Jedro

V skladu s prvim odstavkom 963. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) z izplačilom zavarovalnine iz zavarovanja pridejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. V posledici tega toženec nima ugovorov, ki se nanašajo na pravno razmerje med zavarovalnico in oškodovancem. Gre za subrogacijo, na podlagi katere zavarovalnica uveljavlja regresni zahtevek, to je zahtevek, ki bi ga oškodovanec imel proti povzročitelju škode. Povzročitelj škode ima na razpolago samo ugovore, ki se nanašajo na njegovo odškodninsko obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25651/2016, z dne 17. 3. 2016, ostane v veljavi v I. točki izreka za plačilo zneska v višini 2.512,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2016 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2016 dalje do plačila, v preostalem pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi. Razsodilo je tudi, da je toženec dolžan v 15 dneh plačati tožnici 192,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2016 dalje do plačila ter odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 565,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka in tečejo do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec. Sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožnik v zvezi s postopkovnimi kršitvami navaja, da je v postopku v svojo korist poleg zaslišanja priče R.S., predlagal še zaslišanje prič N.P. in A.K., do izpovedb slednjih pa se sodišče v sodbi ni opredelilo, saj sodba ne vsebuje razlogov, zakaj sodišče tema pričama ne verjame. N.P. je namreč ob svojem zaslišanju izpovedal, da je videl celoten dogodek, ter da sta policista toženca podrla na tla s hrbta, da je padel, policista pa sta ga vklenila in se tam sploh ni upiral. Omenjeno dejstvo je za obravnavani postopek ključno, saj je s tem v celoti potrjeno dejstvo, ki ga je zatrjeval toženec, to je, da se ni upiral, da je bilo njegovo ravnanje nasproti policistoma povsem pasivno. Sodba tudi ne vsebuje razlogov, zakaj glede poteka postopka ne verjame priči R.S. Pritožnik je tudi ves čas postopka izpostavljal napake tožnice, ki so izhajale iz njenih vlog, do katerih se sodišče prav tako ni opredelilo. Iz navedb tožnice ni bilo jasno ali si je oškodovanec poškodoval mezinec in prstanec ali prstanec in sredinec leve roke, tožnica pa je ves čas postopka spreminjala svoje trditve v zvezi s tem ter je navsezadnje še sam oškodovanec bil zmeden in ni vedel, katere prste je imel poškodovane, čeprav je bil dobra dva meseca zaradi tega v bolniškem staležu. Pritožba nadalje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je bila obravnava toženca na hodniku v notranjosti stadiona, kjer so bili prisotni še najmanj trije policisti, opremljeni s čeladami, zaščitnimi rokavicami, neprobojnim jopičem in ostalo opremo za takšne dogodke, ter da zato ni šlo z nevarno policijsko intervencijo, ki bi lahko predstavljala podlago za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti delodajalca, s tem pa tudi niso podane okoliščine, ki bi predstavljale podlago regresnemu zahtevku zavarovalnice. Navedena okoliščina kaže tudi na to, da se pritožnik v nobenem primeru ni upiral in so izpovedbe policistov namenjene samo in izključno saniranju določene situacije, ki se je oškodovancu zgodila verjetno že 19. 7. 2015. V obravnavani zadevi je zdravstvena dokumentacija za sredinec in prstanec, medtem ko oškodovanec navaja prstanec in mezinec, kar dodatno kaže na njegovo neprepričljivost, saj je pričakovati, da bo poškodovana oseba vedela natančno, kaj je imela poškodovano.

Priča policist M.V. je povedal, da je oškodovanec policist F.Š. pritožnika podrl na tla od zadaj z davljenjem. Slednje dodatno kaže na to, da pritožnik ni bil obrnjen zoper policista Š. v borben položaj, da ni bil agresiven do policistov, temveč, da se je samo veselil zadetka s hrbtom obrnjen stran od policista. Tudi v postopku postavljeni izvedenec je dejal, da ni mogoče poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec, povzročiti na način, da bi to lahko storil na tleh ležeči človek z brco s kolenom. Izvedenec navaja, da je poškodba najverjetneje nastala takrat, ko je oškodovanec vklepal toženca na tleh. Toženec tako meni, da je neutemeljeno vztrajanje o njegovem aktivnem upiranju. Če je prišlo do poškodbe pri policistu F.Š., je bilo to samo zaradi njegove nerodnosti in ne po krivdi toženca, ki s svojim ravnanjem ni mogel ne tehnično ne biomehansko prispevati k nastanku poškodbe.

Toženec zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnice, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Priglaša tudi stroške nastale mu v pritožbenem postopku.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, podana pa tudi ni v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne vsebuje razlogov, zakaj glede poteka škodnega dogodka ne sledi izpovedbam v postopku zaslišanih prič R.S., N.P. in A.K., ki v celoti podpirajo bistvene navedbe toženca, da intervencija policistov ni bila potrebna, ker se zoper policista F.Š. ni postavil v borben položaj, med intervencijo pa se ni upiral in do poškodbe policista ni prišlo zaradi njegovega aktivnega upiranja, ampak zaradi policistove nerodnosti.

Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih v dokazni oceni v točki 17 obrazložitve, v kateri prvostopenjsko sodišče navaja razloge, zakaj glede poteka škodnega dogodka ne sledi navedbam toženca, ki so v bistvenem enake kot izpovedbe prič R.S., N.P. in A.K., ampak verjame v postopku zaslišanim pričam policistom F.Š. in M.V., torej da sta zaradi agresivnega vedenja toženca upravičeno uporabila strokovni prijem oziroma sta morala upirajočega se toženca obvladati, pri čemer si je policist F.Š. poškodoval dva prsta leve roke. Za obravnavani škodni dogodek tudi ni odločilno dejstvo, katera dva prsta si je policist pri upravičeni uporabi prisilnega sredstva poškodoval, ampak je odločilno dejstvo, da je izvedeni prvostopenjski dokazni postopek pokazal, da je policist pri izvajanju strokovnega prijema zaradi aktivnega upiranja toženca utrpel poškodbo dveh prstov1. 7. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavanem primeru ni šlo za nevarno policijsko intervencijo, ki bi predstavljala podlago za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti delodajalca, s tem pa tudi niso podane okoliščine, ki bi predstavljale podlago regresnemu zahtevku zavarovalnice.

Že prvostopenjsko sodišče je v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da v skladu s prvim odstavkom 963. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) z izplačilom zavarovalnine iz zavarovanja pridejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. V posledici tega toženec nima ugovorov, ki se nanašajo na pravno razmerje med zavarovalnico in oškodovancem. Gre za subrogacijo, na podlagi katere zavarovalnica uveljavlja regresni zahtevek, to je zahtevek, ki bi ga oškodovanec imel proti povzročitelju škode. Povzročitelj škode ima na razpolago samo ugovore, ki se nanašajo na njegovo odškodninsko obveznost. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče zato povzema vse navedbe, ki jih je prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem navedlo v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče po izvedenem postopku, izhajajoč iz materialnopravne podlage določila prvega odstavka 131. člena OZ, pravilno zaključuje, da je tožnica uspela dokazati vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti toženca, to je protipravnost njegovega ravnanja, škodo kot negativno posledico, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, toženec pa ni bil uspešen z dokazovanjem, da ni kriv za oškodovancu nastalo škodo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da intervencija policista F.Š. ni bila potrebna, toženec pa se ob intervenciji policista ni aktivno upiral, zato je do poškodbe prišlo zaradi nerodnosti policista in ne po krivdi toženca. Izvedeni dokazni postopek tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da sta policista utemeljeno uporabila strokovni prijem, saj je toženec med nogometno tekmo preskočil varovalno ograjo in se postavil v borben položaj2. Da se je toženec ob tem aktivno upiral, skladno izpovedujeta tako oškodovanec policist F.Š., kot policist M.V.3, ki je pri intervenciji sodeloval. In končno, v postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke v zvezi z nastankom oškodovančevih poškodb navaja, da je do teh prišlo še najverjetneje med obračanjem in vklepanjem toženca na tleh.

9. Zaradi vsega navedenega pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije nastale mu stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke pojasnjuje, da je oškodovanec utrpel poškodbo zaradi močnejšega udarca v hrbtišče bližnjih sklepov med členkom sredinca in prstanca leve roke, ki je lahko bil posledica udarca z nogo ali kolenom, lahko pa tudi stisnjenja prstov ob trdo površino ali udarca oškodovanca s hrbtiščem roke ob trd predmet oziroma trdo površino. Izvedenec prav tako navaja, da iz zdravstvene dokumentacije oškodovanca nesporno izhaja, da je imel poškodovan tretji in četrti prst, vendar je po odstranitvi imobilizacije oziroma pričetku fizioterapije bila omejena gibljivost tudi mezinca, kar je posledica same namestitve opornice na te prste. 2 Tožnica ni zatrjevala, da se je toženec postavil v borben položaj prav nasproti policistu F.Š., pa tudi kot priči zaslišana policista F.Š. in M.V. ne konkretizirata policista, zoper katerega se je toženec postavil v borben položaj. 3 Priča med drugim izpove, da se je toženec proti „enemu“ policistu postavil v borben položaj, v tistem trenutku pa ga je policist Š. prijel okrog vratu, ga podrl na tla, potem pa sta ga prijela vsak za svojo roko, da bi ga vklenila, takrat se je pa hotel iztrgat iz prijema, ves čas se je obračal, v tistem tudi, ko je policist Š. nekaj trznil in potem tudi povedal, da ga je nabil v prst.