dejansko pa je naročnik in prejemnik tisti, ki je neposredno naročil prevoz. Toženca sta vedela, kdo je tožnik, kdo je B. B. iz Celja in zakaj je na papirjih navedeno podjetje A. d.o.o. V poslovnem življenju je precej običajno, da naročnik prevoza, ki je običajno tudi plačnik, ni stranka CMR - voznega lista. Sodišče je spregledalo izkazano dejstvo, da je tožnik razpolagal s predračunom, na katerem so se nahajali podatki o vozilu in prodajalcu in bančni račun za nakazilo kupnine, na podlagi tega predračuna pa sta kupca H. H. nakazala kupnino. Navedeno izkazuje, da sta tožnik in nemški prodajalec že pred nakupom izmenjala relevantno dokumentacijo ter da so med prodajalcem in naročnikom očitno potekali dogovori o nakupu vozila. Tožnik ni vedel, kateri voznik bo opravljal prevoz in je dejansko imel le voznik kontakt tožnika. Tako se izkaže, da je kontakt voznika B. B. iz Celja lahko posredovala le tožena stranka, kar pa potrjuje zatrjevanje tožnika, da sta tožena stranka in B. B. iz Celja sodelovala. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik ni imel pooblastila, saj je več kot očitno, da je pooblastilo uredil tožnik, saj ga je E. E. v ta namen tudi poklical. 3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom Zakona o pravdnem postopku1 skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpnega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi tožnik v bistvenem ponavlja ugovorne navedbe, dane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče v kratkem pravzaprav le ponavlja.

5. Tožnik v navedeni zadevi zoper toženca vtožuje plačilo zneska 16.000 EUR iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z navodili, ki jih ji je dal tožnik pri naročilu prevoza vozila iz tujine za končnega kupca.

6. S prevozno pogodbo se prevoznik zavezuje, da bo prepeljal na določen kraj kakšno osebo ali kakšno stvar, potnik oziroma pošiljatelj pa, da mu bo za to dal določeno plačilo (666. člen Obligacijskega zakonika2). Prevoznik je dolžan stvar, ki jo je prevzel za prevoz, izročiti na določenem kraju pošiljatelju ali določeni osebi (prejemniku) (671. člen OZ).

7. Ključno sporno dejstvo v obravnavani pravdi je, ali je tožnik kot fizična oseba tisti, ki bi ga mogla in morala tožena stranka upoštevati kot naročnika prevoza in zato ravnati v skladu z njegovimi navodili. Sodišče je ugotovilo, da je odgovor negativen. Predmet preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev.3 Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze prepričljivo argumentiralo in pritožbeno sodišče pomislekov v rezultate takšne argumentacije, iz katere izhajajo prepričljive dejanske ugotovitve, nima. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da tožnik v postopku ni uspel dokazati svojih trditev, da je v spornem razmerju do tožene stranke nastopal kot naročnik prevoza vozila znamke ... iz Bremna v Ljubljano. oziroma, da bi tožena stranka morala vedeti, da tožnik deluje v svojem imenu. Tožnik z navedbo, da bi morala tožena stranka izkazati, da je naročilo za prevoz spornega vozila prejela od podjetja A., materialno pravno zmotno prelaga dokazno breme na toženo stranko. Dokazno breme, da je tožnik kot fizična oseba naročnik prevoza, je namreč na njemu.

8. Izpodbijana sodba temelji na dokazni oceni, ki je življenjsko verjetna, logična, razumna in utemeljena z jasnimi razlogi. Iz nobene listine, ki je bila predložena sodišču ne izhaja, da bi tožnik deloval v svojem imenu. Iz računa, ki ga je izdala družba C. izhaja, da je bil kupec vozila podjetje A. Dokumentacije, ki je bila potrebna za dokončen odkup vozila v RS, družba C. ni poslala tožniku, temveč podjetju A. Tudi na CMR obrazcu je kot prejemnik tovora navedeno podjetje A., pošiljatelj pa nemško podjetje C. Kot je sodišče prve stopnje že pravilno pojasnilo tožniku, obstoj in veljavnost prevozne pogodbe res nista odvisna od obstoja voznega lista in njegove pravilnosti, vendar pa ima tovorni list dokazni pomen, saj dokazuje obstoj prevozne pogodbe ter kaj je prevoznik od pošiljatelja prejel za prevoz. Predloženi tovorni list pa ne dokazuje, da bi bila prevozna pogodba med tožnikom in toženo stranko sklenjena. Izvedeni dokazni postopek tudi ne potrdi v pritožbi poudarjene trditve tožnika, da naj bi drugi toženec vedel, da tožnik s toženo stranko posluje na način, da je bilo na papirjih zapisano podjetje A., dejansko pa je naročnik in prejemnik tisti, ki je neposredno pri toženi stranki naročil prevoz. Kot izhaja iz izpovedbe drugega toženca, je tožnik že pred tem dogodkom s toženo stranko posloval v imenu podjetja A. Življenjsko logična je tudi izpovedba zakonite zastopnice prve tožene stranke, da je 90% strank, ki se nanjo obračajo v zvezi s prevozi, pravnih oseb, ter da je glede na preteklo poslovno prakso ter dejstvo, da je bilo na CMR obrazcu navedeno podjetje A., menila, da je tudi v tem primeru naročnik prevoza A. Pritožbena navedba, da je B. B. iz Celja lahko kontakt voznika posredovala le tožena stranka, ne omaje prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene. Prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik s stopnjo prepričljivosti ni izkazal, da bi družbi C. poslal pooblastilo, na podlagi katerega je lahko voznik D. D. prevzel vozilo.

9. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona svoje stroške pritožbenega postopka, tožencema pa je dolžan povrniti njune stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena), ki znašajo 356,98 EUR.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Glej Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, letnik 2005, točka 18, str. 93.