31. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa Odvetniška družba C., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 800/2005 z dne 5. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v pravdnem postopku zavrnilo primarni in prvi podrejeni tožbeni zahtevek pritožnikov (v pravdi tožnikov). Ugodilo pa je drugemu podrejenemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je darilna pogodba, ki jo je pravni prednik pritožnikov sklenil s tožencema kot obdarjencema, razdrta. Tožencema je naložilo, naj pritožnikoma izstavita listino za vknjižbo njune solastninske pravice (do 19/56) na nepremičninah, ki so predmet te pogodbe, v zemljiško knjigo. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožencev in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je (tudi ta) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev je oprlo na 117. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) in ocenilo, da je ob vložitvi tožbe že potekel 3 letni prekluzivni rok za izpodbijanje pogodbe.

2.Zoper odločitev Višjega sodišča vlagata pritožnika ustavno pritožbo. Zatrjujeta kršitev 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navajata, da sta v pravdi uveljavljala ugotovitveni zahtevek (da je pogodba razdrta zaradi neizpolnitve) in dajatveni zahtevek za izstavitev listine za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Višje sodišče naj bi zato povsem zmotno uporabilo določbo 117. člena ZOR, saj se ta po njuni oceni ne nanaša na njun zahtevek, pač pa na zahtevke za izpodbijanje pogodb. Ker naj bi slovenska sodišča za presojo razdrtja pogodbe uporabljala druge zakonske določbe, kot naj bi to v njunem primeru storilo Višje sodišče, naj bi jima bila kršena pravica do enakega varstva pravic. S tem pa je sodišče po njunem mnenju kršilo tudi njuno pravico do zasebne lastnine. Opozarjata na socialno funkcijo lastnine, opredeljeno v 67. členu Ustave, in poudarjata, da v hiši, ki je predmet pogodbe, sedaj živi njun sorodnik, ki je "socialni primer".

B.

3.Presoji Višjega sodišča pritožnika nasprotujeta z zatrjevanjem, da je sodišče v njunem primeru zmotno uporabilo določbo 117. člena ZOR. Vendar Ustavno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali je z izpodbijano odločitvijo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Nepravilnosti pri uporabi (materialnega) prava, ki na raven človekovih pravic ne posegajo, ne presoja. Zato pritožnika ustavne pritožbe s tem očitkom ne moreta utemeljiti.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek, da Višje sodišče pri obravnavanju njunega tožbenega zahtevka ni uporabilo določb materialnega prava, ki jih sicer uporabljajo sodišča pri presoji utemeljenosti takšnih zahtevkov. Iz te ustavne določbe namreč (med drugim) izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Kršitev te pravice je torej podana v primeru, če so izpolnjeni trije pogoji: (1) da o določenem vprašanju obstaja enotna in ustaljena sodna praksa, (2) da je sodišče od te prakse odstopilo in (3) da je odstop arbitraren. Zatrjevani očitek pa je neutemeljen že zato, ker pritožnika niti obstoja enotne in ustaljene sodne prakse nista izkazala.

5.Prav tako neutemeljen je očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (v kateri je zajeta tudi vsebina 1. člena Prvega protokola k EKČP) v zvezi s 67. členom Ustave. Pritožnika namreč ne izkažeta, da bi se izpodbijana sodba opirala na kakšno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Ustavno sodišče pa je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti sodne odločbe (zaradi napačne uporabe materialnega prava), ki posega v premoženjskopravni položaj stranke, sam po sebi ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić