Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zakon postavlja glede stroškov v ospredje načelo uspeha. Stranke, ki v pravdi propadejo, morajo zato nositi svoje in povrniti tudi nasprotnikove stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Tudi v primeru, če tožnik umakne tožbo, mora zato povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Vendar je določena izjema od tega pravila in sicer gre za situacijo, ko tožnik umakne tožbo takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek (1. odst. 158. čl. ZPP). Da je podana izjema od splošnega pravila, pa mora trditi in izkazati tožnik, ki je tožbo umaknil.
Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 86.516,00 SIT pravdnih stroškov v 15-tih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2004 dalje, do plačila; sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 3.029 SIT pritožbenih stroškov, v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2005
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pravdni postopek zaradi izjave tožeče stranke o umiku tožbe ustavilo in ob tem tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 97.440,00 SIT v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožeča stranka se je zoper sklep glede odločitve o pravdnih stroških pritožila. Meni, da je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep spremeni in odloči o pritožbenih stroških. Dejstvo je, da je Občina I. z dopisom z dne 2.12.2002 toženi stranki prepovedala oviranje uporabe javnega dobra, na katerega se nanaša tožba v tej zadevi in je zato tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je ugotovila, da je tožena stranka dejansko prenehala ovirati uporabo javnega dobra. Tožbo je torej umaknila takoj, ko je ugotovila, da je tožena stranka izpolnila zahtevek in je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na podlagi katere je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Sicer pa stroški niso pravilno odmerjeni, kolikor se odmera nanaša na priznanje 50 točk za ogled na kraju samem in 90 točk za zastopanje dveh tožencev.
Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 1. odst. 158. čl. ZPP in kršilo postopek, zaradi česar je odločitev napačna, ne drži. Zakon postavlja glede stroškov v ospredje načelo uspeha. Stranke, ki v pravdi propadejo, morajo zato nositi svoje in povrniti tudi nasprotnikove stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Tudi v primeru, če tožnik umakne tožbo, mora zato povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Vendar je določena izjema od tega pravila in sicer gre za situacijo, ko tožnik umakne tožbo takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek (1. odst. 158. čl. ZPP). Da je podana izjema od splošnega pravila, pa mora trditi in izkazati tožnik, ki je tožbo umaknil. Iz navedb v vlogi z dne 19.2.2004, naslovljeni kot umik tožbe zaradi motenja posesti, kaj takega ne izhaja, tožeča stranka je namreč navedla le, da tožbo umika zoper toženca, ker je Občina I. opozorila stranki na pravilno rabo poti. Ni torej trdila, da bi toženca zahtevek izpolnila, prenehala s fizičnim onemogočanjem dostopa do tožnikovih nepremičnin z namestitvijo osebnih vozil in poljedelskih strojev na javno cesto, ki vodi do tožnikovih nepremičnin. Ta dejstva navaja šele v pritožbi, kar je prepozno (337. čl. ZPP). Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka tista, ki mora tožencema povrniti pravdne stroške, pravilna. Utemeljeno pa pritožba oporeka odmeri stroškov. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage v določbah Odvetniške tarife (OT) za priznanje nagrade v vrednosti 50 točk za ogled, ki ga je odvetnik očitno opravil v okviru posveta s stranko pred sestavo odgovora na tožbo. Ta storitev je namreč že vključena v postavko sestava odgovora na tožbo, za katero je toženi stranki priznano skladno z OT 300 točk. Taka storitev namreč ni zajeta v drugih storitvah, ki bi bile samostojne, všteta je v osnovni storitvi, sestavi odgovora na tožbo. Zaradi zastopanja dveh strank je odvetnik sicer upravičen do zvišane vrednosti storitve za 10% za vsako nadaljnjo stranko (9. čl. OT), kar pa od priznanih 530 točk (po sklepu prve stopnje) za zastopanje znaša dodatno za zastopanje dveh strank le še 53 točk oz. ob odbitju 50 točk še 5 točk manj, 48 točk. Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve ustrezno nižjega zneska, skupno 528 odvetniških točk po 110,00 SIT, in potnih stroškov 6.100,00 SIT, povečano za 20 % za DDV ter 9.500,00 SIT zaradi plačila sodne takse, skupaj 86.516,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno tako ugodilo, da se sklep sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 86.516,00 SIT pravdnih stroškov v 15-tih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2004 dalje, do plačila, sicer pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP).
Pritožnika sta s pritožbo uspela s približno 10% in sta zato upravičena do povrnitve dela pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 30.294 SIT, torej do povrnitve 3.029 SIT (154. in 165. čl. ZPP) ter je tožeča stranka dolžna ta znesek plačati v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2005.