Jedro

V obravnavani zadevi iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik in prvo tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi po delovnem pravu. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki ali da bi uveljavljal kakršnokoli pravico iz delovnega razmerja. Res je v 1. členu pogodbe o profesionalnem igranju košarke z dne 14. 1. 2009 navedeno, da prvo tožena stranka s to pogodbo „zaposluje“ tožnika kot profesionalnega igralca košarke, vendar iz nadaljnjih pogodbenih določil izhaja, da ne gre za zaposlitev tožnika kot delavca ampak kot poklicnega športnika, ki bo sam od dogovorjenih zneskov plačeval davke in prispevke.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe z dne 16. 11. 2012 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zahteval izstavitev listine in plačilo 14.150,00 EUR s pp ter predlagal izdajo začasne odredbe.

2. Okrajno sodišče v Ljubljani se je s sklepom opr. št. II P 2963/2012 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Menilo je, da gre za delovni spor po 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

3. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo in je dne 1. 2. 2013 predlagalo, da v sporu o pristojnosti odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Navaja, da iz utemeljitve tožbe in predložene pogodbe ne izhaja, da bi tožnik in prvo tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi po delovnem pravu in da pogodba ni bila sklenjena med delavcem in delodajalcem, ampak med profesionalnim igralcem in klubom.

4. Vrhovno sodišče je v sporu o pristojnosti odločilo na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Predlog je utemeljen.

6. Po določbi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za spore o (premoženjskih) pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

7. V obravnavani zadevi iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik in prvo tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi po delovnem pravu. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki ali da bi uveljavljal kakršnokoli pravico iz delovnega razmerja. Res je v 1. členu pogodbe o profesionalnem igranju košarke z dne 14. 1. 2009 navedeno, da prvo tožena stranka s to pogodbo „zaposluje“ tožnika kot profesionalnega igralca košarke, vendar iz nadaljnjih pogodbenih določil izhaja, da ne gre za zaposlitev tožnika kot delavca ampak kot poklicnega športnika, ki bo sam od dogovorjenih zneskov plačeval davke in prispevke. V navedeni pogodbi je celo navedeno, da tožnik za tekmovalni sezoni 2008/2009 in 2009/2010 ne prejme nikakršnega denarnega nadomestila (plačan naj bi bil le za nadaljnje štiri sezone), delo za plačilo pa je bistven element delovnega razmerja po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

8. Gre torej za premoženjski spor iz civilno pravne pogodbe in ne iz pogodbe o zaposlitvi, za rešitev katerega je na podlagi 1. člena in prvega odstavka 30. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pristojno sodišče splošne pristojnosti. Zato je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.