Jedro

Podlaga ne obstaja, če je obveznost brez predmeta ali jo je nemogoče izvršiti. Toženec je priznal, da je sporni znesek prejel na svoj račun. Sporna pogodba torej ima podlago, zato ni nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati protivrednost 5.000 DEM v EUR po tečaju na dan

1.1.2002 in z 7% obrestmi od 18.4.1992 dalje (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi nasprotni toženčev zahtevek, naj se ugotovi, da je nična kreditna pogodba štev. 1/92 z dne 2.9.1992 (II. točka izreka).

Obenem je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Proti odločitvi, ki jo vsebujeta II. in III. točka izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugodi toženčevemu nasprotnemu zahtevku in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da "K." nikoli ni bila njegova last. Ni res, da bi za tožnico še pred sporno pogodbo opravljal turistične prevoze. V resnici je to opravljala družba I., d.o.o., zato je brez podlage ugotovitev v izpodbijani sodbi, da naj bi toženec znesek 5.000 DEM kompenziral s prevozi. Toženec sam akontacije za šolske izlete sploh ne bi mogel prevzeti. Sicer pa je bilo na virmanu kot namen plačila navedeno "A.". Vsi udeleženci spornega razmerja so vedeli, da bo denar porabljen za ta projekt. Ni šlo za posojilo, ampak za tožničin prispevek k projektu. Tožnica je namreč pričakovala sponzorski denar, zato je imela interes, da projekt ne propade. Toženec nakazila s tožnico res ni razčistil, ker je bil zaposlen s projektom. Tožnica pa je izkoristila specifični trenutek pred odhodom na plovbo in pridobila toženčev podpis na sporni kreditni pogodbi. Toženec se je spomnil nanjo šele, ko je dobil tožbo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Do nasprotne tožbe je prišlo zaradi tožbe, tožničin zahtevek pa je bil zavrnjen. Toženec torej teh stroškov ni povzročil, zato naj glede na okoliščine primera vse stroške postopka povrne tožnica.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze je celovito in vsebinsko pravilno ocenilo.

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan.

Tudi materialno pravo je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, sicer pa pritožba niti določno ne pove, katerega pravnega pravila sodišče prve stopnje ni uporabilo ali ga je zmotno razlagalo.

Toženec v pritožbi predvsem ponavlja svoje trditve, ki jih je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem iz razlogov izpodbijane sodbe povzema posamezne ugotovitve, ki pa po oceni pritožbenega sodišča za odločitev o toženčevem nasprotnem zahtevku niso pomembne. Toženec je namreč svoj zahtevek oprl na trditev, da kreditna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 2.9.1992, nima podlage. V skladu s 3. odstavkom 51. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), se domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Če podlage ni ali če je ta nedopustna, pa je pogodba po 52. členu ZOR nična.

Podlaga pogodbe je neposreden razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo. Odsotnost takega razloga privede do nemožnosti nastanka in izpolnitve pogodbe. Pri dvostransko obveznih pogodbah, kakršna je tudi sporna pogodba z dne 2.9.1992, podlaga ne obstaja, če je obveznost brez predmeta ali jo je nemogoče izvršiti. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj je toženec, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, v dokaznem postopku priznal, da je sporni znesek prejel na svoj račun. Dopustiti je možnost, da se je toženec lahkomiselno zavezal k vračilu tega zneska, vendar zaradi tega sporna pogodba še ni nična. Četudi bi tožnica res s prevaro pripravila toženca k podpisu pogodbe, kot nakazuje toženec, bi bila pogodba po

1. odstavku 65. člena ZOR zgolj izpodbojna, kar je tožencu že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Rok za izpodbijanje pogodbe, ki ga predpisuje 117. člen ZOR, pa je toženec zamudil. Odveč je zato razpravljanje o tem, ali je šlo v obravnavanem primeru za posojilo ali za tožničin prispevek k toženčevemu projektu; bistveno je namreč, da se je toženec prejeta denarna sredstva zavezal vrniti. Sporna pogodba torej ima podlago. Morebitna toženčeva zmota o podlagi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa ni bila opravičljiva in tudi ni mogla povzročiti neveljavnosti pogodbe.

Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek. Pravilna in zakonita pa je tudi odločitev o stroških postopka. Obe pravdni stranki sta s svojimi zahtevki propadli. Ker je bila vrednost spornega predmeta v tožbi in nasprotni tožbi enaka, so bili takšni tudi njuni stroški. Glede na doseženi uspeh oziroma neuspeh v pravdi je odločitev o tem, da stranki krijeta vsaka svoje stroške, skladna z določilom 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04). Posebnih okoliščin primera, ki bi terjale drugačno stroškovno odločitev, po oceni pritožbenega sodišča ni. Nasprotna tožba je obrambno sredstvo toženca v postopku. Res je sicer, da brez tožbe ni nasprotne tožbe, vendar je nasprotna tožba samostojna tožba, ki jo sodišče, če so za to izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, obravnava skupaj s tožbo.

Takšno obravnavanje je brez dvoma povezano z dodatnimi stroški. Teh pa tožnica ni dolžna niti delno kriti. Če je bil namreč toženčev zahtevek zavrnjen, potem njegova nasprotna tožba očitno ni bila potrebna, kar velja tudi za stroške v zvezi z njo.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku

350. člena ZPP upoštevati pa uradni dolžnosti. Morebitnih drugih postopkovnih kršitev toženec ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške zanjo.

Odločitev o teh je zajeta v zavrnilnem izreku sodbe, temelji na pa določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona.