Jedro

Za sled poškodbe se ne zahteva, da je zaznavna z vidom.

Pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ motiv ni bistvenega pomena.

Vsaka odredba za razpis glavne obravnave pretrga tek zastaranja v smislu 3. odstavka 112. člena KZ, zato okoliščina, da je državni tožilec delno spremenil opis dejanja in spremenil pravno opredelitev dejanja, ne vpliva na tek in pretrganje zastaranja zaradi istega historičnega dogodka, ki pomeni kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba zagovornice obd. M.T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obd. M.T. je dolžan plačati 300.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Višje sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo spremenilo oprostilno sodbo Okrajnega sodišča v Celju tako, da je obd. M.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 1 meseca zapora in preizkusno dobo 1 leta, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper to sodbo je zagovornica vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je obrazložitev sodbe "protispisna", ker je dokazni zaključek sodišča druge stopnje, da je "izpovedba oškodovanca trdna", zmoten, saj ta izpovedba nasprotuje ugotovitvi izvedenca J. o načinu povzročitve poškodbe, "protispisno" naj bi bilo tudi sklepanje sodišča o motivu obdolženca. O motivu in o tem, "v kakšnih okoliščinah je oškodovanec zatrjeval nastanek poškodbe", sodišče ni izvajalo nobenih dokazov in jih ni ocenjevalo. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila v tem, da je sodišče odločalo o obtožbi v dne 7.1.2005 spremenjenem obtoženem predlogu za kaznivo dejanje po 1. odstavku 146. člena KZ, čeprav je že potekel 3 letni zastaralni rok za pregon tega kaznivega dejanja. Kršene naj bi bile določbe kazenskega zakona tudi s tem, da se obdolžencu ne očita vidne sledi poškodbe, ampak le bolečnost, zato ne gre za kaznivo dejanje po 1. odstavku 146. člena KZ. Izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj, ker se obdolžencu očita, da je prijel za vrat oškodovanca, kar pa ne more povzročiti bolečino na levi strani glave, iz besedila pa tudi ni mogoče razbrati, ali je bil zaradi dejanja prestrašen obdolženec ali oškodovanec. Sodba naj bi zmotno štela, da je kaznivo dejanje dokazano, saj po mnenju izvedenca J. ni mogoče ugotoviti, ali je oškodovanec dobil kakšno poškodbo in na kakšen način. V dopolnitvi pritožbe zagovornica prilaga mnenje tega izvedenca, ki ga je dal v pravdi med oškodovancem in obdolžencem, ki naj bi potrjevalo, da oškodovanec ni dobil nobene poškodbe. Predlaga, da se pritožba državnega tožilca zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se ta sodba potrdi.

Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da pritožba zagovornice ni obrazložila zatrjevanih kršitev materialnega in procesnega zakona, ampak uveljavlja le zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Telesna poškodba ni znak kaznivega dejanja grdega ravnanja, zato je zgrešeno zatrjevanje pritožbe, da ta posledica obdolženčevega ravnanja ni dokazana. Posledice, ki jih je utrpel oškodovanec (bolečine vratu kot sled poškodbe in prestrašenost), pa so dokazane in zadoščajo za ugotovitev, da je bil žrtev obdolženčevega grdega ravnanja. Trditev pritožbe, da je sodišče motiv obdolženca za njegovo ravnanje z oškodovancem zmotno ugotovilo, zadeva nebistveno okoliščino. Pritožbenemu predlogu, da se zavrne pritožba državnega tožilca zoper sodbo sodišča prve stopnje in to sodbo potrdi, ni mogoče ugoditi, ker Vrhovno sodišče v tem postopku ne odloča o pritožbi državnega tožilca, ampak o pritožbi zagovornice.

Pritožba zagovornice obd. M.T. ni utemeljena.

Za "protispisnost" kot bistveno kršitev kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) gre, če se v obrazložitvi sodbe navaja bistveno drugačna vsebina listin ali zapisnikov, kot je v resnici. Zahteva takega nasprotja navedb v obrazložitvi sodbe in med vsebino listin oziroma zapisnikov ne navaja, zato zatrjevane "protispisnosti" sodbe ne konkretizira in je ni mogoče preizkusiti.

Trditev pritožbe, da telesna poškodba oškodovanca ni dokazana, ker da sta izvedenca skladnega mnenja, da poškodbo zatrjuje le oškodovanec, zdravniki pa je po objektivnih znakih niso mogli ugotoviti, za pravilno odločitev o zadevi ni bistvena.

Izrek izpodbijane sodbe očita obdolžencu, da je 14-letnega oškodovanca z roko prijel za vrat in mu ga stisnil, s čimer mu je povzročil bolečino na levi strani glave, kar je sled poškodbe, s čimer je bila prizadeta oškodovančeva telesna celovitost. Obdolžencu se torej ni očitala lahka telesna poškodba v smislu 133. člena KZ, ampak sled poškodbe, ki je prizadela telesno celovitost oškodovanca, kajti takšna posledica je zakonski znak kaznivega dejanja grdega ravnanja. Ta posledica pa je dokazana ne le z izpovedbo oškodovanca, ampak tudi z obvestilom dr. R.K. iz Splošne bolnišnice C. o telesni poškodbi oškodovanca (l. št. 7), da je oškodovanec dobil "udarnino v predelu leve vratne regije ob mišici obračalki glave". Izvedensko mnenje S.Š.Z. ugotavlja, da je zdravnik poleg te diagnoze ugotovil, da je bila ta mišica "nekoliko napeta". Tak izvid je upošteval tudi izvedenec T.J., ki je upošteval tudi izvid zdravnika v Zdravstvenem domu C., h kateremu je oškodovanec prišel približno 10 minut pred obiskom v Splošni bolnišnici C. Ta zdravnik je ugotovil, da sta vrat oškodovanca na levi strani in leva mišica obračalka glave občutljiva in da je gibljivost močno omejena, kar bi kazalo, da je prišlo do rahlega natega ali do rahlega stisnjenja te mišice. Takšno posledico "se mora oceniti kot sled poškodbe", ne pa kot lahko telesno poškodbo. Prav mnenje tega izvedenca je bilo podlaga državnemu tožilcu, da je spremenil opis in pravno opredelitev dejanja obdolženca iz kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v kaznivo dejanje grdega ravnanja (pojasnilo državnega tožilca na l. št. 124).

Zdravnika, ki sta oškodovanca pregledala neposredno po dogodku, in oba izvedenca so ugotovili prizadetost leve obračalke glave, izpodbijana sodba pa, sledeč spremenjeni obtožbi, "bolečino na levi strani glave, kar je sled poškodbe". Sodba je tak opis posledic povzela v izreku. Na nenatančnost spremenjenega opisa opozarja pritožba v 4. odstavku 4. točke pritožbe. Po stališču Vrhovnega sodišča ta nenatančnost ni bistvenega pomena za pravilno odločitev. Obračalki glave sta mišici, ki sta v zgornjem delu pritrjeni na levo in desno stran glave, nato pa ob levi in desni strani vratu potekata proti ključnici (tako sledi iz izvedenskega mnenja S.Š.Z.). Zaradi bolečin v teh mišicah je zavrta gibljivost vratu, s tem pa je tudi prizadeta gibljivost glave, ker premiki glave in vratu povzročajo še hujše bolečine v gornjem delu vratu in spodnjem delu glave. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo tako sled poškodbe na levi obračalki glave oškodovanca.

Zmotno je stališče pritožbe, da se mora sled poškodbe manifestirati tako, da je zaznavna z vidom. Tudi bolečine lahko kažejo na poškodbe, ki vidno niso zaznavne, npr. glavoboli zaradi lažjega pretresa možganov.

Trditev pritožbe, da sodišče ni imelo nobene podlage za ugotovitev, ki je ni obrazložilo, da je obdolženec storil dejanje naklepno, ker je "očitno hotel preprečiti vožnjo mimo svoje hiše" (2. odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe), ni pravilna. Iz izpovedbe oškodovanca izhaja, da mu je obdolženec, ko ga je napadel, rekel, da ga bo ubil, če ga bo še kdaj videl na tej cesti, ker da je to njegova cesta oziroma dvorišče (l. št. 44) in iz zapisnika o sprejemu ovadbe oškodovanca (l. št. 5), smiselno pa tudi iz izpovedbe priče L.P.L., da je obdolženec grozil tudi njej in njenim obiskovalcem, ker so vozili po isti cesti kot oškodovanec, zaradi česar si je dovoz do svoje hiše uredila drugje. Sicer pa motiv pri obravnavanem kaznivem dejanju ni bistvenega pomena in morebitna skopa utemeljitev te okoliščine ne more biti bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zmotna je tudi trditev pritožbe, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, ker da iz opisa sledi, da je bil prestrašen obdolženec, ne pa oškodovanec. Opis dejanja in posledice, to je prizadetost telesne in duševne celovitosti oškodovanca, so za razumnega človeka povsem jasno opredeljeni.

Zmotno je stališče pritožbe, da je kazenski pregon zastaran, ker je državno tožilstvo spremenilo obtožbo in pravno predelitev dejanja šele dne 7.1.2005, dejanje pa je bilo storjeno 23.8.2001, torej po preteku 3 letnega zastaralnega roka iz 5. točke 1. odstavka 111. člena KZ. Zaradi istega historičnega dogodka je bil zoper obdolženca dne 4.12.2001 vložen obtožni predlog za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ. Na podlagi tega obtožnega predloga in spremembe z dne 29.10.2004, je bilo do 7.1.2005 razpisanih 10 narokov za glavno obravnavo. Vsaka odredba za razpis glavne obravnave pretrga tek zastaranja v smislu 3. odstavka 112. člena KZ, ker je to procesno dejanje sodišča po 2. odstavku 435. člena ZKP za pregon storilca. Okoliščina, da je državno tožilstvo v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZKP dne 7.1.2005 delno spremenilo opis dejanja in spremenilo pravno opredelitev dejanja, ne vpliva na tek in pretrganje zastaranja zaradi istega historičnega dogodka, ki pomeni kaznivo dejanje.

Stališče pritožbe, da opis dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja grdega ravnanja, ni pravilno. Obdolžencu se očita, da je oškodovanca, ki je bil takrat 14 letni otrok, prijel za vrat in ga stisnil. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je tako dejanje pravilno ocenjeno kot grdo ravnanje v smislu 146. člena KZ. Glede posledic (bolečine na levi strani glave in prestrašenost) je sodišče pravilno štelo, da pomenijo prizadetost telesne in duševne celovitosti oškodovanca, tako da Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve izpodbijane sodbe, da ima dejanje obdolženca vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 146. člena KZ, zato je pritožbo tudi v tem delu zavrnilo.

Po določbah 386. člena ZKP pritožba v korist obdolženca, ki uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ali kršitev kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Preizkus izrečene pogojne obsodbe je pokazal, da je sankcija zakonita in primerna ugotovljenim okoliščinam, ki se ocenjujejo v okviru določb 3. odstavka 51. člena KZ.

Po določbah 1. odstavka 98. člena, 1. odstavka 95. člena, 1. odstavka 93. člena in 6. alinei 2. odstavka 92. člena ZKP obdolženec plača stroške postopka s pritožbo. Pri odmeri višine povprečnine v tem postopku je vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obtoženca (je samostojni podjetnik - monter ogrevalnih naprav, solastnik hiše, brez preživninskih obveznosti) in zapletenost tega kazenskega postopka.